[…]
Immaculata je ženska, zlorabljena v podobo, v dogmo, v instrument vere. Je pričevanje ženske, ki je bila izbrisana iz zgodovine in potvorjena v podobo, da bi služila vzpostavitvi oblastne religije, ki je prav tako potvorila izvorni nauk Kristusa v sredstvo za »tiranizacijo množic«. Nietzsche v Antikristu, kjer ne prikazuje zgodovinske osebe Kristusa, ampak psihološki tip Odrešenika, trdi, da je edini kristjan (vključno z »veselim oznanilom«) umrl na križu, pri čemer zavrača Kristusov izvorni nauk in kasnejše potvorbe Rimskokatoliške cerkve, saj služijo ali popolnemu umiku iz življenja ali totalnemu zanikanju življenja.1 Če sledimo Nietzscheju, Kristusova »življenjska praktika« predstavlja zavesten samoizgon vase, kjer je edina realnost najnotrajnejše, notranja »luč«, ki »neposredno« in neubesedljivo doživlja »enotnost boga in človeka«2 brez posrednikov. Kristus je oznanjal mirovno gibanje na podlagi »blaženega občutja« onstran razlik, realizirano tukaj in zdaj, »božje kraljestvo je v vas«. Zato ga Nietzsche imenuje »budist na neindijskih tleh« in trdi, da je to »posledica ekstremne sposobnosti za trpljenje in občutljivost, ki vsakršno nasprotovanje, zahtevo po nasprotovanju že občuti kot neznosno neugodje (...) in pozna blaženost /slast/ edinole v tem, da se ničemur, nikomur več ne upira, niti hudemu niti zlemu – ljubezen kot edina, kot poslednja življenjska možnost«.3 To je ljubezen »brez odtegnitve in izključitve, brez distance«.4 Kristus ni junak, ni upornik, kot tak je prepoznan in zlorabljen od zunaj in kasneje. Nietzsche ga imenuje tudi »idiot«, »sveti anarhist«, »antirealist«, ki je s svojim ravnanjem (ne da bi to izrecno hotel) zanikal vse oblike posredništva in ogrozil mehanizme nadzora tedanje družbe. Subverziven je, ne da bi se tega zavedal, saj je sam onstran konflikta (ali samoohranitvenega instinkta), in ko ga tedanji red prepozna kot rušitelja, to projicirano kazen sprejme, se ne upira, ni pomembno, vse je eno.
V kontekstu realne ženske in matere, ki je ob tem, da je izgubila sina (vodjo mirovnega gibanja), soočena z mitom, konstruiranim iz njenega življenja, Immaculata v predstavi zaključi, da »ni bilo vredno«. »Ni bilo vredno« živeti »veselega oznanila« in dokazovati nenasilne praktike sredi nasilnega sveta.
Mit brezmadežnega spočetja in križanja junaka najdemo v številnih mitoloških izročilih sveta. Največkrat gre za zgodbo rojstva junaka kot metaforo za ciklično gibanje sonca, ki vzide npr. v ozvezdju Device, po številnih preizkušnjah »umre« in ponovno »vstane«, kar lepo pokaže Joseph Campbell v knjigi Junak tisočerih obrazov, pa naj bo to Heraklej, Mitra, Kristus, Krišna, Buda, Quetzalcoatl itd.
Takoj ko v kontekst Marijinega testamenta postavimo sodobno žensko, sledi nenadna demistifikacija, vsa mitizacija izpari na najosnovnejše človeške koordinate. Njena izjemna samota (iz katere »apostoli« izsiljujejo priznanja) je paralelna samoti izkoriščene javne persone, ki služi kot idealizirani fokus projekcij drugih in je nihče nikoli ne more videti takšne, kakršna zares je. Če iščete pričo, ni to niti ona sama. Doprinos Immaculate k psihologiji Matere Božje je v tem kontekstu le doživljiv in onstran besed.
Opombe
1 »… upiram se temu, da vpeljujemo v tip odrešenika fanatika (...) Kajti »veselo oznanilo« pomeni prav to, da ni nikakršnega nasprotja več; nebeško kraljestvo pripada otrokom; vera, ki tu prihaja do izraza, ni nikakršna militantna vera, – je tu, od začetka je tu, hkrati je v duhovno sestopajoče otroštvo. (...) Takšna vera se ne jezi, ne kritizira, se ne upira: ne prinaša »meča«, – sploh ne sluti, v kolikšni meri lahko izzove razcep. Ne dokazuje se, ne s čudeži ne s plačilom ali obljubami, sploh pa ne »s pismom«: sama je vsak trenutek lastni čudež, lastno plačilo, lastni dokaz, lastno »kraljestvo božje«. Ta vera se tudi ne formulira – živi in se brani vsakršnih formul. (...) – nič mu ni za kaj trdnega: beseda ubija, ubija vse, kar je trdno. Pri njem pojem izkustvo »življenja«, kakršnega pozna edinole on, nasprotuje vsem vrstam besede, formule, zakona, vere, dogme. Govori zgolj o najnotrajnejšem: »življenje« oziroma »resnica« oziroma »luč«, (...) – vse drugo, celotna realnost, celotna narava, sam jezik, ima zanj le vrednost znaka, prispodobe. (...) Takšna simbolika par excellence je zunaj vsakršne religije, vsakršnih kultnih pojmov, vsakršne historije, vseh naravoslovnih znanosti, vsakršnega svetnega izkustva, vseh spoznanj, vsakršne politike, vsakršne psihologije, vseh knjig, vsakršne umetnosti – njegovo “védenje” ni nič drugega kot čista nevednost glede tega, da kaj takšnega sploh obstaja. O kulturi sploh še ničesar slišal ni, zato se mu ne zdi potrebno, da bi se boril proti njej – je ne zanika … Enako velja glede države, glede celotnega buržoaznega reda in buržoazne družbe, glede dela, glede vojne. – Ravno tako manjka dialektika, predstava o tem, da bi bilo treba vero, “resnico” dokazovati z razlogi /– njegovi dokazi so notranja “luč”, notranji občutek slasti in samopotrditve, čisti “dokazi silnosti” – /. Takšen nauk ne more imeti protiugovorov, sploh ne dojema tega, da obstajajo tudi drugi nauki, si sploh ne more predstavljati nasprotnih sodb … Kjer nanje zadene, se z najglobljim sočutjem žalosti zaradi njihove “slepote” – kajti sam vidi “luč” – a protiugovorov nima …«
Friedrich Nietzsche: Antikrist (prevod Tine Hribar), Slovenska matica, 1989, str. 305–306.
2 Ibid., str. 316.
3 Ibid., str. 302.
4 Ibid., str. 301.
(Iz gledališkega lista uprizoritve)