"Dane Zajc odpre Grmače skozi skrhan odnos očeta in sina in mislim, da nas je to najbolj inspiriralo ob vstopu v material. Na Grmačah absolutno primanjkuje ljubezni, razumevanja, strpnosti in spoštovanja do sočloveka, mi pa smo se odločili, da raziščemo, kako pride do tega," je režiserka pojasnila na današnji novinarski konferenci v Mariboru.
To je zadnja drama Daneta Zajca (1929-2005), uprizorjena za čas njegovega življenja, napisana pa je bila v začetku 90. let prejšnjega stoletja. "Grmače bi lahko povzeli kot medgeneracijsko tragedijo konca 'arhaične vaške skupnosti', ki dreza v nevralgične točke slovenske zgodovine in mapira njeno psihogeografijo samozavrtosti, užitka v samospodbijanju, nenehnega prelaganja krivde in odgovornosti, samopomilovanja, demonizacije drugih, sramote glede nezmožnosti vzpostavitve pristnega stika, vključno z jalovostjo izdajstev in maščevanj, samoizgubljanja v domnevni onkrajnosti, predvsem pa poudarja nebogljenost tistih, ki se imajo za odreševalce, kot je ugotovil že Taras Kermauner," je izpostavil dramaturg Tibor Hrs Pandur.
Grmače so po njegovih ocenah tudi zgodba o kontekstu, strukturi in rojstvu fašizma. "Grmače v naši rekonstrukciji razkrivajo, kaj se zgodi z občutljivim posameznikom, če ni sprejet, če je zaničevan in manipuliran, če je njegova drugačnost zatrta ali nenehno predstavljena kot bolezen ali šibkost. Odpor, ki ga tak teror lahko povzroči, bo tak, da se bo prej ali slej ukinil; in če bi bila njegova vrnitev iz zasmrtja možna, se ne bi vrnil kot vseodpuščujoči odrešenik, ampak kot maščevalec, krvnik in rabelj. Kar je dobil, bi stoterno delil. Na koncu pa tudi svojo blodnjo uvidel," je še ocenil.
Grmače so krstno uprizoritev v skorajda integralni verziji doživele v ljubljanski Drami 30. novembra 1994 v režiji Mileta Koruna. V tiskani obliki so izšle leta 1995.
Petkova premiera Grmač sodi v okvir obeleževanja stoletnice Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Maribor, katerega vrhunec je predstavljala sobotna slavnostna akademija, na kateri je predsednik republike Borut Pahor vročil gledališču državno odlikovanje zlati red za zasluge.
"Zajc je poetičen jezik zavil v grobo realnost, ki jo lahko še danes gledamo, kljub Evropski uniji in visokim standardom, ki naj bi jih vsi živeli. To se mi zdi odlična tema za stoletnico gledališča. Tudi v smislu slovenskega jezika se mi zdi dobra gesta, da se vzame tak tekst. Kajti pisava je netipična, v določenih trenutkih hermetično zaprta, zavita v metafore, a mislim, da je to samo draž in prav primeren jezik za gledališče danes," je dejala režiserka.
V vlogi Andraža je Vladimir Vlaškalić, njegov sin Jur je Benjamin Krnetić. Igralsko zasedbo sestavljajo še Nejc Cijan Garlatti, Žan Koprivnik, Matevž Biber, Nataša Matjašec Rošker, Minca Lorenci, Liza Marijina in Gorazd Žilavec. Nastopa tudi orkester Konservatorija za glasbo in balet Maribor, ki ga sestavljajo Urban Erker, Domen Baša, Matic Kavcl in Nik Zendzianowsky. Scenografka je Urša Vidic, kostumografka Marina Sremac in skladatelj Branko Rožman.
Za rojstni dan SNG Maribor šteje prva uprizoritev 27. septembra 1919, ki je bila drama Tugomer v režiji takratnega ravnatelja gledališča Hinka Nučiča.