Ravnateljica Drame Vesna Jurca Tadel je na novinarski konferenci spomnila, da je Čehov avtor, ki je zelo priljubljen tako pri občinstvu kot pri gledaliških ustvarjalcih samih. Razlog po njenih besedah je zelo enostaven - njegovi junaki so zelo podobni ljudem v današnjih časih. Je pa za tega ruskega dramatika značilno, da deluje na dveh ravneh; prva so odnosi med ljudmi ter dialogi, "ki so po eni strani iskrivi, po drugi globoki in duhoviti", druga pa družba, ki jo opisuje "tako nekako na skrivaj".
Režiser Kica je o ruskem dramatiku povedal, da ima vsak svojega Čehova, tako vsako obdobje kot tudi režiser in gledališki ansambel. Drama, ki je nastala konec 19. stoletja, po njegovem med drugim pokaže, da ne velja stališče, da lahko intelektualci vplivajo na svet. Najteže pri postavitvi na oder pa je, da naj bi vse bilo videti enostavno, a je najtežja prav enostavnost.
Po besedah dramaturginje Mojce Kranjc gre pri Stričku Vanji za več vprašanj, ki jih je Čehov z njim poslal v prihodnost. Sama je tako imela občutek, da je Čehov to igro zapakiral kot sporočilo v steklenici in jo poslal po reki "toliko časa, da smo mi to steklenico potem ujeli in vzeli ven to sporočilo in skušali dešifrirati, kaj v njem piše". In ustvarjalci so ugotovili, da pošilja celo paleto vprašanj, problemov in tem, od družbeno kritičnih do intimnih, ki so danes še bolj žgoča, kot so bile takrat, ko jih je opazoval Čehov.
Igor Samobor je o svoji vlogi Serebrjakova povedal, da njegova vloga v drami ni največja, a je njeno bistvo povzel z besedami pridem, vidim, ne morem nič in grem, nihče od likov drami pa se vsemu navkljub nikamor ne premakne, kar je po njegovem prav tako ena od aktualnosti besedila in ga spominja na današnji čas, ko se pri reševanju različnih težav veliko govori, a nič ne naredi.
Jeleno Andrejevno, pameten in talentiran ženski lik z močno samorefleksijo, upodablja Maša Derganc, ki je povedala, da je sama našla zrcalo današnjega časa v tem, da se Jelena, "ki ni junaška, je pa človeška", zaveda, da ni srečna, a nima poguma, da bi se odločila za spremembo, zato ostaja v coni udobja, tako kot marsikdo danes ni sposoben narediti spremembe, ker se boji, da bi lahko izgubil vse tisto, kar že ima in se tega oklepa, čeprav ga to dela nesrečnega.
Brane Šturbej je o svojem liku povedal, da za Vanjo velja, da spada med opazovalce in ne akterje življenja, njegova življenjska usoda pa se mu zdi precej kruta. Vsega, kar se mu na dlani ponuja, tako ne izkoristi, na koncu pa se sooči z lastnim obračunom ter na koncu reče: "Vse bo ostalo, kot je bilo", kar je precej žalostno spoznanje, je dodal.
Marko Mandić, ki igra Astrova, je ponazoril, da njegov lik ne pozna počitka, ga požira delo, kar so lahko tudi njegove osebne izkušnje, sam lik pa poleg črnogledosti prevevajo tudi "sekunde optimizma". Prav po zaslugi novega prevoda pa lahko drama zelo sodobno zveni, je še menil.
Dramsko zasedbo poleg zgoraj omenjenih sestavljajo še Maruša Majer, Silva Čušin, Valter Dragan in Petra Govc.
Strička Vanjo je za postavitev na odru ljubljanske Drame na novo prevedla Tatjana Stanič, kar je sicer četrti prevod Strička Vanje v slovenščino.
Scenografija predstave je delo Karin Fritz, pod kostumografijo se podpisuje Bjanka Adžić Ursulov. Avtor izvirne glasbe je norveški ustvarjalec Kyrre Kvam. Svetlobo je oblikoval Aleš Vrhovec, video pa Sandi Skok.
Dramo Striček Vanja spremlja avtorska razstava ilustracij desetih študentov ljubljanske akademije za likovno umetnost in oblikovanje na besedilo Čehova pod mentorstvom Suzi Bricelj.
Študenti so po besedah Bricelj zelo različno pristopili k interpretaciji, tako da se vsak predstavi s svojo unikatno projekcijo, je pa tudi pri njih rdeča nit cikličnost in odnosi, ljubezenska motivika, pa tudi motivika smrti in brezizhodnosti, a so se mladi osredinili predvsem na pozitivne vidike. Tekst je bil izredno težek, saj je zelo statičen, je pa projekt pri študentih naletel na zelo dober odziv, je Bricelj še povedala.
Premiera Strička Vanje bo v petek, dan prej predpremira, sicer pa junija sledi še več ponovitev.