Ujeli smo ga še svežega po ravnokar odigrani predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine SMG na Borštnikovem srečanju in ga pobarali o vtisih s predstave in – ker je rojeni Mariborčan že dolga leta reden gost Borštnikovega srečanja – tudi o splošnem festivalskem vzdušju v primerjavi s prejšnjimi leti: »V redu. Dvorana je bila polna, kar je zmeraj super. Nisem pa utegnil v tako kratkem času dobiti celotnega občutka o Borštnikovem srečanju, sploh, ker je bilo danes res veliko predstav, kar se mi zdi super.«

V soboto se predstavljate z Vio Novo, ki bo potekala v treh delih …

Gre pravzaprav za tri solo predstave. Via Nova je serija solo predstav, do zdaj jih je bilo narejenih 17. Material se običajno jemlje iz prejšnjih predstav Vie Negative, ni pa nujno. Solo predstave, ki so sicer v izhodišču samostojne, se lahko nato naknadno sestavljajo in prilagajajo glede na različne kontekste, kot se na primer aktualne tri solo predstave povezujejo v Biti Ignacij Borštnik.  

V »solu« Katarine Stegnar bo nastopala tudi umetniška vodja Borštnikovega festivala in selektorica Showcase programa, Alja Predan. Gre v nekem smislu za »teoretični backup« na odru?

Ja, solo je bil v osnovi sestavljen iz besedila, ki ga je napisala Bojana Kunst, in iz Katarininega dela. Medtem ko Bojana (tokrat Alja) bere svoje besedilo s hladnimi, teoretičnimi besedami, se Katarina na povedano referira (in komentira) kot performer. Gre za diskurz performerja in teoretika, ki vsak s svojimi sredstvi vstopata v dialog in se sprašujeta o smislu performansa, o smislu radikalne potrošnje, o smislu tega, kar počnemo na odru.

Poleg tebe in Katarine Stegnar se bo v soboto predstavil še Marko Mandić …

Mandićev solo je sestavljen iz projekcij Marka Mandića v ozadju in fizične akcije na odru. Besedilo pa je vzeto iz obrazložitve za nagrado Prešernovega skladaleta 2009. Vse skupaj tako preraste v nekakšen hvalospev njemu samemu. Viva Mandić.

Če se osredotočiva na tvoj solo Tonight I celebrate. Od kod sama ideja?

Izhodišče predstave je bil Out (zadnja predstava v tematskem sklopu smrtnih grehov Vie negative, ki je obravnavala napuh, op.a.), kjer smo v procesu nadgrajevali delovni material. Ideja, da uporabimo v predstavi pesmi, pa se je pojavila šele kasneje. V predstavi tematiziramo ljubezenski odnos med publiko in izvajalcem.

Pa izbira komadov, je bila dramaturgija tvoje delo?

Ne, delala sva skupaj z Bojanom Jablanovcem, osnovna ideja za princip predstave se je porodila Bojanu, medtem ko smo selekcijo pesmi opravili kolektivno. Poleg končnega izbora, ki ga lahko slišite v predstavi, je bilo v ožjem izboru vsaj še šest komadov.

Seveda so vsi ljubezenske narave …

Tako, tako: »one hundred top love songs« ('sto najboljših ljubezenskih pesmi'). Potem smo začeli poslušati te komade prav takšne, kot so, torej kaj »res« govorijo, v našem, obrnjenem kontekstu pa so nato spregovorili še na drugačen način.

Gostovali ste v Zagrebu, morda še kje? Kako je bilo?

Ja, v Zagrebu je bila ena najboljših predstav mojega življenja, tudi v Subotici so predstavo izjemno dobro sprejeli. Igrali smo še v Ljubljani in pa v Sežani, kjer sta nas prišli pogledat dve obiskovalki. Tudi onidve sta izjemno dobro sprejeli predstavo (smeh).

Predstava je naravnana precej interaktivno. Kaj pa, če publika ne želi prepevati s tabo?

Predstava funkcionira tudi, če gledalci ne pojejo, ker pravzaprav tudi v tem primeru pojejo: tekst se vrti na panoju, komade poznajo vsi, in tudi če ne poješ fizično, to v bistvu počneš, ker so vsi elementi nastavljeni tako, da nujno poješ, vsaj v sebi. Na to tudi cilja sama predstava: na dejstvo, da se temu ne moreš izogniti.

Kaj meniš o sami udeležbi Vie Negative (oziroma Vie Nove) – za katero vemo, da ima nekoliko nekonvencionalne gledališke prijeme – na Borštnikovem srečanju? Prvič je gostovala pred slabimi desetimi leti z Jezo, nato z Outom, tokrat  se predstavljate tretjič.

Problem se mi ne zdi toliko vezan na Vio Negativo. Na splošno se mi zdi, da je bilo precej predstav izveninstitucionalne scene v preteklih letih spregledanih. Letos se na primer pojavlja v tekmovalnem programu Manifest K, ki je pravzaprav happening, medtem ko je bil Predtem/Potem (obe predstavi sta zunajinstitucionalne produkcije v režiji Sebastijana Horvata, op. a.) pred tremi leti samo v spremljevalnem programu. Problematične so na primer ločnice, kaj spada v tekmovalni program in kaj v spremljevalnega. Bizarno se mi zdi predvsem to, da je bila na primer Jeza takrat v tekmovalnem programu, čeprav je šlo za prvi tovrstni projekt Vie negative, ki je bil zato še v dokaj grobi obliki, medtem ko je bil Out v spremljevalnem programu, Viva Verdi (predstava, ki se ponavadi v kontekstu Vie Negative pojmuje kot umetniški presežek, op. a.) pa na primer sploh ni prišla na Borštnikovo srečanje. Bazično se mi zdi čudno, da so v showcasu predstave, ki so zelo dobre, so celo tako dobre, da jih moramo pokazati tujim producentom, obenem pa niso uvrščene v tekmovalni program, med najboljše predstave slovenskega gledališča pretekle sezone. Seveda to razumem tudi z drugega vidika, ampak vsaj malo nekega absurda ostaja.

Se ti zdi, da so takšne predstave med seboj primerljive, v smislu postavljanja nekih kriterijev za presojanje v tekmovalnem programu:  če vzamemo neko tradicionalno, dramsko postavitev repertoarnega gledališča na eni strani in performanse, ki so  v formalnem smislu bistveno bolj odprte, celo spremenljive narave, na drugi. Ni nasploh absurdno sodelovati z umetniškim dogodkom v neke vrste skorajda športnem tekmovanju?

Seveda, da je. Seveda je predstave mogoče primerjati in na izveninstitucionalni sceni so marsikdaj boljše predstave kot na institucionalni sceni. Imaš pač dobre in slabe predstave, če zelo poenostavljeno gledam na to problematiko.

Bi bralcem intervjuja predlagal še komad, ki naj se jim vrti po glavi pred odhodom na predstavo?

Uf, saj ne vem. Naj se jim raje vrtijo po predstavi.

* Nocoj slavim

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)