Umetniški vodja Gleja Marko Bratuš je na novinarski konferenci v uvodu zbranim povedal, da je predstavo pod takrat še delovnim naslovom Pavlov v program uvrstil zaradi zanimivega prepletanja gledališča in znanosti. Tovrstni pristop, tj. obravnavanje družbenih fenomenov v obliki predavanj, znanstvenega pristopa in posledično grajenje gledališkega materiala, je Glej preizkusil v lanskoletnem koprodukcijskem sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališču v času festivala Prelet. Prikazane miniaturke so bile za Bratuša potrditev o nadaljevanju tovrstnega gledališkega procesa.
Miha Golob, režiser z več kot dvajsetletnimi izkušnjami in med l. 2002 in 2006 tudi direktor ter umetniški vodja Šentjakobskega gledališča, je v Gleju l. 2014 režiral predstavo Svoboda. Njegovo tokratno vodilo je bil razmislek o izjavi Janusza Kice, da je gledališče prostor, v katerem se misli. Po Golobovem mnenju je na mestu premislek, ali je to l. 2016 še dovolj, saj smo podvrženi raznovrstnim interpretacijam, kjer seštevek 2+2 ne pomeni več 4, temveč je lahko tudi vse kaj drugo. S tem ustvarjamo podlago za moralni kaos, v katerem se ne znajdemo. Pri oblikovanju te predstave je v ospredje stopil motiv, da se s pomočjo znanosti oblikuje gledališko predstavo, kjer različne interpretacije pravzaprav niso možne.
Skozi različna vrata sta v projekt vstopili tudi dramaturginja Maja Šorli in igralka Maruša Majer. Maja Šorli je v projektu sodelovala tako kot strokovna sodelavka z diplomo iz psihologije kot doktorica znanosti na polju dramaturgije. Obe sta poudarili, da je bil tokratni proces ustvarjanja predstave precej drugačen, saj je bilo v ospredju prebiranje znanstvene literature, še posebej dela ameriškega psihologa Stanleya Milgrama. Slednji je namreč l. 1961, tri mesece po začetku sojenja zloglasnemu Eichmanu, pripravil serijo eksperimentov, s katerimi je preučeval odnos posameznika do avtoritete. Odnos do avtoritete in prevzemanje odgovornosti s strani posameznika se tako kažeta kot glavna izpostavljena vidika predstave, ki jih skozi vloge različnih oseb uprizarja Maruša Majer.
Predstava Nikita. Rojena 1985. se usmerja v vprašanje poslušnosti avtoriteti in odgovornosti, ki jo je pripravljen sprejeti posameznik. Tema je po mnenju ustvarjalcev pravzaprav univerzalna, ne pozna geografskih in časovnih omejitev. V Sloveniji je tako pred časom podobno odmevala afera Radan, v filmski kulturi pa smo pred nekaj leti spremljali film Joshue Oppenheimerja The Act of Killing, v katerem so običajni smrtniki razlagali o svojem početju med vojno.
Tik pred premiero predstave pa so priložnost pogovora z ustvarjalci izkoristili tudi za snemanje prvega slovenskega gledališkega podcasta. Slednji je nastal kot nadaljevanje lanskoletnega programa Trening osebnega pogleda, v katerem so udeleženci brez gledališkega akademskega predznanja celo leto spremljali in podajali lastno intepretacijo vsebin. Nadgradnja v obliki podcasta je bilo logično nadaljevanje programa, v Gleju pa nameravajo podcast posvetiti podrobnejšim analizam predstav, pogovorom z avtorji in ostalimi ustvarjalci ter pogovorih o gledališču.
Povezava: Podcast Gledališča Glej: Čajanka z Nikito ali kako delujejo elektrošoki v teatru