Predstava, ki se ji približujemo, je na enem od nivojev poskus vzpostavljanja kritičnega razmišljanja o sodobni gledališki praksi in posledično tudi produkciji. Zakaj se tega lotiti in kakšno vezo ima s tem Dostojevski?
Lepo po vrsti: Zapiski iz podpodja so jama brez dna ali gora brez vrha (odvisno od perspektive). Najprej nas pretrese vsebina. Dostojevski namreč predrzno jemlje upanje v vseobči boljši jutri. Razlogov ne išče v zavozlanih teorijah politike in gospodarstva, pač pa se obrača na posameznika. Skozi princip delovanja posameznika išče in najde princip delovanja družbe, saj je konec koncev nemogoče ustvariti sistem, ki bi bil pametnejši od človeka. Vzpostavlja torej princip konflikta ali z besedami Dostojevskega princip »nasprotujočih si elementov«.
Na tem mestu naj za trenutek zaidem in spomnim na skrajno gledališkost zgoraj napisanega. Splošno je znano, da je za vsako dramsko zgodbo nujen konflikt. Tu pa konfliktom oziroma nivojem konflikta kar ni konca. Vsakemu ustvarjalcu se ob takem zalogaju zašibijo kolena in pocedijo sline.
Princip »nasprotujočih si elementov« je torej prostor med kaj je pametno (kaj je prav, kaj je dobro, kaj je pošteno ...) in med kaj hočem (kaj so želje, kaj so strasti, privlačnosti ...). Primere tega na mikro, individualnem nivoju srečujemo povsod in vsak dan. Kaj hitro pa ugotovimo, da take primere najdemo tudi v družbi. Pa če postrežem z najbolj slovenskim primerom: jaz hočem del sosedove njive. Ali z ameriškim primerom: jaz hočem vašo nafto.
In dokler bo zgoraj opisan notranji konflikt obstajal v posamezniku, bo obstajal tudi v družbi. Vprašanje pa je, če je možno, da se bo ta princip kadarkoli iz človeka izkoreninil, in ali je sploh prav, da bi se. Kajti »svobodno, prosto hotenje« prinaša tudi najlepše stvaritve človeške zgodovine, še več, je edino, kar dela človeka človeka.
Kar pomeni, da je današnji svet, z vsemi resničnimi lepotami, z vsemi napredki in tudi z vsemi grdobijami in z vso prelito krvjo, točno tak, kot si ga zaslužimo.
Fascinantnost materiala je torej več kot očitna. In tukaj se začnemo počasi približevati polju gledališča in zgoraj omenjenega kritičnega pogleda. Po vseh razmišljanjih, kje vse princip Zapiskov vzdrži, nismo mogli mimo dejstva, da se v razmislek vedno znova prikradejo primeri iz gledališča. Iz tega je sledilo neizbežno vprašanje: S kakšno pravico se lotevamo različnih primerov »pokvarjenega sveta«, ko pa sami aktivno pridodajamo delovanju zelo dobrega primera? Od kod nam predrznost, da iz varnega zavetja iluzije kritiziramo vsepovprek in se celo kitimo s titulo »zrcalo družbe«, hkrati pa se, ko se zavesa zagrne, kri tudi v gledališču pretaka v potokih (seveda govorjeno metaforično)? Bodimo pošteni, nastavimo torej zrcalo zrcalu!
To stališče pa je zelo problematično. Kdo pa je tako nehvaležen, da grize roko, ki ga hrani? Kdo je tako nespodoben, da večne teme zaključenih omizij nosi v javnost? Ko se človek enkrat tako zakoplje vase in v svojo neposredno okolico, se odpre Pandorina skrinja. Še hujše in še bolj sramotno pa je to svojo skrinjico nositi na ogled. Kajti s to odločitvijo se je ustvarjalec prisiljen soočiti ne samo s konfliktom na makro gledališkem nivoju, pač pa tudi z lastnimi omejitvami, neizpolnjenimi željami, strahovi in tako naprej.
Največja ovira, na kateri se hrani status quo, je strah.
In zgodi se paradoks iluzije. Po eni strani je popolnoma varna, tako za ustvarjalca kot za gledalca, in si znotraj nje drznemo pribijati vsemogoče. Za primer lahko jemljemo malo morje tako imenovanih angažiranih predstav, da o kakšnih stand up zadevah sploh ne govorim. Pa? Se na primer politiki, ki v takih večerih sedijo v prvih vrstah in poslušajo kritike, ki letijo neposredno na njih, sploh počohljajo? Druga stran, ki pa je temelj našemu strahu, pa je, ko kritika zareže preblizu kruha. Kako na takšno zadevo gledajo ljubljeni gledališki vodje v funkciji gledalca? Takih neslanosti najbrž v svoji hiši nočejo videti, v hišah, kjer pa jih lahko, pa najbrž niso abonenti, kamoli da bi v prvi vrsti veselo poploskavali svojemu zrcalu. Lepo vas prosim, saj niso neumni. In prav od tukaj izvira strah ustvarjalcev in prav tukaj lahko iluzija postane še kako boleče resnična.
Ampak, kaj pa naj, če nas je slogan »Jamram, torej sem« začel dolgočasiti? Kaj naj, ko bljuvanje gneva za barsko mizo postane premalo?