V ospredje letošnjega programa je dovolj odločno stopil družbeni sedanjik, ki pa se tokrat bolj jasno kot v tekmovalnem kaže v spremljevalnem izboru predstav.

V splošnem so se za umetniško in izpovedno najprepričljivejše uprizoritve slovenskih avtorjev v minulem gledališkem letu v pretežni meri izkazale predstave, ki zmorejo skozi jezik umetnosti artikulirati in interpretirati družbene pojave in spremembe sodobnega časa. Izbrane predstave na najrazličnejše načine, skozi izrazite avtorske in režiserske poetike ter celo povsem izvirne žanrske formate razbirajo in komentirajo pasti neoliberalnega globaliziranega slovenskega vsakdana. Predstave tematizirajo zapletena politična in družbeno-ekonomska vprašanja, ki jih prinašajo posledice nepravične akumulacije in distribucije kapitala; skoznje presevata tako socialna kot kulturna kritika družbe ter kritika ekonomskega in socialnega stanja države in njenih ljudi.

Družbeno ostri sta že krstni izvedbi dveh Grumovih nagrajenk. Vaje za tesnobo Vinka Möderndorferja v drzni postavitvi Jake Andreja Vojevca, polni gledaliških potujitev in ostrih situacijskih rezov, brezkompromisno spregovori o pogubnem managerskem izčrpavanju podjetij in v njih zaposlenih delavcev. Matjaž Zupančič pa je z besedilom in predstavo Shocking Shopping segel na polje potrošništva in se lotil vivisekcije dispozitiva reklamnih akcij trgovskih korporacij, ki zaznamujejo naše življenjske stile veliko bolj, kot smo si pripravljeni priznati.

Družbena negotovost, ki jo tematizirajo izbrane predstave, se kaže tudi v izbiri in izumljanju nekonvencionalnih gledaliških formatov. V tem pogledu najradikalnejša je brez dvoma uprizoritev Kapelj in Semenič v sestavljanju, praizvedba alegorične drame Simone Semenič Vsega je kriv Boško Buha. Že sama sprememba naslova gledališke predloge za tokratno uprizoritev nam daje vedeti, da bomo priče gledališkemu dogodku, ki fokus od teksta obrača k avtoricama. Njuno gledališko postavitev, ki se odvija v prostorih zasebne večnadstropne hiše bi lahko žanrsko opredelili kot gledališko instalacijo, ki skozi izkušnjo dekonstrukcije samega besedila dosledno sledi znani feministični teoriji o zasebnem kot političnem.

Romantični zgodovinski roman o Rokovnjačih Josipa Jurčiča in Janka Kersnika je v dramatizaciji in priredbi avtorskega tandema Mihe Nemca in Nejca Valentija presenetljivo cepljen na gledališko grotesko in na udarne pank komade skupine Niet. Predstava v osnovi stavi na simpatijo do brezpravne zombijevske tolpe kot tiste, ki nosi potencial za družbeni preobrat in sestop od ljudstva odtujenih oblastnikov.

Močne groteskne poudarke nosita tudi produkcijsko ambiciozna uprizoritev Jančarjevega kanonskega besedila Veliki briljantni valček Diega de Bree ter diplomska predstava mlade režiserke Zale Sajko, ki se je lotila uprizoritveno zahtevne Zajčeve poetične dramske zagonetke Potohodec.

Matjaž Berger je insceniral lastni komentar kultnega slovenskega modernističnega filma Boštjana Hladnika Ples v dežju, Marko Čeh pa je prosto po Bratku Kreftu ustvaril atmosfersko izjemno sugestivno predstavo Herman Schwarz in Veronika Wald.

Pet predstav spremljevalnega programa ima poleg družbeno angažirane note še en skupni imenovalec: to so monodrame, solo predstave in gledališki performansi, ki v dialoškega partnerja neposredno interpelirajo občinstvo; na izjemno duhovit način ga postavijo pred dejstvo socialnega cinizma našega postfordističnega vsakdana ter kličejo k angažmaju in odgovornosti pri reševanju problemov v sodobni družbi.

Samorefleksivni in samoironični solo performans Kladivo ali pinceta? mlade dramaturginje Simone Hamer postavi na tnalo duhovito in obenem ostro kritiko zaposlitvenih politik, realnosti novodobnega prekariata, pa tudi popolnega brisanja meja med prostim in delovnim časom. O slednjem spregovarja tudi avtobiografski performans Dolg Rakef Saške/Dolg RS, ki na osebnem primeru spregovori o številnih posledicah individualne in javne dolžniške krize. Če Saška Rakef potegne vzporednice med osebnim in državnim kreditom, pa dramaturško učinkovit gledališki eksperiment Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico Marka Bulca in Mateja Recerja s tenkočutno dozirano mero ironije in humorja potegne enačaj med igralcem-umetnikom in obrtnikom-podjetnikom.

V žanrskem, formalnem pogledu je izjemno zanimiv tudi »poskus predavanja« Že spet obisk Andreja Rozmana Roze, ki nam s pomočjo psihoanalitične interpretacije zgodbe o volku in Rdeči kapici ponudi pouk o nastanku vesolja, sveta, živih bitij, o botaniki in tegobah samozaposlenih v kulturi, arbitražnem sporazumu, zgodovini slovenskega jezika, lepoti slovenske slovnice in še čem.

Marko Čeh pa je z ambientalno postavitvijo monodrame za mladino Zlati šus Tamare Matevc ponovno dokazal, da je eden najizvirnejših predstavnikov najmlajše generacije slovenskih režiserjev.

Odprtost in širina, ki ju vodstvo festivala izkazuje do prijaviteljev, sta v mnogih pogledih dobrodošli, saj festival predvideva in vključuje veliko žanrsko pestrost slovenskega gledališča; ta se giblje od najrazličnejših uprizoritev dramskih besedil prek lutkovnih in plesnih predstav slovenskih avtorjev do avtorskih ter avtobiografskih performansov, performativnih predavanj, gledaliških instalacij ipd. Samo na ta način lahko festival po eni strani ostaja zvest svoji tradiciji, na drugi pa v skladu s sodobnimi teorijami drame in gledališča sledi najsodobnejšim trendom in formatom, ki nastajajo v našem gledališkem okolju.

(Amelia Kraigher, selektorica 43. tedna slovenske drame)