Pogovor z režiserjem Alenom Jelenom.

Ko sva se prvič srečala in sva govorila o besedilu, si omenjal neko vezno nit v izročilu francoske komedije. Ali bi to lahko ponovil?

Francozi imajo zelo bogato tradicijo pisanja in uprizarjanja komedij. Molière je eden največjih mojstrov sodobne francoske komedije. A so po Molièru in tudi pod njegovim vplivom ustvarjali še številni in pustili prav tako neizbrisno sled v razvoju tega žanra v literaturi in v gledališču. Eden največjih po Molièru je bil zagotovo Georges Feydeau. Zanj je režiser in igralec Jean-Louis Barrault rekel, da njegova globoka »humanost nikoli ne izgubi stika z resničnostjo, tudi v trenutkih, ko se Feydeau prepusti najbolj nori domišljiji, ne«. Številne njegove situacijske komedije, polne dovtipov in bogate v besedah, so vplivale na mlajše in tudi na današnje generacije dramatikov. Zeller je tudi del te tradicije. Enako kot Feydeau ali Labiche ima npr. Florian Zeller izostren občutek za ritem in situacije, da o humorju, ki je doziran premišljeno, bistro, niti ne govorim.

Na prvi bralni vaji si pokazal revijo National Geographic (NG), ki je bila posvečena laži. V koliki meri ti lahko neka znanstvena raziskava pomaga pri režijskem postopku?

Znanstvene študije režiserju pomagajo razumeti nekatera vprašanja, iskati odgovore in zagotovo ti tudi razširijo pogled na vsebino, temo ali ti ponudijo še drugo perspektivo pri oblikovanju predstave in pri režiji. V konkretni raziskavi, ki je bila predstavljena v tej reviji, se avtor sprašuje, »zakaj lažemo«. S številnimi primeri je na poljudnoznanstveni način pogovor z režiserjem razloženo, kako smo ljudje nagnjeni k laganju, kako se že kot otroci naučimo lagati in da je to naravna stopnja v našem razvoju. Kako z lahkoto lažemo, kako človek vsakodnevno trosi male in velike laži in da smo »z lažnivostjo tako prežeti, da je čista resnica, če rečemo, da je lagati človeško...« Raziskovalka Bella De Paulo, piše NG, je ugotovila na podlagi ankete, da je veliko neresnic ali laži povsem neškodljivih in da ljudje s temi majhnimi lažmi poskušamo prekriti kakšno našo pomanjkljivost ali da ne bi prizadeli čustva drugega. Dosti laži je bilo le izgovor za to in ono, predvsem če niso ljudje česa naredili, npr. odnesli smeti ipd. Poznejša raziskava pa je odkrila še, da večina ljudi tu in tam izreče tudi bolj debelo, resnejšo laž. Z njo, denimo, prikrijejo varanje partnerja ali pa na vpisnem listu za fakulteto navedejo neresnične podatke ..., zaključuje avtor sestavka v NG. Zanimiva se mi zdi tudi naslednja misel psihologa Bruna Verschuererja o izkrivljanju resnice: »Resnica gre z jezika sama od sebe, laganje pa terja napor in oster, gibek um«.

Večkrat gledajo nekateri gledališki krogi komedijo z viška, kot nekaj manjvrednega. Jaz se s tem ne strinjam, kako pa se ti opredeljuješ okrog teh žanrov? Ali je res vse tako v naprej zakodirano?

Komedija je zahteven žanr. Delati jo je potrebno z vso skrbnostjo, znanjem in iskrenostjo. Samo trosenje štosov in afnanje na odru nista dovolj in je to tek na zelo kratke proge. Morda je komedija na slabem glasu predvsem zato, ker jo danes velikokrat enačijo s poplavo najrazličnejših na hitro narejenih gostilniških variant standupa in to, da lahko gledalce zabava že vsak, ki zna povedat kakšen masten vic. A je komedija veliko več. Je resen posel ne samo za avtorja, ampak tudi za režiserja in igralca. Res. Tudi kakšen veliki gledališki ustvarjalec si je že polomil zobe« na komediji. Škoda, da tudi na t.i. resnih festivalih pri nas ni več dobro narejenih predstav tega žanra. Dobro narejena komedija je lahko zelo kritična, humana, estetsko dovršena, igralsko in režijsko odlična. Problem je v tistih gledališčnikih, ki komedijo res gledajo z viška. Verjetno imajo ti tudi težavo s tragedijo, dramo, no kar z gledališčem.

Dovoli provokacijo: tekst je realistično napisan, prostori so zelo konkretno opisani (od hotela do dnevne sobe), vse je skratka zelo filmsko. Zakaj je potemtakem vredno nekaj takega spravit še v teatrski prostor?

Zaradi odličnega besedila, izvrstnih možnosti, priložnosti za igralske kreacije; in ker zame in še za koga gledališče s svojo energijo skupnega gledanja daje nek prav poseben občutek: v tisti uri in pol nas poveže in osvobaja. Gledati na odru živega igralca in biti del te minljive živosti, je tisto, kar je še kako vredno in odtehta marsikaj. Meni osebno sta realizem in konkretnost všeč in tudi t.i. filmska igra mi je všeč. Pod »filmsko igro« na odru razumem minimalistično, intimno igro. In verjamem, da to deluje tudi v gledališču.

V besedilu zasledimo več ravni komike: situacijske, besedne, karikaturne in poantirane. Res pa je, da se vsi ne smejemo za vsako reč na isti način. Kako poteka delo z igralci, ko se že od prvega trenutka ve, da so določena mesta, ki morajo sprožit smeh? Je to za režiserja omejujoče?

Niti ne. Poleg teh mest, s katerimi nekako predvidevamo, da bodo na gledalca vplivala komično, odkrivamo včasih še bolj zanimive stvari, podtone, asociacije. Odlika dobro spisane komedije je prav v tem, da lahko igralec in režiser raziskujeta, dodajata in oblikujeta dodatne komične elemente, situacije, gage in še kaj. Delam z izvrstnimi igralci in tudi z zelo izkušenimi kolegi. Polni so domišljije in znanja. Igro postavljamo zavzeto, poglobljeno in verjetno. Gre nam počasi, saj raziskujemo, »osluškujemo« drug drugega, pa situacije in misli. Veliko je besed, zato vsi stavki, misli morajo postati gibki. Menim, da bo smešno gledalcu tudi to, ker bo nekaj stvari vedel, preden to spozna glavni lik, in bo užival v tem, ko se bo naš Michel zapletal zaradi svojih laži v vedno večji klopčič. In ne nazadnje v vsakem od nas bo kakšna sled Alice, Michela, Laurence in Paula.

V predstavi je prisotna tudi glasbena podlaga. V času, ko se zelo pogosto in v veliki količini konzumira glasba, je beseda še lahko močna?

Res je. A v naši predstavi ni klasične glasbene podlage. Predvsem se glasba uporablja za prehode in prinaša tudi neko dodatno razpoloženje, atmosfero. Ne izriva ali pokriva besed, ampak jih dopolnjuje. Ker režiram tudi na radiu, imam izkušnjo s tem, da glasba lahko poje interpretacijo, besede, zato se glasba mora uporabljati zelo tenkočutno. Tako besede kot glasba, zvok imajo vsak svojo mesto v predstavi ali radijski igri. Zato tudi raje govorim o oblikovanju glasbe in ne o izboru, opremi.

Predstava se odigra v mali dvorani SSG-ja. Režiserji smo navajeni na različne dvorane, žal nekateri direktorji ali umetniški dojemajo manjše prostore kot manj pomembne. Kako se ti znajdeš v stiku s t.i. malim prostorom?

Meni so mali odri zelo blizu. Dajejo mi priložnost za uprizoritve, ki so intimnejše, kjer sta v ospredju igralec in igra. Tu je vsebina pred formo in tu se režiser morda prestavi v ozadje. Sicer pa se delo na malem ali velikem ne razlikuje za režiserja tako bistveno. V Sloveniji imamo gledališča, kjer so odri pravzaprav majhni, in gledališča, kjer je oder prevelik. Predstave t.i. komornega gledališča pa so in morajo biti enakovredne ostalim nekomornim predstavam, zato jih imajo danes na repertoarju domala vsa slovenska gledališča. Kar je edino prav. Obstajajo pa tudi festivali komornega gledališča in na teh festivalih mi osvajamo nagrade.

Malo biografije: kako si ti povezan s Trstom?

Vrata v Trst mi je odprla moja prijateljica, gledališka učiteljica in »druga mama« Mira Sardoč. Z njo sem tudi prvič stopil v tržaško gledališče in spoznal takrat nekaj eminentnih gledaliških ustvarjalcev. Mira mi je predstavila Lalija, Majo, Livija, Zlato ... Pozneje sem se nekajkrat v gledališču mudil z Jožetom Babičem, ki sem mu asistiral pri njegovi zadnji predstavi v Ljubljani. Pa tudi nekdanji direktor gospod Miroslav Košuta mi je kot študentu AGRFT odprl gledališki arhiv, ki ga je z vso ljubeznijo in natančnostjo uredil igralec Rado Nakrst. Pisal sem diplomsko nalogo o Mirinem delu na Petronijevi ulici. Pri tem popisovanju in raziskovanju arhivskega gradiva pa sem spoznaval tudi naše slovensko tržaško gledališče. Velikokrat nam je mladim mariborskim gledališkim nadebudnežem v Dramskem studiu, ki je deloval pod okriljem SNG Drame, o svojem rodnem Trstu in Krasu in gledališču z neko lepo nostalgijo pripovedovala igralka Minu Kjuder. In še kot dijak sem si želel videti Trst, videti Petronijevo ulico ... Pozneje, po končanem študiju dramaturgije, sem bil honorarni napovedovalec na koprskem radiu. Ker je bil na jesen in zimo Koper popoldne in zvečer v devetdesetih letih pust in siv, sem šel na obisk k Miri in potem še naokrog po Trstu. Ko sem šel drugič na Akademijo in študiral režijo, se je moja vez s Trstom prekinila. Mira je bila pretežno v Ljubljani, le občasno sva se zapeljala po kratih opravkih. Odšla je Zlata, odšla je Mira in jaz sem končal študij režije. Začel sem več režirati v Kranju, pri ŠKUC-u, v MGL in na Radiu Slovenija. Želja, da bi še hodil v Trst, da bi delal v gledališču, pa je ostala. Prvo režijo v »Mirinem gledališču« mi je zaupala Diana Koloini. V slabem mesecu smo postavili na oder Feydeaujevo komedijo Ne sprehajaj se čisto naga. Nekako v istem času je na Radiu Trst A Suzi Bandi predvajala tudi nekaj radijskih iger v moji režiji. In zdaj sem spet v Trstu. In upam, da bom še več. Pri Svetem Jakobu bom preživljal kakšne lepe sončne vikende, preskakoval kamnite stopnice iz Kontovela proti gradu Miramar, šel k prijatelju in kolegu Danijelu in njegovi mami Anici na kavo v Trebče in morda, če bo sreča mila, še kdaj režiral v gledališču in morda tudi na tržaškem radiu. Ja, rad imam Trst. Morda tudi zato, ker me nanj vežejo topli spomini, ker izhaja del moje rodbine iz Goriške in ker imam rad morje.

Z režiserjem se je pogovoril: Igor Pison

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)