Grmače so zadnja drama Daneta Zajca (1929-2005), ki je bila uprizorjena za čas njegovega življenja, napisal pa jo je v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Tematizira uničenje ali razpad družine in s tem določene skupnosti v celoti.
"Dane Zajc odpre Grmače skozi skrhan odnos očeta in sina in mislim, da nas je to najbolj inspiriralo ob vstopu v material. Na Grmačah absolutno primanjkuje ljubezni, razumevanja, strpnosti in spoštovanja do sočloveka, mi pa smo se odločili, da raziščemo, kako pride do tega," je na novinarski konferenci pred premiero povedala režiserka.
"Nekateri so Grmače skušali predstaviti kot slovenskega Hamleta ali kot medgeneracijsko tragedijo konca arhaične skupnosti, ki dreza v nevralgične točke slovenske zgodovine in mapira njeno psihogeografijo samozavrtosti, užitka v samospodbijanju, nenehnega prelaganja krivde, samopomilovanja, demonizacije drugih, sramote glede nezmožnosti vzpostavitve pristnega stika, vključno z jalovostjo izdajstev in maščevanj, samoizgubljanja v onkrajnosti, predvsem pa nebogljenost tistih, ki se imajo za odreševalce, kot je ugotovil že Taras Kermauner," je ob tokratni uprizoritvi zapisal dramaturg Tibor Hrs Pandur.
V predstavi nastopajo Vladimir Vlaškalić, Benjamin Krnetić, Nejc Cijan Garlatti, Žan Koprivnik, Matevž Biber, Nataša Matjašec Rošker, Minca Lorenci, Liza Marijina in Gorazd Žilavec ter Kvartet Konservatorija za glasbo in balet Maribor.
Za oder sta dramo priredila režiserka in dramaturg, scenografka je bila Urša Vidic, kostumografka Marina Sremac, skladatelj Branko Rožman, svetlobo pa je oblikoval Borut Bučinel.
Krstno so Grmače uprizorili v ljubljanski Drami novembra 1994 v režiji Mileta Koruna.