Letošnje Borštnikovo srečanje je končano, nagrade podeljene, mnenja izmenjana, komentarji natisnjeni ali cenzurirani. Po začetnih uvajanjih radikalnih sprememb, ki so se nakazovale že ob lanskoletnem prevzemanju vodstva, smo bili letos priče (mednarodnemu) oplemenitenju in odraščanju tega največjega slovenskega gledališkega festivala v najboljšem pomenu besede.
Sicer še v začetnih korakih, a z nespregledljivimi ambicijami se je vendarle tudi slovenski festival, ki ga je ob pridevku »nacionalni« vedno obdajala zaznavno kontraproduktivna avra ksenofobnosti, začel vključevati v mednarodni prostor. Najprej s predstavitvijo ponudbe domače produkcije tujim selektorjem in kritikom po vzorih iz tujine kot »showcase« program, katerega selektorica je bila kar umetniška vodja festivala Alja Predan. Pri selekciji je poleg estetskih odlik uprizoritev upoštevala vsaj še minimalne pogoje mobilnosti in vkalkulirala ostale potencialne logistične ter postprodukcijske ovire. Ob nedvomno kvalitetnih umetniških presežkih je zaenkrat ostal priokus še nejasne (in nepreračunljive) strategije njihovega lansiranja.
Po drugi strani pa se je na festivalu v okviru mednarodnih izmenjav zvrstilo kar nekaj tujih gledaliških gostov v okviru sekcije »Mostovi«, ki so sicer finančnim zmožnostim ustrezno vključevali razmeroma mlade ustvarjalce iz severovzhodnega in južnega dela Evrope (Metamorfoze iz Srbije, Menažerija iz Hrvaške, Leonce in Lena iz Madžarske, Počitek od zgodovine in Miza iz Poljske), vendar ponudili vsebinsko in formalno neverjetno inventivne, predvsem pa sveže in drugačne pristope. Organizacijsko in tematsko jasno razporejen dodatni program – kjer prejšnja leta ni bilo razvidnega smiselnega kriterija izbire in so ga v večjem delu zapolnjevala amaterska gledališča in dijaška produkcija – je bil letos vsegeneracijsko, žanrsko in stilno-formalno estetsko reprezentativen in barvit kolaž gledališkega dogajanja.
Festival je vzpostavil tudi močno teoretsko podlago z organizacijo kar dveh mednarodnih simpozijev: o dramaturgiji in (inter)kritiki, kjer so priznani domači in tuji strokovnjaki z obeh področij spregovorili o aktualnih problematikah, neločljivo povezanih s širšim družbenim razvojem. Kljub podpori številnih velikih imen so na obstoječe razmere učinkoviteje odgovarjali predvsem domači teoretiki in praktiki, pri ostalih je večinoma umanjkal nek razviden kriterij njihove umestitve v celoto. Pomembno vrzel na področju antične tragedije in komedije so zapolnile tudi bralne uprizoritve in analize pod vodstvom Jere Ivanc.
V dogajanje se je v večjem številu vključila tudi študentska populacija, ki ji ni manjkalo niti zaledje lokalnega podmladka (mariborske Filozofske fakultete). Prvič so se s študentskimi produkcijami predstavili prav vsi letniki AGRFT, prav tako pa podiplomski študentje; vključen je bil celo alternativni, neobvezni program B-produkcij. Prostorsko konceptualno so njihov umetniški prispevek umestili v študentsko naselje in jih vsestransko zaposlili z angažiranjem v obfestivalskem dogajanju. Medtem je imela mlajša (najstniška in otroška) publika na voljo izbor iz pestrega gledališkega poglavja, imenovanega Generacije.
Nekaj rigidnosti vendarle (razumljivo) ostaja v samem jedru festivala in izpeljavi tekmovalnega programa. Vendarle govorimo o peščici najboljših slovenskih predstav celotne sezone, kjer število dostopnih sedežev očitno še vedno številčno ne zadošča potrebam publike. Kar postane očitneje nemara prav letos, ko v celosezonski produkciji (če sklepamo po letošnji beri ali pa kar ošvrku celotne produkcije) nekih glomaznih spektaklov pravzaprav ni bilo. Ob prenosu na od domačih drugačne odre pri gostovanjih, kar velja v večini primerov, gre že v izhodišču za prostorsko deprivilegiranost, sploh manjše predstave so predstavljene – tudi zaradi zanimanja – na nekoliko večjih prizoriščih. A njihov namen ostaja primarno tekmovalni, ne toliko prenos na periferijo.
Mesto je sicer začelo že zaradi številnih, tudi alternativnih prizorišč bolj organsko dihati s festivalom, čeprav močnejše promocije festivala navzven niti ni bilo zaznati; neopaženo pa ni ostalo niti toplo abonmajsko priporočilo. Delovanje festivala kot takega je postalo bistveno bolj transparentno z razvidno zdravo mero samokritičnosti, ki obeta nepristajanje na že vzpostavljeni kvalitativni nivo. Gotovo pa predstavlja tudi generalno spodbudo umetniškemu ustvarjanju in doda nekaj vetrca dolini šenflorjanski. Kljub nekaj pikolovskim pomislekom, ki so na tej stopnji razvoja festivala pravzaprav zanemarljivi, razblinijo pa se ob njegovi sposobnosti hitrostne preobrazbe, bomo, kot kaže, v toku nekaj let počasi zgradili podobo v svetu in doma reprezentativnega festivala.
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)