Igralec je v klasični drami pravzaprav izničen v dramskem liku, ego igralca privzame ego drugega, lika. Kaj, če za gledališko masko ni obraza? Ali pa je gledališka maska že obraz? Kje je torej mesto izničenega igralca? To so le drobci razmišljanj komorne drame Persona, nastale po istoimenskem filmu Ingmarja Bergmana.

Elisabet Vogler je nekje vmes med jazom igralskega subjekta in svojim lastnim izgubila glas in zavestno obmolknila. V Bergmanovi različici skupaj z medicinsko sestro Almo preberemo pismo in dobimo boljši vpogled v molčečo. V gledališki predstavi v režiji Janeza Pipana Voglerjeva ostane bolj skrivnostna, še manj prepustna; napisane besede namreč že delujejo kot govor, ki ga samo slišimo ne, ravno govoru pa se Elisabet odpoveduje. Igralka ga zavrača, ker je postal besedilo, vnaprej pripravljen, zrežiran tekst, ki je prerasel okvirje iluzije gledališča in se polastil celotne njene osebnosti. Zato ne molči le na odru, njen molk je kategoričen. Vnaprej pripravljeno besedilo je eliksir življenja igralca, njemu igralec prepusti svoje telo, da se zlijeta v dramsko persono. Tako kot je besedilo konstrukt, tako je s prepuščenostjo jaza besedilu konstrukt tudi sam igralec. Zato je morda molk še zadnji poskus rešitve igralke, da se je ne razstavi na laž. Naj spomnim, da se v prav to zanko ujame sestra Alma – po transformativni noči (noč, preživeta z Elisabet) in nato, ko je že fizično podobna svoji varovanki Voglerjevi, ter po prebranem pismu (vsebine gledalci ne poznamo) – ko citira Strindbergov dramolet Močnejša, a pravzaprav izreka »svoje« misli. Od tu Alma samo še ponovi pot, ki vodi v isto situacijo, v kateri je bila prej Elisabet – v bolniško oskrbo, na prag molka.

V letošnji gledališki sezoni je Persona Mini teatra malce spremenila zasedbo, Polono Juh, ki je upodabljala Elisabet Vogler je zamenjala Pia Zemljič. V vlogi Alme je odlična Janja Majzelj, ki je nekakšna antiteza Zemljičine destilirane enigmatičnosti hladnega molka. Majzljina Alma je s svojo zgovorno, naivno, otroško preprostostjo in toplino negovalke od začetka dobrodušen ljudski protipol vzvišeni igralki Elisabet. Glas je sicer »majzeljsko« tresoč, skoraj na robu joka, njen lasten, naraven; a bolj ko zapušča enodimenzionalnost Almine podedovane in naučene vloge (tudi njena mati je bila medicinska sestra, ki je rodila veliko otrok, prav toliko, kot si jih želi tudi sama), bolj se izgublja v neki drugi vlogi oz. v mnogoterosti vlog, vse bolj postaja tudi glas suveren, ne več otroško tresav. Ni igralsko afektiranih pretiravanj, pusti, da zgodba teče skoznjo. Ko razgali svoje telo, padejo še zadnje maske in se predoči ranljivo gledališko telo, ki ni ranljivo samo v smislu fizične prisotnosti golote na odru in izpostavljenosti gledalcu, ampak (še vedno) tudi v simboliki zgodbe – brezkompromisne predaje intime – golota kot znak popolne psiho-fizične neskritosti. Resnice človeka, nekega jedra, ki pomiri osebo s samim seboj – tega, kar je morda Elisabet v nenehni shizofreniji gledaliških vlog izgubila ali pa ni nikoli imela. Zato je s svojim varovalom molka, odsotnostjo besed, lahko zlomila Almo. V zameno za njeno zgovornost in predajo ji ni ponudila ničesar. 

Z minimalizmom igre, pravšnjo ukrojenostjo, ekonomijo uporabe gibov obeh igralk pred nami zaživi stilizirano izčiščena pripoved dveh značajev, vsakega s svojo zgodbo, ki pa sta v svojem bistvu dualistična celota. Persona.