Besedilo Drugibutalci je nastalo na podlagi zapiskov, citatov iz vsakdanjega življenja in izbruhov, ki so se kopičili v zadnjem letu. Skupni imenovalec je ideja BUTALCEV, njihova logika in nesmisel. Ne odvija se v Butalah, ampak tukaj in zdaj. BUTALOST se je z leti stopnjevala in razvijala. Delo si želi seveda biti poklon bistremu umu Frana Milčinskega, če bi njegovih Butalcev ne bilo, tega teksta tudi ne bi bilo. Vsem poznane zgodbe Butalcev sem vzel kot model ali aksiomatsko bazo, na kateri sem sejal sicer novo sol, da lahko pripovedujem o sodobnih nesmislih. Ali so potemtakem to Butalci? Ne, to so Drugibutalci. Tudi zato, ker dobro vemo, da so vedno drugi Butalci, ne mi. V tem primeru pa so to tudi II Butalci. Tekst sestavlja v poglavjih razčlenjena bera nevrotičnih „skorajšnjih dialogov“, ki ne varčujejo z besedami in niti s svobodo asociacije. Vsako vprašanje sproži glasno razmišljanje. Dovolite mi, da citiram dobrega italijanskega avtorja, Alessandra Bergonzonija, ki pravi, da »poezija ne obstaja samo zato, da bi jo prebirali, ampak zato, da bi jo nadaljevali«. V tem duhu nadaljevanja diskurza nočem biti skromen z besedami, naj le-te kar šibajo kot šrapneli. V svojem bistvu je tekst »apologija nepremičnosti«, iskanje smeri in želja po razrešitvi. Nekje se skriva tudi zgodba, vendar ni nujno, da do nje tudi pridemo. Tekst sam na sebi še ni predstava. Zapisan je v duhu gledališča Reneja Pollescha in Christopha Marthalerja, ki sta zelo vplivala na moj gledališki razvoj. V zadnjih desetih letih sta ostala zame velika zgleda na poetični ravni. Splošno navodilo za igralca naj bo, da morajo biti teksti izgovorjeni ekstatično, ne predavateljsko, saj ne potrebujemo žugajočih učiteljev, iščemo visoki pulz srca, da se sploh začutimo in da se navdušimo nad besedami. Prosim, ne nad smislom. Začenja se s koreografijo in z DVOMOM. Po vsej verjetnosti se predstava tudi konča, vendar tekst tega ne predvideva.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)