Obilo imamo za povedati, toliko manj naredimo. Bolni človek, bolna družba, bolni svet. Je mogoče gledališče tisti prostor, ki nas bo premaknil iz mrtve točke, prebudil v nas angažiranost in nas pripravil k spremembam?
Besedilo Dostojevskega vzpostavlja tezo, da dokler bo človek sam v sebi poln nasprotij, konfliktov in paradoksov, tako dolgo bodo tudi družbene ureditve samo spreminjale imena, princip pa bo ostal nespremenjen.
V duhu poštenosti in fair play-a se ustvarjalci obračajo tudi vase. Princip nasprotujočih si elementov je, tako kot drugod, prisoten tudi v gledališču, mogoče celo še bolj. Tako v osnovi to ni angažirana predstava, pač pa predstava o igralcih, ki iz varnega zavetja iluzije rešujejo svet.
