V svetu Svetlane Makarovič ni mesta za srednjo pot in prav zato so bile njene odločitve tako radikalne in dejanja tako skrajna. V njenem svetu ne moremo živeti v zlu in se pretvarjati, da smo čisti, ne moremo ljubiti in biti hkrati pragmatični. Njen svet je svet jasnih stališč in skrajnih dejanj. V svetu Svetlane Makarovič gre zmeraj za preseganje vsakršnih meja, zato tudi ne preseneča, da si je za temo drame izbrala mit o večni ljubezni, ki je ne ustavi niti smrt.

S svojo načelnostjo in z neomajnimi stališči je neprestano izpodbijala in še izpodbija ustaljene klišeje in tabuje tako glede pojmovanja umetnosti kot tudi življenja nasploh. Od zgodnjih šestdesetih dvigajo prah njena radikalna stališča in izjave o vprašanju ženske in njenega »materinskega poslanstva«, splava, samomora, nasilja, zla, institucij, gledališča, odnosa do ljudi in živali, umetnosti in poezije, ljubezni in smrti. Zato je še kako upravičena primerjava njene umetniške drže z dramatiko »u fris« Sarah Kane. Kot namreč zapiše v svojem eseju Struktura poezije Svetlane Makarovič med grotesko in metafiziko Gašper Troha, "obe čutita zlo kot delujočo lastnost našega vsakdana in zanj uporabljata podobo Srebrenice in pri obeh se zdi, da v svetu skrajnega polaščanja, agresije in zla odkrivata ostanke človečnosti, da torej iščeta ostanke neke metafizike, ki jih v njunih tekstih bralci in gledalci zaznavajo preko poetičnih simbolov in scen". Primerjava s Sarah Kane je seveda več kot upravičena, saj sta obe na svoji koži izkusili posledice te skrajne drže tako v umetnosti kot v družbi in seveda tudi v osebnem življenju.

Podobna primerjava pa se mi poraja ob radikalni in kritični drži Svetlane Makarovič še z dvema avtorjema, in sicer s kritično držo Elfriede Jelinek in Thomasa Bernharda ter njuno vrhunsko stilno-literarno izpiljenostjo kot tudi s pronicljivostjo detekcije zla, družbene zlaganosti in ponarejenosti v odnosih. Še prav posebej zanimivo in očitno ne zgolj naključje je, da tudi ona kot Thomas Bernhard uporablja celo dobesedno isti izraz – ponarejenost. In Mrtvec pride po ljubico je med drugim, ob temi hrepenenja po večni, sublimni ljubezni tudi (po drugi strani) drama o ponarejenih odnosih, ki posameznika silijo v konformizem in nezmožnost iskrenih odnosov. Tako v družbi kot seveda tudi v družini!

Svet Svetlane Makarovič je neizprosno kritičen, skrajno načelen, etičen, poetičen, ekstatičen in samoten ter v popolnem nasprotju s pragmatičnim svetom, ki postaja neoliberalistična norma in zahteva prilagoditev, podreditev in pobebavljenje. V slednjem se je, še preden je postal vsesplošna norma, Svetlana Makarovič počutila tujko, tako kot se je tujca počutil v svoji domovini Thomas Bernhard. In tako kot je obveljalo v Avstriji za Bernharda in Elfriede Jelinek, da sta »skrunilca gnezda«, bi lahko rekli, da velja enako tudi za Svetlano Makarovič. V enem izmed intervjujev iz leta 1978, ki zveni popolnoma aktualno, tako opiše svojo tujost: "Vem, da sem na ta planet vržena, da sem tujka. Prav zaradi tega ne morem biti indiferentna, če se vsi trpinčijo med seboj, se drug drugega polaščajo, drug z drugim razpolagajo. Tega ne morem sprejeti. Od tod mogoče neka prikrita grožnja v mojih pesmih vsem tistim, ki mirno spijo na svojih meščanskih blazinah. Namesto da bi jim postalo jasno, da živijo na planetu smrti, v ozkem kolobarju življenja, ki ga spodaj omejujeta ogenj in zemlja, zgoraj pa prazna brezmejnost vesolja. Ampak to razumeti ne pomeni postati pesimist: pomeni videti stvari. Pomeni postati lunina žival" (Milan Dekleva: Dnevnik, 25. maja 1978). Zanimivo je, da se v eni izmed njenih kolumen pojavi še ena paralela, in sicer z dramatikom Johnom Patrickom Shanleyem, ki v svojem citatu v dramo Dvom prav tako zapiše, "da nam ni namenjeno, da bi mirno spali", in izpostavlja dvom kot nujen in neizpodbiten temelj kritične drže napredka. V svoji kolumni z naslovom Bo kdo leta 2020 spodbudil ljudi k razmišljanju, k dvomu? iz leta 2011 Svetlana Makarovič prav tako izpostavlja identično misel o nujnosti dvoma, ko zapiše, da je "prav dvom začetek in pogoj vsakega duhovnega razvoja", in se v nadaljevanju tudi sprašuje o stanju duhovne izpraznjenosti v Sloveniji, o "strahovladi zabitosti, prostaškosti, požrtnosti politične hinavščine in splošne duhovne plitkosti". V nadaljevanju opozori tudi na posledice sistematičnega ignoriranja naše ljudske dediščine, ljudskih pesmi, legend, balad ...

In prav z dramo Mrtvec pride po ljubico vstopamo v pozabljeni svet ljudskega pripovedništva, balad in ljudske dediščine. Vstopamo v prvinski svet poganskih in krščanskih ritualov, ki je te segmente potlačil v svoje nezavedno, a po njih še zmeraj deluje. Vstopamo v svet kolektivno in individualno arhetipskega. V svet skrajnih stanj in usodne ljubezni, ki najde svojo izpolnitev v preseganju sebe. V njem se prepletata svet živih in svet mrtvih, svet, v katerem »živi niso zares živi« in »mrtvi niso zares mrtvi«. V tem tesnobnem, a ekstatičnem svetu magičnega realizma se bije dramatični boj med strastjo in razumom, Nadjazom in Jazom/Onim ter Erosom in Tanatosom. Svetlana Makarovič si za prikaz skrajnih strasti, hrepenenja in tesnobe »izposodi« tudi magični ritem ljudskega izročila. Njegove usedline so v našem arhetipsko nezavednem in njegova dediščina je tudi mit o mrtvecu, ki pride po ljubico, ki je doživel najrazličnejše verzije in seveda tudi interperetracije proznih in baladnih verzij skoraj po vsej Evropi. Ta motiv najdemo, kot ugotavlja Marjetka Golež Kaučič (Ljudsko in umetno – dva obraza ustvarjalnosti, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2003), povsod po Evropi in še preko njenih meja: na Islandiji, Danskem, v Nemčiji, Bolgariji, Romuniji, Grčiji, Albaniji, Srbiji, Češki, Madžarski in tudi drugje ... z viškom seveda v Bürgerjevi Lenori v Prešernovem prevodu in kasneje v ljudskih pripovedkah in pesmih kot tudi pesmih Simona Jenka Knezov zet, Antona Aškerca Vojakova nevesta, Antona Hribarja Nočni poroki, Lenorini pesmi Gregorja Strniše (zbirka Odisej), Lenori v Srčevcu Svetlane Makarovič leta 1972 in potem seveda tudi v drami Mrtvec pride po ljubico. Na podoben primer te teme naletimo tudi v drami z naslovom Dibuk (s podnaslovom Med dvema svetovoma) judovskega avtorja Semjona Akimoviča Rappoporta (rojen 1863 v Vitebsku), ki se je podpisal s psevdonimom Š. A. An-ski. An-ski je v mestecu Miropol na Poljskem naletel na zgodbo o »čudodelnem Rabinu«, ki je izgnal dibuka (duha) iz telesa nekega mladega dekleta. Na osnovi te zgodbe je leta 1914 napisal svojo najbolj znano dramo, najprej v jidišu, kasneje pa jo je sam prevedel v ruščino. Zgodba govori o fantu in dekletu ter njuni usodni ljubezni. Toda fant umre, dekle pa naj bi ga pozabilo in se poročilo z drugim. Na poročni dan se duh dekletovega nesojenega ženina naseli vanjo in noče zapustiti njenega telesa. Rabin ga sicer na koncu izžene, ko mu zagrozi z izobčenenjem. V trenutku, ko vsi v prepričanju, da je bil obred izganjanja dibuka uspešno opravljen, čakajo na prihod ženina, se dekle in njen nesojeni fant združita v smrti, kajti njuna v kozmosu zapisana ljubezen se mora uresničiti.


Foto: Mare Mutić
O drami Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico je žal napisanega izredno malo, pa tudi avtorico so v intervjujih le redko spraševali o njej. V enem izmed njih je leta 1982, kmalu po Pandurjevi uprizoritvi v skupini Tespisov voz, o drami povedala: "Čas, ki ga jaz občutim, je čas konfekcije in imitacij, je izsušen in premražen čas, potreben nove romantike, nečesa, kar bi ustrezalo duhu nove romantike. /.../ Ta moj tekst, Mrtvec pride po ljubico, je v pravem smislu romantičen. Zame ni romantično, da cvetijo rožice in pojejo ptički, zame je romantika iskanje nečesa nestvarnega, je želja pogledati, kaj je za zidom, je težnja po stari ljudski pesmi, po žalik ženah. Ne govorim rada o svoji poeziji, ampak to pa moram povedati, da sem v poeziji nekakšna avantgarda, ker rehabilitiram srce, ljubezen, pojem lepo, pojem dobro, pojem čisto, in to so lahko tudi zelo nevarni toni" (Jelka Šprogar; 7D 11/1982 (15. 7.), 28, 8–10).

Prav na osupljivo podoben način govori o ljubezni, ki je "ogrožena od vseh strani in jo je potrebno na novo izumiti", kot tudi o njenih »nevarnih tonih«, filozof Alain Badiou v Hvalnici ljubezni (Analecta, Ljubljana 2010). V intervjuju z Nicolasom Truongom pojasnjuje, zakaj so ga tako zelo razjezili slogani oglaševalske akcije Meetic za spletne zmenkarije, ki so preplavili Pariz. Med njimi predvsem tisti o zagotavljanju varnosti zaljubljenosti brez bolečine in ljubezni brez tveganja, ki se je glasil: "Lahko smo zaljubljeni, ne da bi se na smrt zaljubili!" Alain Badiou ugotavlja, da zaljubljenosti oziroma ljubezni brez tveganja preprosto ni, saj obstaja po njegovem prepričanju "intimna in globoka vez med ljubeznijo in smrtjo, njen vrh pa sta zagotovo Tristan in Izolda, saj je njuna ljubezen konzumirana v neponovljivem in izjemnem trenutku srečanja, zaradi česar se po čem takem preprosto ne da več vrniti v svet, ki je ostal zunanji njunemu odnosu". In prav to je tudi jedro mita in pozneje tudi ljudskih pesmi o mrtvecu, ki pride po ljubico.

Seveda pa je ta mit tako kot tudi večina drugih doživel številne variacije in interpretacije, preden se je ponovno vrnil k svojemu izvoru: mitu o tragični, romantični, sublimni ljubezni, ki presega meje človeškega in se bliža grškemu pojmovanju tragedije ... ekstazi božanskega, saj neprestano niha med ekstatičnim in melanholičnim, vzhičenostjo in opustošenjem. Moč te sublimne ljubezni je "moč, ki je tvegana, uničujoča, očarljiva, travmatična, pretirana, navdihujoča, zasenjujoča, presenetljiva, neobvladljiva, nezaustavljiva, brezmejna, temačna, zastrašujoča, vznemirljiva in poživljajoča ... Tako kot božansko in dionizično povzroča vzhičenost in obenem opustošenje – kar pomeni, da v njej ni težko izslediti mračne prisotnosti nagona po smrti" (Terry Eagleton: Sveti teror, Založba Sofija, 2008).

V prvotnem, izvornem smislu se tema mrtveca, ki pride po ljubico, opira na idejo, da mrtvi v grobu nima miru, če njegovi bližnji za njim preveč žalujejo, da se zato vrne in odvede žalujočega s seboj. V tem sporočilu je "ohranjen spomin na staro družinsko vero, da žena ne sme preživeti moža; ta vera je bila prvič izpričana menda pri Indih v začetku 12. stoletja v zbirki »povesti nekega Vetala« in ideja se je ohranila skozi stoletja in našla odmeve pri vseh indoevropskih narodih, včasih v vezani, včasih v nevezani besedi". Kot ugotavlja avtorica Marjetka Golež Kaučič, sta se pri nas ljudska pesem in ponarodela Lenora spojili v eno jedro, iz katerega so potem črpali pesniki svoje verzije.

Tako v prvotnih proznih ljudskih zgodbah na to temo izstopa predvsem sporočilo, da ženska ne sme preveč žalovati za svojim ljubljenim, ker jo ta po smrti pride iskat in odpelje v smrt. Ta motiv je znan v ljudskem proznem izročilu kot Mrtvaški ljubec (Monika Kropej: Pravljica in stvarnost, ZRC SAZU, 1995; Jakob Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom; Poznik Franc (1868), okolica Krope). V verzijah te zgodbe gre fant na vojno in z dekletom si obljubita večno zvestobo. Po vojni se fant ne vrne, dekle ga čaka in neizmerno hrepeni po njem. Toda neke noči vendarle prijezdi po njo na belem konju ter jo odpelje daleč stran, »čez devet dežel«. Toda ko prispeta na pokopališče, se izkaže, da je njen ljubljeni fant mrtev. Dekle si v grozi premisli in pobegne pred njim v mrliško vežico. Tam ležeči neznani mrlič se dvigne s par in se bori z njenim ljubim do svita. Prestrašeno dekle ljudje zjutraj najdejo v kotu mrliške vežice. Ne vedo, od kod je, saj govori njim neznani jezik. Dekle potem živi pri mežnarju. Ko čez sedem let odide na ljubimčev grob, ki ga želi opleti, njen ljubi iz groba iztegne roko in jo hoče potegniti vanj. Dekle se mu iztrga in po tem dogodku odpotuje domov. Kmalu za tem umre. Poanta te zgodbe je seveda skrajno moralistična in nima zveze z mitom o romantični ljubezni. Kvečjemu deluje kot svarilo, kajti prevelika in brezumna ljubezen očitno ni dobra in nihče ne sme preizkušati meja življenja in smrti. Moralni nauk te zgodbe je, da bo tisti, ki preveč žaluje, tudi sam pogubljen. S smrtjo svojega ljubljenega se je treba pač sprijazniti, saj vztrajanje v žalovanju ne pripelje nikamor, razen spet v smrt.

Največji odmev v slovenskem ljudskem pesništvu pa je doživela Bürgerjeva balada Lenora iz leta 1773, ki jo Svetlana Makarovič v enem najlepših ljubezenskih prizorov svoje drame celo citira in se z njo poigrava. Bürgerjeva Lenora je postavljena v obdobje sedemletne vojne med letoma 1756 in 1763. Žiga Zois jo je poskušal posloveniti, vendar neuspešno. Prenesel jo je v naše kraje in v obdobje vojne s Turki leta 1789. Bügerjevega Wilhelma je ponašil v Jura, Lenoro pa v Alenko. Zato jo je France Prešeren leta 1824 ponovno prevedel in jo leta 1830 objavil v prvem zvezku Krajnske čbelice. V Poezije jo je uvrstil kot svoj edini prevod. Ta verzija je že bližja romantičnemu pojmovanju ljubezni, pojavi pa se tudi tema Lenorinega upora proti Božji volji in usodi. Lenora v dialogu z materjo izreče bogokletno misel, da "Bog ne pozna milosti in da ji je storil hudo". Iz obupa se Bogu upre in postavi pod vprašaj njegov obstoj. Bürgerjeva Lenora je več kot očitno samodestruktivna, saj Bürger v pesmi jasno zapiše, da si rani prsi in roke. Ne sprejme svoje usode, ampak želi umreti. Njena želja prikliče mrtvega Wilhelma, zato kot v deliriju poletita proti njegovemu grobu in skupni smrti. Toda poduk tudi te verzije mrtveca je ponovno izrazito krščansko moralističen. Pesnik namreč na koncu zapiše neizpodbiten nauk, ki je, da naj se človek Bogu ne upira in se z njim ne prepira, zato pesem zaključi: "Trpi, če poka ti srce! Prah z Bogom kregat se ne sme!"


Foto: Mare Mutić
Ljudska pesem Lenora ali Mrtvec pride po ljubico je kasneje doživela veliko sprememb in variacij, v nekaterih izmed njih se pojavlja tudi ime Micika. Kot ugotavlja Marjetka Golež Kaučič (Ljudsko in umetno – dva obraza ustvarjalnosti, Založba ZRC, Ljubljana 2003), sta se ljudska pesem Mrtvec pride po ljubico in ponarodela Lenora spojili. Znana je verzija ljudske pesmi iz Preddvora na Gorenjskem, ki jo je zapisal Matija Valjavec še pred letom 1852, SLP I 59/1– 9. Eno izmed krajših verzij ljudske pesmi je pela tudi Ančka Lazar, rojena Kralj, po domače Vintarjeva iz Zagorice (Dobrepolje na Dolenjskem), ki jo hrani Etnografski muzej v Ljubljani in v kateri je prav tako podobna poanta: Miciki od žalosti in groze poči srce in Marija naj moli za nesrečna ljubimca.

Motiv mrtveca, ki pride po ljubico, je leta 1963 upesnil tudi Gregor Strniša v svoji pesmi z naslovom Lenorina pesem, ki jo je objavil v pesniški zbirki Odisej in katere poanta je bistveno drugačna, saj gre za mistično oziroma onstransko srečanje dveh duš, ki se združita. Leto 1963 pa je tudi leto, v katerem se spoznata Gregor Strniša in Svetlana Makarovič. Leta 1965 ji Strniša posveti svojo zbirko z naslovom Zvezde. V obdobju 1965–1966 napiše Strniša (v sodelovanju s Svetlano Makarovič) dramo Samorog, v kateri se pojavi motiv razcepljene osebnosti glavne junakinje, ki se udejanji v likih dvojčic nore Uršule in čiste device Margarite. V zgodbi čista devica Margarita izda svojo blazno dvojčico Uršulo. V uprizoritvi Samoroga leta 1968 v MGL igra Svetlana Makarovič Uršulo. Leta 1969 se v Strniševi moraliteti Žabe ponovno pojavi motiv večne ljubezni med Evico in Hudičem, motiv zakletih zaljubljencev, ki jima je usojena večna ljubezen in večno življenje v iskanju odrešitelja. Evico igra, gotovo ne po naključju, ponovno Svetlana Makarovič. V tem času se Gregor Strniša in Svetlana Makarovič razideta. Leta 1973 Svetlana v pesniški zbirki Srčevec objavi pesmi Lenora in Kdor je truden, v katerih tudi ona upesni motiv večne ljubezni iz ljudske pesmi Mrtvec pride po ljubico. V obeh pesmih je bolečina ob izgubi ljubljenega tista, ki dekletu v nočeh čakanja ne pusti spati in ki je tako močna, da jo poljubi z mrtvim "postarajo za dolgo leto dni". Zbirka Srčevec je v vseh pogledih prelomna in posebna ne le zaradi izjemne izpovedne moči, ampak tudi zaradi dokončega prevzema ljudske balade tako po vsebini kot tudi po formi in seveda tematike neuslišane ljubezni, ki gre na vse ali nič. Zbirka Srčevec pa je posebna tudi zaradi svoje posebne oblike, saj se knjiga razpira po režnjih srca in v vsakem izmed njih je pesem, ki se naslanja na ljudsko in baladno izročilo o mitu večne ljubezni. Svetlana Makarovič s to zbirko ljudsko pesem dokončno ustoliči kot svoj tematski in formalni navdih, skozi njo izpoveduje zgodbo o ekstazi ljubezni, ki najde svojo izpolnitev šele v smrti. Tema smrti in ljubezni postane osrednja tema njene poezije in se ponovi tudi v drami Mrtvec pride po ljubico, ki jo napiše čez skoraj deset let, leta 1982. V Svetlanini interpretaciji seveda ni sledu o moralistični poanti in če se je Bürgerjeva Lenora še prepirala z Bogom o svoji kruti usodi in ji je potem od groze in žalosti počilo srce, se Lenora Svetlane Makarovič iz ljubezenske bolečine razcepi na dvoje in prične boj sama s seboj. Njen upor ni naperjen, tako kot pri Bürgerjevi Lenori, proti Bogu, ampak proti sebi ... proti pragmatičnemu, preračunljivemu in prilagodljivemu polu v sebi. V drami se njena Micika dobesedno razkolje na dve nezdružljivi polovici. "Ljubezen je pol življenja, zato ni nobena cena zanjo prevelika," izreče v enem izmed svojih intervjujev; in za to polovico bije boj v drami Mrtvec pride po ljubico Prva Micika. Ta boj pa nikakor ni lahek in cena za ljubezen je smrt. V obeh primerih. Fizična in duhovna.

In prav zato je Mrtvec pride po ljubico zelo mračna drama. Njena poanta je, da strastna, romantična ljubezen v teh časih in krajih nikakor ne more preživeti. Obsojena je na izbris (kot ugotavlja v spremni besedi drame Matej Bogataj) in konformizem životarjenja v dvoje. V tej varianti ni prostora za strastno ljubezen, ampak je zveza dveh zgolj stvar pragmatične odločitve in s tem uklonitve družbenim pravilom ne glede na to, če je zakon sklenjen na ponarejenih odnosih ali celo na potlačenem, prikritem zločinu. Toda Svetlana Makarovič v drami izklicuje tudi tisto sublimno ljubezen, ki jo sodobna družba vztrajno izničuje in izbrisuje, tako kot ugotavlja v svojem delu Ljubezen in zahod tudi Denis de Rougemont: "Na drugi strani pa vsej ljubezni preti nevarnost, da izgine v higienskem in hladno racionalnem svetu, ki ga prav zdaj proizvaja tehnika in ki bi se utegnil oblikovati v svet dolgčasa in samote, popolnoma premočrten in programiran." V tem svetu je torej »ljubezen« nekaj, kar se popolnoma vklaplja in podreja družbenemu in ekonomskemu sistemu ... je torej tista verzija »ljubezni« brez tveganja, za katero Badiou ugotavlja v svoji Hvalnici ljubezni, da se sprevrže v "dobro pripravljen zakonski stan, ki se razvije v sladkobo konzumacije, po drugi starni pa v spolne aranžmaje, prijetne in polne užitka ... v svojevrstno ekonomijo strasti". In natanko proti temu vzpostavi Svetlana Makarovič »drugo polovico« Micike, ki stavi na ljubezen kot na tveganje in seveda na duhovno in emocionalno zavezo ter erotično strast. Zato se v njeni drami podajamo na »nevarno« področje tistega pojmovanja ljubezni, ki jo je vzpostavila romantika in jo ponovno obuja tudi novodobna filozofija, skratka ljubezni, ki v nasprotju z vsemi družbenimi in ekonomskimi »trendi« stavi na vse ali nič. Tej ljubezni je prestopanje mejain doseganje nad človeškega ali ekstatičnega nekaj neizbežnega, saj se "Jaz skozi svojo prosojnost potopi v silo, ki ga je vzpostavila ... ko se po zaslugi izkušnje ljubezni Jaz zasidra v svojem božanskem izhodišču". Kot ugotavlja Badiou, se "taka ljubezen osredotoča na ekstazo srečanja". O taki ljubezni govori tudi Denis de Rougemont, ko odgovarja na vprašanje, zakaj nam je izmed vseh zgodb najljubša prav zgodba o nemogoči ljubezni, katere žar je zgolj samomor, in zaključi s presenetljivo ugotovitvijo, da zato, ker zahodni človek samega sebe spoznava in doživlja predvsem pod udarci hudih groženj, v trpljenju in na pragu smrti. Natanko to v svoji drami izpisuje tudi Svetlana Makarovič. In vsi, ki s(m)o kdaj izkusili to, natančno vemo, o čem govori. "To je spojitveno pojmovanje ljubezni: ljubimca sta se srečala in nekakšno junaštvo Enega se je zgodilo zoper svet. Ne pozabite, da v romantični mitologiji točka spojitve zelo pogosto vodi v smrt," ugotavlja Badiou. In natanko tja vodi drama Svetlane Makarovič. »Resnica Dvojega« in spoznanje samega sebe – to je v svetu Svetlane Makarovič mogoče le v radikalnem dejanju smrti, ločitve ali sublimacije ... vse drugo je zgolj pristajanje na konformizem.


Foto: Mare Mutić
V drami Svetlana Makarovič s preinterpretacijo ljudske pesmi Mrtvec pride po ljubico do skrajnih meja izostri vprašanje strastne, sublimne ljubezni, ki se na višku svoje ekstaze ljubezenskega  srečanja iz kakršnega koli že razloga konča ... ki ji, skratka, ni dano, da bi se realizirala, ker trči na oviro ... na družbo ali na okoliščine, ki ji ne dovolijo realizacije, ali celo na smrt (realno ali  simbolno) enega izmed zaljubljencev. Če želimo v takšni skrajni situaciji slediti svojemu srcu, smo postavljeni pred nemogočo odločitev: ali do konca vztrajati v tej drži in ostati zvest samemu sebi celo za ceno norosti in lastnega izničenja, se predati razcepu "med zavestnim in nezavednim, med jazom in onim, med pravim in nepravim seboj", saj ta delitev, kot pravi Freud, "vedno znova vznikne v natanko tistem momentu, ko se od subjekta zahteva, da poda rešitev svoje eksistence", ali pozabiti, izbrisati in potlačiti del sebe, se sprijazniti z okoliščinami in pristati na kompromise in konformizem. Malokdo si zavestno zastavi to vprašanje o nezdružljivosti strasti in razuma, erosa in tanatosa. Svetlana Makarovič si ga. Denis de Rougemont pa v svojih filozofskih spisih nanj tudi lucidno odgovori: "A kdo bi si upal priznati, da hoče smrt? Da sovraži dan, ki ga slepi? In da z vsem svojim bitjem čaka na izničenje svojega bistva? Nekateri pesniki so si upali izreči to skrajno priznanje veliko pozneje. A množica pravi: to so norci." Ena izmed teh je gotovo Svetlana Makarovič.

Prav na tem mestu pa se začne tudi drama Mrtvec pride po ljubico. Začne se pri dramatičnem razcepu Micike, pri njeni stiski odločitve oziroma »norosti«, tako kot se je začelo pri razcepu  Strniševih dvojčic čiste device Margarite in njene nore sestre Uršule. Začne se pri preizpraševanju identitete, začne se pri vprašanju, kako ostati zvest samemu sebi. Bom to še jaz, se sprašuje Prva Micika, če bom pozabila na Anzeljna, kot da ga nikoli ni bilo, in se poročila z Mlinarjevim, ki je Anzeljna celo ubil, kot ugotovimo kasneje ... Bom jaz še jaz, če ga bom zatajila, uničila njegov spomin in tako izbrisala in izdala del sebe ... Isto se sprašujeta Strniševa nora Uršula v Samorogu in Lazar v Žabah. Vprašanje, biti zvest samemu sebi ne glede na vse, je tisto, kar tako Uršuli kot Lazarju in Prvi Miciki podeljuje status etičnega. In prav to je tisto, kar je bistveno sporočilo drame. Etično je, kot ugotavlja tudi Renata Salecl, "da ne popustimo glede svoje želje, čeprav je pragmatično gledano ta odpoved neumna". Točno to pa se zgodi tudi s Prvo Miciko, ki v nasprotju z vso logiko in argumenti, ki jih ji servirajo Druga Micika, Mati in Mlinarjev, vztraja pri svoji nemogoči želji. Pragmatično gledano je njena želja, vztrajati v želji po mrtvem Anzeljnu, ohranjati vero, da se bo vrnil, zanikati objektivno realnost, da je mrtev, seveda čista norost in blaznost. Je tako rekoč čisti ljubezenski delirij, norost, ekstaza, ki nam kot tragedija podeli uvid in izkušnjo, da se "vdajamo fantazijam o nesmrtnosti, se posmehujemo lastni končnosti in se igramo dražljive skrivalnice s smrtjo" (Terry Eagleton: Sveti teror, Založba Sophia, Ljubljana 2008).

In natanko to stori Prva Micika. Da bi ostala cela in zvesta sama sebi, gre preko vseh meja ... gre v smrt s svojim ljubljenim in se ne ustraši mrtvega Anzeljna in božje kazni, kot se je to zgodilo v ljudskih pripovedih in baladah. Kajti hujše od iluzije ljubezni je vztrajati v iluziji, da je pozaba mogoča in da se je mogoče pretvarjati, da je mogoče živeti v mrtvem zakonu z Mlinarjem, kot sta to pred njo storili njena mati in Mlinarica. Svetlana Makarovič se dotika tistih travmatičnih, potlačenih in ponarejenih odnosov v tipični slovenski družini, dotika se tiste travmatične točke slovenske družinske »folkore«, ki je pripeljala skozi večstoletno tradicijo čustvene invalidnosti in potlačitve zločinov ter seveda tudi strasti do konformistične, sprenevedave, pohlepne in pragmatične družbe. Zato je drama Mrtvec pride po ljubico tudi besedilo, ki poleg razpiranja teme romantične ljubezni razpira tudi temno temo brezna zla družinskih odnosov, ki se koti, kot zapiše avtorica v svoji pesmi "v kotlih hudičevega svaštva, v gnezdih samičjega sovraštva, v nabreklih plodnicah žena", ki jih zaznamuje odsotnost očetov in mevžavost čustveno pohabljenih sinov ter gospodovalnost hladnih, posesivnih mater. Svetlana Makarovič gre v prikazu tega družinskega brezna v skrajno grotesko, saj celo mrtva mati na parah ne »spusti« Mlinarja iz svojih posesivnih krempljev. V svetu Svetlane Makarovič družina ni varno zavetje topline in ljubezni, ampak povampirjena skupnost, kjer se koti zlo. Pristajati na tak model družine, pomeni pristajati na zlo in večni krog povampirjenih odnosov, in vsak, tudi najmanjši kompromis je tlakovec na poti večnega kroga zla. Prav zato se Prva Micika odloči za tako radikalen obrat in v bistvu upor proti takemu svetu. Odloči se za skrajni obrat v svobodo, ki ga Druga Micika seveda ne zmore narediti. Njen razcep je razcep temeljne tesnobe ob pogledu v brezno zla medčloveških odnosov, do katerega pripelje tovrstna pragmatična dvojina in posledično tudi množina; o kateri piše Svetlana Makarovič v eni svojih najbolj tesnobnih pesmi z naslovom Kača: "Dva nista dvakrat po en sam. Dva nista več. Sta dvakrat manj." Odgovor na to kaj vidimo, ko se zagledamo v črepije razbitega ogledala lectovega srca, nam ponuja prav Mrtvec pride po ljubico. In tega, kar nas pogleda iz črepinj raje nočemo videti.

Iz gledališkega lista uprizoritve

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 2845 Kb)