K povečanju števila prijav so seveda botrovala od lani nekoliko bolj zaostrena festivalska pravila, ki neprijavljenim predstavam ne dajejo veliko možnosti izbora v festivalski program. Porast števila prijaviteljev pa je predvsem razveseljiv pokazatelj, da Teden slovenske drame med slovenskimi gledališčniki očitno visoko kotira, in da se ga večina ustvarjalcev želi udeležiti oz. sodelovati na njem.

Festival ima dolgo in bogato tradicijo z več poslanstvi. Eno izmed njih je spodbujanje uprizarjanja slovenske dramatike doma in polagoma vendarle vse bolj tudi v tujini. Teden slovenske drame je tudi prvenstveno festival dramskih pisav, v središču njegovega zanimanja je dramsko besedilo. Kot tak, torej izrazito »tekstocentričen« festival sodobnega gledališča, ki je še dodatno profiliran z nacionalno provenienco avtorjev, pa selektorju vendarle dovoljuje, da pojem drame kot tekstovne podlage za gledališko uprizoritev razume dovolj široko, v skladu s sodobnimi teorijami drame in performativnih praks, s čimer se tudi lepo pokaže temeljna razlika med dvema medijema: dramo in gledališčem. Ob jasno določenih koordinatah, ki jih festivalu daje že njegovo ime, je bil moj osrednji kriterij pri izboru programa seveda umetniška celovitost in prepričljivost predstav.

Uprizoritve, ki sem si jih ogledovala skozi vse leto, so si tako v estetskem kot v žanrskem pogledu zelo različne. Že samo njihove predloge se razpenjajo vse od slovenske dramske klasike prek narodno prebudne medvojne drame in partizanskih komadov do krstnih izvedb najnovejših gledaliških iger iz let 2010 in 2011. Ob njih so se znašle izvirne kompilacije besedil iz slovenskega literarnega kanona različnih avtorjev ter različnih žanrskih, tudi publicističnih provenienc, ki nimajo pretenzij po večkratnem uprizarjanju, in pa besedila, ki tako po svoji notranji kot zunanji formi niso dramska, ampak deskriptivna, nedialoška ali pa že povsem lirska … Ta pestrost tekstovnih predlog je v precejšnji meri zajeta tudi v izboru letošnjega tekmovalnega in spremljevalnega programa.

Pri premisleku o izboru me je do neke mere presenetilo dejstvo, da se večina predstav, uvrščenih v festivalski program, tako ali drugače poglablja v slovensko kulturno, družbeno in politično zgodovino – jo na novo odkriva, prebira, osmišlja in interpretira. V letošnjem izboru boste srečali številne zgodbe, kraje in ljudi, ki so vpisani v naš kolektivni kulturni in družbeni spomin. Takšna so Jovanovićeva Razodetja v režiji Janeza Pipana, groteskni znotrajgledališki Life®anti Mihe Nemca in Nejca Valentija, zadnji del primorske zgodovinske trilogije Nede Rusjan Bric Kdor sam do večera potuje skoz svet o goriškem slavčku Simonu Gregorčiču. To so igre, ki nam na način spoja dokumentarnosti in fikcije prepričljivo spregovorijo o konfliktih med posameznikom in institucijo ter nam obenem kažejo, kako preteklost na različne načine odseva ali celo ponovno vznika v sedanjosti, se prikazuje kot spomin, ponovitev, variacija minulega ali kot trdovratno vračanje starih, tudi arhetipskih ter nekaterih pregovornih nacionalnih vzorcev in stereotipov; Tauferjeva postavitev Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki jo odlikujejo številni minuciozno izdelani igralski detajli, ter svobodna reinterpretacija Tavčarjevega Cvetja v jeseni Marka Čeha to počneta na izjemno duhovit, ironičen in s tem prav blagodejno osvobajajoč način.

Navkljub opaženim tematskim sorodnostim pa so si izbrane predstave v estetskem in žanrskem pogledu izjemno različne. Med njimi se najde tudi kak povsem izviren, enkraten gledališki format, kar je več kot razveseljivo dejstvo, ki priča o veliki razvitosti in razvejanosti sodobnega slovenskega gledališča, predstave v tekmovalnem programu pa še posebej zaznamujejo izrazite režiserske poetike. Sodobna radikalno feministična drama Gostija Simone Semenič v postavitvi Primoža Ekarta nas v intimi privatnega stanovanja za kuhinjsko mizo sooči s socialnim cinizmom globaliziranega sveta in z našo lastno krvoločnostjo. Druga angažirana predstava Kdo je naslednji? Janeza Janše pa je zanimiva po tem, da gledališko besedilo prvenstveno razume predvsem kot obliko bolj ali manj neposredne komunikacije z občinstvom, ki ga kliče na odgovornost za probleme v sodobni družbi. Teksti, ki se pojavijo v Janševi predstavi, so uporabljeni na mnoge zanimive načine: podani so v obliki angažiranih izjav ali monoloških izpovedi, kot ready-made, besedilo beremo v obliki foto stripa na video projekcijah in celo kot pravcato bralno dramo, pri kateri se dogodek nasilja, ki nam ga predočijo besede, odvije v gledalčevi glavi ipd.

Lep primer tega, kako se nedramski material s prostorsko inscenacijo lahko izkaže kot izrazito dramatičen, ali natančneje: gledališko učinkovit, pa je ustvaril režiser Ivica Buljan, ki je modernistično poezijo našega mednarodno najbolj uveljavljenega pesnika Tomaža Šalamuna ugledališčil v niz ambientalnih performansov pod skupnim naslovom Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana - Poker, v katerih je jasno poudaril pesnikov urbani in svetovljanski duh.

Predstave v spremljevalnem programu so žanrsko izrazito raznorodne, pa tudi kakega drugega skupnega imenovalca jim ne bi mogli določiti. Predstava poezije in glasbe Saše Pavček Obleci me v poljub je zvrstno še najbliže Šalamunovemu Pokru, vendar je njena postavitev in interpretacija povsem drugačna: izčiščena, intimna. Z biografskim gledališčem, poezijo in feminizmom se na poseben način ukvarja tudi Barbara Kapelj Osredkar v predstavi Nekega dne in neke noči, ki življenje in delo slovenske pesnice Lili Novy prevaja v sugestiven in čustveno nabit fizičen in gibalni izraz, obenem pa jasno in spoštljivo govori zgodbo o življenju in delu prve dame slovenske poezije. Gledališki performans Ne poskušajte tega doma Maksa Soršaka je v žanrskem pogledu zagotovo najradikalnejša, a tudi izjemno napeta, ganljiva, celo katarzična gledališka izkušnja. Vpisuje se v tisti niz avtorskih performansov, ki odkrito spregovarjajo o občutljivi temi življenja s hudo in neozdravljivo boleznijo. Sljehrnik Iztoka Mlakarja pa je iz povsem drugačnega testa: to je burkaško zašpiljena komedija s petjem, ki se napaja pri srednjeveškem žanru moralitete. Pri cerkvi si je svojo formo izposodil še Andrej Rozman Roza, ustanovitelj in lucidni duhovni vodja gibanja zaničnikov, ki se zavzema za utopično ničto stopnjo davka na vse izdelke, ki širijo slovenski jezik. Roza svoje vernike in privržence vabi na zabavna in dobrohotno angažirana Zaničniška odmaševanja, ki potekajo v dosledni obliki maše z duhovitimi pridigami, poučnimi zgodbami in nauki iz zgodovine našega jezika ter s pravo pravcato jezikovno spovednico za vse, ki jo vsaj občasno zagotovo potrebujemo: dogodek, ki je ves v znamenju navduše(va)nja nad bogastvom slovenskega pisanega in govorjenega jezika, naše literature in gledališča.

Rozina samozavest nam utegne priti še kako prav tudi pri razmišljanjih o moči in razsežnostih ugledališčenih besed na letošnjem Tednu slovenske drame.

Predstavitev selekcije predstav za 42. teden slovenske drame