/…/ Vendar pa, kakor je značilno za vsa kompleksna umetniška dela, lahko Butalce (tako od Milčinskega kot od Pisona) interpretiramo na različne načine, torej ne samo kot nonsens literaturo, temveč tudi kot bistroumno satiro s konkretnimi socialnopolitičnimi, predvsem pa psihosocialnimi razsežnostmi.

Milčinski je, pravzaprav povsem mimogrede, s kratkočasnimi humorističnimi črticami o Butalcih, po časopisih in revijah objavljenimi v prvih dveh desetletjih prejšnjega stoletja (prve zbrane butalske zgodbe so bile objavljene v knjigi leta 1917 pod naslovom Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice, knjiga pod naslovom Butalci pa je prvič izšla leta 1949), ustvaril svojevrstni groteskno-komični arhetip butalcev in butalskosti, ki velja za občo ironično oziroma samoironično oznako Slovencev. Pojem butalski je prešel celo v splošno ljudsko rabo. Poleg Cankarjevih šentflorjancev so butalci najbolj razširjen univerzalni humoristični opis slovenskega nacionalnega značaja, s tem da so butalci še nekaj stopenj nižje (že na meji umske zaostalosti). To, da sta se oba satirično-kritična oziroma bizarno-komična pojma, nastala v približno istem času, ohranila celo stoletje, priča o tem, da se Slovenci vseeno znamo smejati sebi, čeprav bolj grenko in zadržano (za bolj prešeren in odprt smeh imamo preprosto premalo poguma in samozavesti!). /…/

Neumnost je stalna spremljevalka človeštva, s tem da se v določenih obdobjih, na primer danes, razbohoti do skrajnosti. V zadnjih letih smo lahko na vsakem koraku priča temu, kako raven splošne razgledanosti in izobraženosti pada – kar je pravzaprav nenavadno, saj so informacije in znanja, zlasti po zaslugi interneta dostopna in razširjena vsepovsod –, priča pa smo tudi temu, kako strmo raste splošna neumnost oziroma bebavost ljudi, tudi tistih, ki jih sicer prištevamo med izobražene (saj so končali neke šole, nekateri so celo doktorji znanosti). Razbohotenje vsesplošne intelektualne in čustvene bebavosti dobiva čedalje bolj nevarne razsežnosti (neumnost, primitivizem, agresivnost, negativna čustva … spontano postajajo temeljni način družbenega sporazumevanja, samoumevne družbene vrednote, cenjene in zaželene osebnostne kvalitete); rezultat tega je namreč, da so tako posamezniki kot družbe sposobni čedalje redkeje sprejeti kakšno pametno, zdravorazumsko odločitev. Zaradi upadanja razumske in čustvene inteligence postaja človeško življenje samo še nekaj »približnega«, »poljubnega«, »neobveznega«, »odvečnega«. Vseprisotni občutek vseenosti in nemoči nas je oropal še zadnje človečnosti.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)