Režiserja je tema staranja zelo pritegnila. Kot je pojasnila Hana Vodeb, je staranje vsem ljudem skupno: "Vsi smo vsak dan bliže starosti, ne glede na kulturne in socialne razlike ter vrednote." Ob tem opomni na zanimiv paradoks, ko ljudje kdaj pripomnijo, kako lepi so starci, v resnici pa si nihče ne želi biti star. Prve sadove njunega sodelovanja, obogatene z videi, sta v Gleju z naslovom Starci 1.1 že predstavila poleti, tokratna predstava pa je še korak naprej.

V slovenskem prostoru je starost tabu

Za potrebe predstave sta opravila obsežno terensko raziskavo in ugotovila, da je s starostjo v našem družbenem prostoru povezane tudi veliko diskriminacije. Od blagih oblik, ko se nekdo ob upokojitvi želi naučiti nove veščine, denimo smučanja, pa mu večina ljudi reče, ah, daj, saj se boš polomil, do hujših, sistemskih oblik. Na primer v zdravstvu: "Starejši ko si, manj ti zavarovalnica krije stroškov zdravljenja, čeprav je dokazano, da na stara leta bolj potrebuješ zdravstvene storitve," opomni režiserka.

Starejši so tudi dobra tržna niša. Večinoma so doma in se počutijo osamljeni, družba pa je tako produktivna, nihče nima časa, vsi delajo. To po besedah sogovornice zelo izkoriščajo prodajalci od vrat do vrat, ki jim ponujajo različne produkte, starejši pa jih kupujejo, ker imajo občutek, da to morajo, ne želijo užaliti trgovca ali pa se jim prileže zgolj malo družbe.

Na Japonskem je po besedah Hane Vodeb vse drugače: "Tam se praktično vsa družba lepi na starejše, predvsem zato, ker imajo veliko povedati in deliti in je tudi njihov sistem tako postavljen. Ti si v službi države, zato da izobražuješ, prodajaš obrtniško znanje, v Sloveniji pa je starost tabu in starejši so odrinjeni na rob družbe."

Strahovi starejših so lahko tudi obči

Grabnar doda, da se poleg že omenjenih družbenih tem, ki zadevajo starost, v predstavi Starci 1.2 odpira še široko polje osebnih, intimnih tem, kot so strah pred smrtjo, soočanje z lastnim hiranjem, neizpolnjene želje, o katerih razmišljajo ob koncu življenja, ali želja, da bi bil prisoten v družbi, ne pa odrinjen na rob. Hana Vodeb doda, da je za marsikoga velika težava ali celo šok tudi odhod v pokoj: "Ljudje so že umirali ob tem, ko so praznili svoje predale ob slovesu od delovnega mesta. Veliko se jih počuti izgubljene, padejo v neko brezno."

Med temami je tudi soočanje starejših s tehnologijo, skozi katero se slika občutek, da "nas je čas povozil". Režiserju se zdi dobro, da je ta, pa tudi marsikatera druga tema, ki jo obravnavajo, "zelo obče človeška".

V predstavi nastopajo upokojenci, stari od 61 do 79 let, med njimi je pet žensk in dva moška. Do nastopajočih so prišli z razpisom in kar je morda presenetljivo, sodelujočih sploh ni bilo težko najti. Že v prvih treh urah po objavi razpisa so prejeli deset prijav. Režiserka pove, da se je izkazalo, da starejši, ki jih spremlja močan občutek, da jim nihče več noče prisluhniti, pravzaprav čakajo na takšne priložnosti: "Imajo sicer določene možnosti rekreacije in učenja, a zdi se mi, da jih je k projektu priklical občutek, da lahko nekaj soustvarijo, delijo, oziroma nekaj predajo."

Grabnar je poudaril, da so nastopajoči s seboj prinesli zelo iskreno vsebino: "V predstavi vidiš, zakaj stojijo na odru in spoznavaš njihova stališča, njihov pogled na svet in se seznaniš s temami, s katerimi se ukvarjajo, ki jih živijo. Vse to zelo iskreno proseva skoznje. Ker so izbranci ljudje, ki niso vešči nastopanja na odru, posedujejo zelo specifično, organsko kvaliteto: "Naše nastopajoče ne želimo zapakirati v to, da bi bili dobri igralci, temveč želimo vso njihovo pristnost in organskost, srčnost, iskrenost in neposrednost na odru ohraniti."

Cirkuški elementi kot orodje poetične interpretacije starosti

Hana Vodeb pojasni, da so v predstavo namenoma vpletli tudi nekatere cirkuške elemente, s katerimi želijo dokazati, da se starejši ljudje lahko naučijo kopice novih veščin in da so, veliko bolj kot marsikateri mladi, sposobni ustvariti zelo srčno in solidarno skupnost, v kateri so drug do drugega izjemno spoštljivi.

Grabnar doda, da so si v predstavi kot krovno metaforo, ki je morda celo malo provokativna, izbrali cirkus: "Nanj gledamo kot na kontekst starosti, na katerega lahko lepimo raznorazne lastne asociacije. Predstava je sestavljena fragmentirano, kar pomeni, da se preko izsekov postopoma razbirajo zgodbe nastopajočih, zgodbe, ki pa so zelo osebne in so teme, s katerimi se oni ukvarjajo v osebnem življenju."

Po njegovih besedah so na odrski prostor v procesu dela skušali gledati kot na prostor transformacije, strahove nastopajočih pa spremeniti v možnost in priložnost. Gospa, ki jo je strah lastnega hiranja, na odru denimo zvija zelo težko kovino. Sami cirkuški elementi sicer predstavljajo poetično interpretacijo starosti.

Upokojenci imajo večjo težavo z vključevanjem v družbo

Razmerje med moškima in ženskami na odru po svoje predstavlja tudi realno sliko vključenosti starejših v razne aktivnosti. Hana Vodeb se je pri tem navezala na raziskavo, ki so jo v sklopu evropskega projekta delali na ljubljanski filozofski fakulteti Old Guys Say Yes to Community in je bila osredotočena na upokojence. Izhajali so namreč iz ugotovitev, da so upokojenke prilagodljivejše, radovednejše, imajo socialno mrežo in se zlahka povezujejo, moški pa so tisti, ki jih v starostnem obdobju, še posebej, če izgubijo ženo, doleti več slabih situacij, apatičnost, itd. Moški imajo namreč večjo težavo z vključenostjo v družbo, kar se pozna tudi v razmerjih vpisanih v programe univerze za tretje življenjsko obdobje ali pa dnevnih centrov za starejše, kjer beležijo zgolj deset odstotkov moških, pojasni sogovornica.

Ali delo s tako igralsko skupino zahteva drugačne režiserske pristope? Sogovornika odkimata. Grabnarju se zdi zanimivo, da sta ob tem, ko sta se lotila ustvarjanja predstave, ugotovila, da njuno gledališko razmišljanje ni kaj dosti drugačno od klasičnega procesa. Z nastopajočimi delava popolnoma enako, kakor bi delala s profesionalci: "Delamo z ljudmi, ki imajo svojo vsebino in imajo nekaj povedati, imajo svoja stališča." Hana Vodeb pa doda, da lahko profesionalna gledališka orodja delujejo zelo povezovalno in poudari, da so njihovi nastopajoči pravzaprav "profesionalci življenja".