Simpozij z naslovom Razmaknite se zidovi, človeškim sanjam. Dramski in gledališki opus Vitomila Zupana bo potekal 18. oktobra 2014 v dvorani Antona Trstenjaka na rektoratu univerze v Mariboru in na malem odru SNG Maribor.

Program

10.00–13.00
Rektorat Univerze v Mariboru, Dvorana Antona Trstenjaka

10.00–11.30
Ivo Svetina: Zakaj je Aleksander Veliki praznih rok?
Gašper Troha: Vitomil Zupan – dvorni dramatik revolucije?
Mateja Pezdirc Bartol: Oblaki in pištole v dramskem opusu Vitomila Zupana (poskus sinteze)

11.45–13.00
Barbara Orel: Zupanova vizija razvojnih smernic v dramatiki in gledališču
Tomaž Toporišič: Kako Vitomil Zupan misli gledališče
Blaž Lukan: Drama kot oblika (iz) "predmiselnega kaosa"

14.30–18.00
SNG Maribor, Mali oder

14.30–16.00
Okrogla miza
Gostje: Mojca Kreft, Vilma Štritof, Metod Pevec in Mare Bulc
Moderator: Matej Bogataj

16.30–18.00
Vitomil Zupan: Tretji zaplodek
bralna uprizoritev študentov UL AGRFT

***

Ivo Svetina: Zakaj je Aleksander Veliki praznih rok?

Prispevek se posveča analizi Tarasa Kermaunerja, ki je znotraj svojega raziskovalnega projekta Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike posebno pozornost posvetil tudi dvema dramama, in sicer Aleksandru praznih rok Vitomila Zupana (1954) in Aleksandru Velikemu Vladimirja Kavčiča (1969). Kermauner ugotavlja, da se navkljub poldrugemu desetletju, ki loči nastanek obeh dram, obe ukvarjata in problematizirata vsakršen poskus osvajalskega pohoda nad svet, pri tem tako Zupan kot Kavčič svoje Despota, Diktatorja, celo Mesijo demitizirata in detronizorata, kajti izkušnja naše revolucije pritrjuje tezi, da je revolucija lahko le nasilno spreminjanje sveta, pa četudi je njen cilj vzpostaviti "raj na zemlji", odprava vseh krivic in izkoriščanja človeka po človeku, in drugič, da se zaradi jalovosti revolucije, ki nikdar ne more udejanjiti svojih utopičnih idej, eno despotstvo nadomesti z drugim, ena diktatura z drugo. Prazna pričakovanja, upi in sanje se izkažejo kot čista manipulacija Velikih vodij. "Nauk", ki ga moramo razbrati iz obeh Aleksandrov, še zlasti pa iz Kermaunerjeve analize,  je, da se tudi pričakovanja, upanja in sanje o demokraciji slej ko prej izjalovijo tako, da na koncu ostane le eno vprašanje: Zakaj se naše zmage spreminjajo v poraz?

Ivo Svetina, roj. 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Bil zaposlen na TV Slovenija (dramaturg in urednik dramskega programa), v Slovenskem mladinskem gledališču (dramaturg in umetniški vodja), podsekretar na Ministrstvu za kulturo, od leta 1998  do 1. 8. 2014 direktor Slovenskega gledališkega muzeja oz. Slovenskega gledališkega inštituta.

Izdal 20 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oz. dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije (tradicionalne tibetanske igre). Prejel več nagrad: zlato ptico za zbirko Botticelli, ki je prevedena v hrvaščino in italijanščino (1976), nagrado Prešernovega sklada za zbirko Péti rokopisi (1987), štiri nagrade Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo (1987, 1992, 1996 in 2010), Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta za zbirko Lesbos (2005)in Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev (2010).

Gašper Troha: Vitomil Zupan – dvorni dramatik revolucije?

Prvo dramsko besedilo Vitomila Zupana, ki bi moralo biti uprizorjeno na začetku druge svetovne vojne, je bilo Stvar Jurija Trajbasa. Družbeno-kritična drama, ki bi jo lahko uvrstili v socialni realizem, je bila najprej prepovedana s strani italijanske cenzure, po vojni pa napadena s strani komunistične oblasti. Med letoma 1940 in 1947, ki zaznamujeta usodo te drame, so nastale številne avtorjeve agitke, zaradi katerih je leta 1947 prejel tudi Prešernovo nagrado ob njeni ustanovitvi. Usoda Zupanove prve drame in medvojnih tekstov, ki so ga izstrelili med povojne dvorne avtorje režima, postavlja pred nas vprašanje o njegovi literarni poetiki pred letom 1949, ko je bil obsojen na montiranem procesu. Raziskava pokaže, da so Zupanove agitke logičen razvoj nastavkov socialističnega realizma, njegova drama Aleksander praznih rok, predhodnica slovenske eksistencialistične drame, pa zaključek nietzschejanske teme volje do moči v Stvari Jurija Trajbasa. Na ta način se sklene dvajsetletni razvoj Zupanove dramatike, ki pa se zaradi znanih biografskih okoliščin nikoli ni uspela povsem razmahniti.

Gašper Troha, rojen leta 1976 v Ljubljani, je leta 2007 doktoriral na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani s tezo Artikulacija odnosa do oblasti v slovenski drami 1943–1990. Med drugim je bil programski vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica, glavni urednik založbe Arsem ter honorarni predavatelj na Filozofski fakulteti in AGRFT v Ljubljani. Trenutno je zaposlen na Ministrstvu za kulturo RS kot generalni direktor Direktorata za ustvarjalnost.

Mateja Pezdirc Bartol: Oblaki in pištole v dramskem opusu Vitomila Zupana (poskus sinteze)

Slovenska literarna veda opredeljuje Vitomila Zupana kot samosvojega avtorja, ki ni sledil prevladujočim literarnim tokovom, njegov dramski opus pa je označen kot raznovrsten po vsebinski in oblikovni plati. Pričujoča razprava želi opozoriti na tista mesta v razvojnem loku Zupanovih dramskih besedil, ki kažejo na skupna idejna in formalna izhodišča, kot so avtorjevo vztrajanje v lastni moralni filozofiji in prizadevanje po ohranitvi smisla sveta ter človeka, prikazovanje skrajno zaostrenih eksistencialnih situacij, v katerih se dramska oseba odloča med dobrim in zlim, rahljanje tradicionalne dramske forme s časovnimi in prostorskimi preskoki ter razgibano, mestoma fragmentarno zgodbo, vera v jezik in umetnost ter s tem povezana želja po razumevanju, oblaki in pištole pa so tisti motivni drobci, ki dobivajo simbolne razsežnosti odločilnega in usodnega.

Mateja Pezdirc Bartol je izredna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja s slovensko dramatiko, zgodovino drame in gledališča, teorijo drame, mladinsko književnostjo ter procesi branja in razumevanja literarnih besedil. Je avtorica znanstvene monografije Najdeni pomeni: empirične raziskave recepcije literarnega dela (2010) in urednica zbornikov Slovenski jezik, literatura, kultura in mediji (2008) ter Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi (2009). Leta 2012 je bila predsednica 31. mednarodnega simpozija Obdobja in urednica zbornika Slovenska dramatika. V zadnjih letih je imela gostujoča predavanja na univerzah v Parizu, Sofiji, Padovi, Varšavi, Pragi, Lizboni in Beogradu.

Barbara Orel: Zupanova vizija razvojnih smernic v dramatiki in gledališču

Vitomil Zupan v razpravi Sholion (1973) – esejistično zasnovanih premišljevanjih o gledališču, ugotavlja stanje na začetku sedemdesetih let 20. stoletja in poda smernice za razvoj dramatike in gledališča. Te se v njegovi viziji vzpostavljajo kot sinteza več gledaliških zvrsti: gledališča absurda, totalnega gledališča in t. i. "realističnega” gledališča, kot se izrazi sam. S tem izrazom označuje raznovrstne uprizoritvene pristope, ki so gledališču absurda nasprotni in v katerih so prisotni elementi družbene kritike, groteske, komike, satire, realnih situacij in projekcij zamisli sveta. Prispevek natančneje predstavi Zupanova izhodišča za "jutrišnjo sintezo”, jih teoretsko opredeli in prepozna njihove manifestacije v njegovem dramskem opusu.      

Barbara Orel je izredna profesorica za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti na UL AGRFT, kjer od leta 2011 vodi tudi raziskovalno skupino. Kot raziskovalka sodeluje z delovno skupino Theatrical Event (pri International Federation for Theatre Research). Je avtorica številnih razprav (z objavami v revijah (the Yale) Theater in Performance Research), knjige Igra v igri (2003) in urednica monografij, med njimi Scenske umetnosti in politike predstavljanja (2008), Hibridni prostori umetnosti (2012). Bila je tudi selektorica festivalov Teden slovenske drame (2006–2007) in Borštnikovo srečanje (2008–2009).

Tomaž Toporišič: Kako Vitomil Zupan misli gledališče

Prispevek si zastavlja na videz enostavno vprašanje: Kako Vitomil Zupan misli gledališče? Odgovarja v dialogu z avtorjevo dramsko, gledališko, pisateljsko in esejistično pisavo, razvidno iz razprav, samih iger in drugih zapisov, ki jih vpenja v sočasne misli o gledališču, tako s strani praktikov kot teoretikov. Vse skupaj navezuje na današnji čas, na to, kako danes (na Festivalu Borštnikovo srečanje in izven njega) mislimo gledališče. Na ta način preverja dvoje: Kako daljnosežno je bilo Zupanovo mišljenje gledališča in kako je lahko to mišljenje gledališča produktivno za današnji čas: gledališko, dramsko, uprizoritveno teorijo in prakso. Izhaja iz pisateljevega stavka iz na žalost preveč pozabljene knjige-razprave Sholion (– gledališče 1972, s posebnim ozirom na mehanizem postavitve in odnos do t .i. sporočila). Stavek se glasi takole: "Režiser, ki odklanja tuj tekst, mora napisati tekst sam ali najti enakovrednega scenarista." Hipoteza, ki jo želimo preveriti, je: ta Zupanova izjava natančno locira dilemo dramatike in gledališča druge polovice prejšnjega pa tudi začetkov tega stoletja. 

Tomaž Toporišič je dramaturg in teoretik, specializiran za kulturne in uprizoritvene študije, avtor številnih razprav in več znanstvenih monografij.  Njegova primarna področja raziskovanja so semiotika kulture, kulturne študije, teorija sodobnih uprizoritvenih praks in literature, predvsem interakcije med obema področjema. Je dramaturg v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani in predavatelj kulturnih in uprizoritvenih študij na Univerzi na Primorskem v Kopru ter Univerzi v Ljubljani, kjer poučuje sociologijo in zgodovino gledališča in dramatike.

Blaž Lukan: Drama kot oblika (iz) »predmiselnega kaosa«

Prispevek razpravlja o zadnji drami Vitomila Zupana Zapiski o sistemu (1975). Drama je v slovenskem literarnozgodovinskem kontekstu komajda registrirana, in to včasih s povsem arbitrarnimi sodbami o njeni domnevni kritični navezavi na sočasni "socialistični sistem", temeljitejše obravnave pa – razen v delu Tarasa Kermaunerja – ni bila deležna. Bolj opazna je bila njena uprizoritev (1979) v Eksperimentalnem gledališču Glej v režiji Janeza Pipana, pri kateri je gledališka kritika poudarila zlasti dosežke režije, besedilu pa očitala nekatere formalne pomanjkljivosti. Prispevek izhaja ravno iz navedenih "pomanjkljivosti", ki pa jih razume kot nove, presežne kvalitete besedila, s katerimi avtor presega okvire sočasne slovenske dramske produkcije, na določen način pa tudi "samega sebe". Razmislek se giblje v dveh smereh: prva je "formalna" in odkriva v Zapiskih o sistemu dramaturške oz. oblikovne elemente, kakršne je veliko kasneje vzpostavila postdramska (gledališka) praksa, druga pa je vsebinska in v besedilu najde ideološke nastavke, ki segajo čez poenostavljene aktualizme, njihova "tarča" pa ni nedemokratični jugoslovanski sistem, temveč (zahodni) demokratični sistem kot tak in ki ga še vedno živimo.

Blaž Lukan (1955) je doktor dramaturgije, dela kot praktični dramaturg v gledališču in pri filmu, piše gledališke kritike, spremne besede v knjižne objave dram in strokovnih besedil slovenskih in tujih avtorjev ter znanstvene razprave s področja dramatike in teorije scenskih umetnosti. Bil je umetniški vodja Gledališča Glej in SLG Celje. Je docent za dramaturgijo na UL AGRFT. Napisal je več knjig, med njimi Gledališki pojmovnik za mlade (1996), Slovenska dramaturgija: dramaturgija kot gledališka praksa (2001), Tihožitja in grimase: gledališke ekspresije (2007), Performativne pisave: razprave o performansu in gledališču (2013), in (so)uredil knjigo Svobodne roke: antologija teoretske misli o slovenskem gledališču 1899–1979 (2012).

Vitomil Zupan: Tretji zaplodek
(bralna uprizoritev študentov UL AGRFT)

Zupanov Tretji zaplodek (1941) je premislek o kljubovanju človeka, v katerem bivata vrag in svečenik resnice hkrati. Omejujejo ga štiri stene sveta, v nebo pa si ne upa zazreti. S fragmenti igre se spuščamo v intimen vpogled v Zupanov svetovni nazor, kjer sooča odtujenega človeka z zunanjim okoljem in prevprašuje možnosti preživetja v njem. Niz nerazrešljivih vprašanj o resnici, spominjanju, pravici in človeški naravi, uokvirjeni z družbenimi zakonitostmi, nas nagovarja z žgočim vprašanjem o svobodi znotraj družbenih konvencij.

Režiser: Juš A. Zidar
Dramaturginja: Maša Pelko
Izvajalci: Matic Lukšič, Gregor Prah, Žan Koprivnik, Blaž Dolenc, Voranc Boh, Sara Gorše
Kostumografinja: Mateja Fajt
Oblikovalec svetlobe: David Orešič

Mentorica za dramaturgijo: izr. prof. dr. Barbara Orel
Mentorica za jezik in govor: doc. dr. Katarina Podbevšek