Svet se vrti po neusmiljenih tirnicah, kriza raste, trupla padajo, Stric nič ne spi, pravzaprav nihče nič ne spi, vseskozi pa se sliši grozljiv krik golega (živalskega) življenja. Zdi se, kot da je čas že davno iz tira, zdi se, kot da je izredno stanje že davno postalo pravilo. In res, diskurz krize, ta temni evangelij nove dobe, ni nič drugega kot diskurz časa iz tirov, kot diskurz izrednega stanja, ki ni le ekonomski, pa tudi ne političen, temveč bistveno biopolitičen dispozitiv.¹

Biopolitika: ABC∞
Biopolitika dandanes ni več kakšna obskurna politično-filozofska kategorija, temveč imamo opraviti če parafraziramo Fredrica Jamesona – z ekspanzijo biopolitike po celotnem akademskem polju; še vedno pa kot Vladimir in Estragon čakamo na ekspanzijo po medijskem polju. Tako Peter Klepec piše, da je koncept biopolitike postal »stalnica, ki se ji nobena razprava o statusu in o vlogi političnega, analiza delovanja sodobne oblasti, mutacij kapitalizma ali kritika aktualnih tendenc ne more in že kar ne sme izogniti«.² Giorgio Agamben pa dobesedno zahteva, da moramo politiko kot tako vseskozi misliti kot biopolitiko. Vprašanje pa je, kako.

Michel Foucault, ki kot prvi vzpostavi koncept biopolitike, kakor nas tu zanima, vznik biopolitike misli v diskontinuiteti z dispozitivom suverenosti, značilnim za monarhične družbe. Ta prehod označi z efektivno formulo: staro suverenovo pravico povzročiti smrt ali pustiti pri življenju je nadomestila moč ohraniti pri življenju ali pognati v smrt.³ Preprosto rečeno, z biopolitiko mislimo na vrsto oblastnih strategij, ki za predmet privzamejo življenje kot življenje človeške vrste, ali – kot pravi Agamben – golo (biološko) življenje. Foucault potem biopolitiko razdeli na dve liniji: anatomo-politiko telesa (posamezno telo) in biopolitiko prebivalstva (kolektivno telo – telo kot vrsta); ali, eno in isto, dispozitiv discipline in dispozitiv varnosti. Telo kot predmet biopolitike: biopolitični oblastni stroji vseskozi disciplinirajo posamezno telo (ga dresirajo in normalizirajo njegove moči, ugodja in afekte) in regulirajo kolektivno telo (v imenu varnosti regulirajo rodnost, zdravje – bistvene nevarnosti postajajo pojavi: droge, kajenje, debelost, bio-terorizem).

To pa še ne pomeni, da se smrt/moč usmrtiti preprosto zbriše z biopolitičnega horizonta; prav nasprotno – večno se nam vrača, in to z intenziteto, ki v zgodovini nima konkurence. Telo postane truplo, biopolitika thanatopolitika. Enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat. Kot pravi Foucault, se vojne v biopolitični realnosti ne bijejo več v imenu vladarja, temveč v imenu obstoja vseh, ne v imenu pravnega obstoja neodvisnosti, temveč v imenu biološkega obstoja neke populacije.⁴ Ko se stara suverenova pravica usmrtiti vpreže v biopolitično vprego, nimamo več enostavno opraviti s pravnim subjektom, ki krši zakon in ga zato lahko nosilec zakona tudi ubije, temveč z biopolitičnim subjektom kot živim bitjem, katerega golo življenje se preko številnih mehanizmov nenehno postavlja pod vprašaj. Biopolitika odloča med telesom kot živečim telesom in telesom kot truplom. Sploh ne gre za vprašanje, kdo ubija, vendarle ni nikakršnega centra oblasti. Tu pride lekcija zgodbe, ki jo prevaja Stric in ki se kaže prav tako biopolitična, kot se za biopolitično izkaže Stričevo neprespano in prekarizirano telo: imamo svet, v katerem sta življenje in smrt nerazločena, svet, v katerem telo nenehno postaja truplo, svet, v katerem ne vemo, kdo še ima telo in kdo je že postal truplo. Telo bo namreč tako ali drugače postalo truplo, ali bo shiralo ali se dobesedno s-fukalo.

Potemtakem se je treba po agambenovsko vprašati, katero življenje mora biti ubito in katero lahko živi, katero telo mora postati truplo in katero lahko ostane telo. In odgovoriti: »Ko pogledamo odgovor, vidimo, da vednost o tem, katero življenje je nevarno in ga je potemtakem dovoljeno pa tudi nujno ubiti, priskrbijo znanosti o življenju. Znanosti o življenju so bile vedno obsedene z vprašanji, kaj grozi življenju, kaj ga slabi, pa tudi, kaj ga jača.«⁵ Vprašanje biopolitike se v slogu babuške skriva v konceptu življenja – in obratno: koncept življenja se skriva v vprašanju biopolitike. Tudi koncept populacije, bistven za našo kratko črtico o biopolitiki, se ne misli enostavno kot skupnost, naseljeno na nekem prostoru, marveč kot nekakšen organizem, ki ima tako kot organizem nasploh lastne zakone življenja, smrtnosti, zdravja in bolezni, naposled – tu biološko prehaja v ekonomsko in ekonomsko v biološko – pa tudi produkcije bogastva. Kapitalizem se namreč rodi kot biopolitičen fenomen. Nemara je treba tudi zato opustiti upe, da bi proti interesu kapitala postavili enostaven interes življenja – v smislu produkcije za potrebe ljudi, ne kapitala –, in nemara nismo prišli do točke, ko si kapital podredi življenje, ampak do točke, ko si biopolitično življenje podredi ekonomijo. In natanko v tem smislu lahko govorimo o biopolitiki kot o vladljivosti.

Kriza
To lahko storimo predvsem zato, ker se s tem še dodatno naslovi delovanje oblasti, ki temelji na vprašanju vladanja kot vladanja življenju samemu. Zelo koncentrirano lahko rečemo, da vladljivost⁶ pomeni delovanje na delovanje, pomeni oblast, ki vzpodbuja in vzpostavlja naše delovanje, ne pa oblast, ki bi naše delovanje prepovedovala. S tem ko vladljivost vzpodbuja določeno delovanje, določen način eksistence, pa izključi možnosti drugih in drugačnih delovanj. Pravo vprašanje se potemtakem glasi: kakšna vladljivost vlada skozi biopolitični dispozitiv krize, kakšen biopolitičen subjekt se tu tvori, kako se vlada življenju in kakšen način eksistence živimo?

Gilles Deleuze je že pred dvajsetimi leti napisal tekst, ki ne samo da govori natanko o prehodu v neko novo biopolitično realnost, ki jo sam označi kot družbo kontrole in v kateri se bolj kot z ukazi vlada s šiframi, individuum pa postaja molekularno »dividuelen«, marveč govori tudi o mutaciji načina eksistence biopolitičnega subjekta, ki se veže na mutacijo kapitalizma. »Zavzetja trga se dogajajo prek prevzema nadzora in ne več prek oblikovanja discipline, prej s fiksacijo tečaja kot pa z znižanjem stroškov, prej s preobrazbo produkta kot pa s specializacijo produkcije. […] Nadzor je kratkega roka in hitrega kroženja, toda tudi nenehen in brezmejen, medtem ko je disciplina dolgoročna, neskončna in diskontinuirana. Človek ni več zaprt, temveč zadolžen.«⁷ Dolg postane moralno-političen način eksistence, in če Deleuze pripiše, »da je stalnica kapitalizma to, da se tri četrtine človeštva nahaja v skrajni bedi, prerevni za dolg, preštevilni, da bi jo zaprli«,⁸ potem se dolg kaže kot biopolitična odločitev o življenju, ki se lahko zadolži/živi in o življenju, ki tega ne zmore, zato se ga prepusti – smrti. Toda, mar ni dolg danes v krizi, mar ni dolžniška kriza tudi že kriza dolga?

Kakopak, da ne. Kriza, ki se želi (pri)kazati kot dolžniška kriza, še ni kriza dolga kot moralno-političnega načina eksistence, pač pa sama kriza postaja način eksistence, način vladljivosti, način delovanja na naša delovanja. Kriza pa seveda ni nič drugega kot biopolitični dispozitiv, ki življenju vlada skozi nenehno izredno stanje. Ali kot se to kaže v zgodbi: v določenem trenutku izredno stanje, kjer se smrt in seks medsebojno oplajata, tako da seks zaplodi smrt samo, preide v ekonomsko krizo, ki se kaže na neprespanem telesu, in obratno, ekonomska kriza neprespanega telesa vseskozi prehaja v izredno stanje teles in trupel, seksa in smrti.

Ko govorimo o krizi kot biopolitičnem načinu vladljivosti, bi nemara lahko govorili, kot to počne Julian Reid,⁹ o premiku neksusa razvoj-varnost, ki skuša razviti in zaščiti življenje populacije, k neksusu trajnostni razvoj-odpornost, ki želi človeka narediti odpornega/prilagodljivega, njegov razvoj pa trajnosten. Pri tem pa gre za neoliberalno vladljivost 21. stoletja, ki kot »odpornega« predpostavlja tisti subjekt, ki mora izredno stanje obvladati in iz njega prosperirati; če pa tega ne počne, se ga podvrže posebnim biopolitičnim, pa tudi thanatopolitičnim tretmajem. Prav zato vprašanje danes ni, kako na takšen in drugačen način reševati krizo, marveč kako povzročiti krizo te vladljivosti (krize) same. Vladljivost krize namreč ne pomeni avtomatsko tudi že krize vladljivosti.

Krik
In krik, ptičji krik – oznanilo smrti ali krik imanence življenja? Vedeti je treba, da biopolitika, ko izključuje in odločuje o golem življenju, izvaja metafizično operacijo, ki človeka definira kot tistega, ki ima govorico (logos), govorico pa ima tako, da odpravi glas kot znak bolečine in ugodja, kot prvino animaličnega. Pa vendar, telo človeka, na katerega stavi biopolitika, je mrtvo¹⁰; truplo leži na obali, morje ga ob plimi in oseki za meter zgodovine premika semtertja. Zakaj? Kakopak tudi zato, ker nismo prestopili le praga biološke moderne, temveč tudi prag biološke postmoderne, ko se spremeni sam koncept življenja – življenje ni več organizem, temveč kod, informacija, sile človeka prehajajo v razmerja s silami tehnologije; anatomo-politiko telesa in biopolitiko vrste kot populacije pa dopolnjuje molekularna politika, ki stopa onstran tako prve kot druge biopolitične linije. In če se vprašanje postajanja novega biopolitičnega subjekta – kateremu ustreza tudi posthumanistična forma eksistence, ki prihaja po človeku (Harraway: kiborg) – kaže kot naloga resne politične analize, se kot naloga kaže tudi vztrajati na glasu – glasu kot afirmaciji krika, sili življenja.

***
1  Na kratko: dispozitiv pomeni heterogeni skup diskurzivnih in nediskurzivnih elementov, ki prehajajo v neko vez, ki pa ima bistveno strateško funkcijo. Dispozitiv povzroči v odnosu do diskurza pomemben konceptualen premik: prvič, vključi realnost nediskurzivnega, in drugič, vključi oblast kot strateško razmerje sil. Strateški imperativ, lasten dispozitivu, namreč v delovanje spravlja sile, ki – ko prehajajo v razmerja – konstituirajo oblast.
2  Peter Klepec, Pripombe h konceptu biopolitike, Problemi XLIX/5–6 (2011), 113. Doda, da je treba za to »plačati tudi določeno ceno«, ki se izračunava po primernosti in dvoumnosti koncepta.
3  Michel Foucault, Zgodovina seksualnosti 1, (Ljubljana: ŠKUC, 2000), 142.
4  Ibid., 141–142.
5  Robert Bobnič, Življenje in vojna : intervju z Julianom Reidom, Tribuna LIII/7 (2012), 2–4.
6  Koncept v direktni navezavi na analizo biopolitike vpelje kdo drug kot Foucault. Glej: Michel Foucault, Security, Territory, Population, Palgrave Macmillan, 2009.
7  Gilles Deleuze, Pripis k družbam nadzora, Filozofski vestnik XXIII/3 (2002), 176.
8  Ibid.
9  Ibid.
10 Foucault napove smrt človeka kot neke historične forme v sklepnem delu Besed in reči : arheologija humanističnih znanosti (Ljubljana: Studia Humanitatis, 2010).





(Iz gledališkega lista uprizoritve)