Uprizoritev besedil ruskih književnih klasikov na neodvisni sceni je neobičajen pojav in zanj se odločajo le redki ustvarjalci. Tatjana Peršuh je na Zapiske iz podpodja naletela že pred leti in že po prvem branju je bila fascinirana s potencialom besedila, da spregovori in pridoda k širini doživljanja sveta in umetnosti. Z uprizoritvijo teksta v gledališkem jeziku je videla možnost, da tovrstno sporočilo doseže tudi širše občinstvo.
Avtorski proces vseh ustvarjalcev je potekal kot "proces uglaševanja, pri katerem je vsakdo dodal svoj del in je od celotne ekipe terjal redno preizkušanje, kje točno se v procesu nahajajo v odnosu do predstave in besedila." Pogoj za to je po mnenju režiserke dlje časa trajajoči proces ustvarjanja, kjer v ospredje ne stopa predstava kot produkt, temveč je čas namenjen raziskovanju metod in strategij uprizoritve.
Besedilo, po besedah lektorice Ane Marije Lednik z elementi visokega in kompleksnega odrskega jezika, postavlja v ospredje človeško naravo, svobodno voljo in hotenja. Slednje je kot ključno pri razumevanju predstave navedel igralec koprskega gledališča Rok Matek. Svobodna volja in hotenja so modus operandi človeka ne glede na čas in kraj, kar je Dostojevski v svojem besedilu izvrstno povzel. Matek je poudaril, da bi glede na čas izdaje Zapiskov pričakoval, da zapisan monolog govori o nečem preživetem, vendar je zapisano aktualno tudi danes.
Besedilna osnova je monolog v Zapiskih iz podpodja, ki so jih ustvarjalci spremenili v dialog, v katerem se znajde igralec sredi priprav na vstop na oder oziroma na samem odru. Igralec (njegova dva nasprotujoča si in prepletena glasova odigrata Rok Matek in Andrej Zalesjak) se tako pred občinstvom znajde z vso svojo odgovornostjo, kreativnostjo in strahovi, ujet med fikcijo in realnostjo. Predstava bi s ponujanjem odgovorov na vprašanje kvarnosti človeške narave lahko hitro izpadla »pridigarska«, kot je opozorila režiserka, čemur se želijo ustvarjalci izogniti. Bolan človek tako odpira in provocira ter se ukvarja z vzroki za pokvarjenost in pomanjkanje moralnih vrednot.
Scenografija je nastala iz "generalnega občutja branja teksta", je povedal scenograf David Orešič. Nihal je med dvema skrajnostnima - zelo poudarjenimi scenskimi elementi oziroma minimalističnimi, nakar se je odločil za srednjo pot. Želel si je, da večplastna scenografija, prepletena z znaki, tudi simbolnimi, "ne bi šla čez besedilni del, ampak bi ga le podpirala".
Poleg premiere 27. aprila bosta v Gledališču Glej tudi ponovitvi 28. aprila in 15. maja ob 20. uri.