Glej, 40 let

Izid monografije pomeni izjemen prispevek k zapisani zgodovini znotraj slovenskega gledališkega prostora. Knjižno delo tako predstavlja zbran vir informacij, ki so namenjene tako strokovni (študentje, akademska sfera, raziskovalci, kulturni ustvarjalci) kot laični javnosti.

V monografiji so štiri desetletja delovanja Gledališča Glej, ustanovljenega kot Eksperimentalno gledališče Glej, predstavljena skozi štiri avtorske pisave.

Raziskovanju začetkov gledališča v 70. letih minulega stoletja se je posvetil Primož Jesenko. Eksperimentalno gledališče Glej je leta 1970 s profesionalnim zamahom popeljalo naprej drugi val gledališkega eksperimenta, ki ga je začrtalo že Gledališče Pupilije Ferkeverk.

Prva predstava, ki so jo uprizorili v Gleju, je bila Kaspar avstrijskega dramatika Petra Handkeja v režiji Iztoka Toryja. Srž ideje delovanja gledališča v 70. letih so bili fleksibilnost, hitrost realizacije idej ter težnja po večji teatraličnosti in avtonomiji, je zapisal Jesenko. Glavni pobudniki ustanovitve gledališča so bili Lado Kralj, Zvone Šedlbauer in Dušan Jovanović.

Skozi 80. leta delovanja Gleja bralca popelje Andreja Kopač. Kot je zapisala, to obdobje delovanja gledališča "v grobem zaznamuje relativno veliko število individualnih gledaliških praks in novo obdobje 'igrane dramatike', v katerem se uprizarjajo tako dramska dela širšega evropskega prostora kot dela domačih avtorjev". Med slovenskimi avtorji izstopata predvsem Vinko Möderndorfer in Matjaž Zupančič. Sredi 80. let je gledališče, po začetkih v Viteški dvorani Križank in vmesnem obdobju delovanja na Poljanski cesti 22, svoje zatočišče našlo na Gregorčičevi 3, kjer deluje še danes.

Delovanje gledališča v 90. letih pa je popisala Marina Gumzi. Med ključnimi novostmi, ki so zaznamovale začetek 90. let je omenila drzno potezo, da so v gledališču k ustvarjanju povabili tedaj popolnoma neznane gledališke ustvarjalce, kot so bili Iztok Kovač, Matjaž Pograjc in Tomaž Štrucl. Gledališče se je v tem obdobju začelo odpirati tudi za tuja sodelovanja in gostovanja, ne več zgolj z ustvarjalci iz nekdanje Jugoslavije. Ta težnja k odpiranju v tujino je repertoar gledališča zaznamovala z vse bolj neverbalnimi, fizično izpovednimi predstavami ter konceptualnimi in plesnimi projekti, je navedla Gumzijeva.

Kako se je Glej razvijal v začetku novega tisočletja, pa je v delu predstavila Zala Dobovšek. "Tudi zadnje desetletje delovanja Gledališča Glej je na uprizoritveni ravni minilo v znamenju kritičnega zrcaljenja aktualnih družbenih silnic ter umetniških tendenc. Vsekakor pa se je Gledališče Glej do danes uveljavilo kot pomemben kulturno-operativni člen, ki poleg lastne gledališke produkcije krepi tudi nudenje (odrskega) prostora v kontekstu koprodukcij in je ob trenutni hiperprodukciji razvil dobro logistiko, smisel za sodelovanje in funkcionalno programsko organizacijo," je zapisala Dobovškova.

Poleg prispevkov so v knjigo zajeti še slikovno gradivo in seznami, ki pričajo o številnih akterjih in dogodkih v štiridesetletni zgodovini najstarejšega neinstitucionalnega gledališča pri nas. Knjiga se tako pridružuje tistim delom, ki z besedo in sliko približujejo bogastvo gledališke zgodovine; v primeru Gleja, ki je bil ustanovljen kot Eksperimentalno gledališče Glej, zgodovine, v kateri se odraža strast do vedno novih gledaliških iskanj.

Podatki o publikaciji “Glej, 40 let”
Zasnova: Ana Perne, Andreja Kopač
Urednica: Ana Perne
Avtorji prispevkov: Zala Dobovšek, Marina Gumzi, Ida Hiršenfelder, Mojca Jan Zoran, Primož Jesenko, Andreja Kopač, Marinka Poštrak, Maja Šorli, Marcel Štefančič, jr., Rok Vevar
Izdajatelj: Gledališče Glej, Gregorčičeva 3, 1000 Ljubljana, zanj: Inga Remeta
Soizdajatelj: Slovenski gledališki muzej, Mestni trg 17, 1000 Ljubljana, zanj: Ivo Svetina