Postali ste programska direktorica Mesta žensk, se pravi društva, ki že dobrih 25. let zaznamuje slovensko nevladno sceno. Zakaj ste se odločili konkurirati za to mesto?
Mesto žensk poznam, odkar sem kot študentka raziskovala delo Sanje Iveković za seminar, ki sem ga delala v sklopu programa Peggy Guggenheim Internship v Benetkah. Pozneje sem na festivalu Mesto žensk asistirala pri performansu umetniškega kolektiva iz ZDA Sub Rosa, ki sem ga spoznala v Zagrebu kakšen mesec prej. Kot članica umetniškega kolektiva Fokus Grupa pa sem prav tako na festivalu predstavila javno feministično umetniško akcijo, ki sem jo prvič izpeljala v Zagrebu leta 2007. Tako je Mesto žensk že dolgo del mojega imaginarija.
Delo Mesta žensk sem cenila tudi, ko je bil festival edini segment, ki sem ga pravzaprav poznala. Nedavno, ko sem začela z uvajanjem za mesto programske direktorice, pa sem spoznala širok spekter aktivnosti, ki jih Mesto žensk pokriva. Posebej sem navdušena nad programom kulturno-umetnostne vzgoje, v katerem se o različnih aspektih enakopravnosti spolov komunicira sproti s pedagoginjami in pedagogi ter mladostniki in mladostnicami, kar sem osebno v času šolanja zelo pogrešala.
Izhajate iz sveta umetnosti, med drugim ste vodili več galerij, leta 2018 ste pod okriljem umetniške organizacije GSG ustanovili revijo Časopis za društvo i umjetnost in ste, kot ste omenili, članica Fokus Grupe. Že poprej ste pri svojem delu sodelovali s slovenskimi umetniki in institucijami. Kako prav vam bo prišel ta že vzpostavljeni most s Slovenijo pri vodenju festivala in ali menite, da mu lahko prav vaš pogled od zunaj doda kaj novega?
Leta 2010 sem obiskovala šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje Zavoda za sodobno umetnost - SCCA, ki mi je omogočila bolj poglobljen vpogled v slovensko umetniško sceno. Kot kuratorka PM Galerije v Zagrebu sem z galerijo Škuc sodelovala pri projektu Simplon Express. Ko sem vodila program SIZ galerije v Reki, sem v sodelovanju z Mestno galerijo Ljubljana organizirala rezidenco in razstavo Lane Čmajčanin, v sodelovanju s trienalom U3 pa sem producirala perfomans in razstavo Ištvana Išta Huzjana. Med zadnjimi sodelovanji s slovenskimi umetnicami je predstavitev Maje Hodošček v GSG reviji.
Kot umetnica sem sicer sodelovala na 28 Grafičnem bienalu v Ljubljani, s Fokus Grupo pa na samostojnih razstavah v Škucu leta 2014 in v Tobačni 001 leta 2018. Poleg tega je Fokus Grupa razstavljala še na več skupinskih razstavah v Sloveniji, od MSUM-a in Škuca do Koroške galerije likovnih umetnosti in Galerije sodobne umetnosti Celje. V selekcijah slovenskih kustosov pa je Fokus Grupa razstavljala na Vienna Contemporary, Upside Down: Hosting the Critique v Beogradu, na OffBiennalu v Budimpešti in na Zagrebškem salonu.
Menim, da sem po eni strani dovolj udomačena na slovenski umetniški sceni, da se bom lahko pri delu hitro znašla, kar je pomembno predvsem zaradi obsega dela programske vodje Mesta žensk, po drugi strani pa s seboj seveda prinašam nabor znanj in kontaktov, zanimivih za slovensko kulturno javnost.
Na čem bo vaš poudarek pri snovanju programa Mesta žensk v prihodnje?
Zaradi večletnega delovanja in poznavanja področja vizualne umetnosti bom pri snovanju programa dala poudarek temu segmentu. Zanima me raziskovalni pristop pri umetniškem delovanju in umetnost kot orodje za razumevanje sveta.
Poudarek bi rada dala še diskurzivnim programom, želim pa si tudi širjenja založniške dejavnosti v partnerstvu z založbami. Društveno letno publikacijo Refleksije, ki ponuja poglobljen vpogled v festivalski program in njegovo refleksijo, pa bi rada nadgradila tako, da bi bila poleg v angleščini besedila tudi v slovenščini, saj bi na ta način nadgradili komunikacijo z lokalnim občinstvom.
Samo komunikacijo si želim okrepiti še zunaj festivalskega okvirja, med drugim s spletno stranjo, na kateri želimo po letih planiranja kmalu začeti delati. Ob omenjenem bi želela razvijati tudi načine prikazovanja programa Mesta žensk preko spleta, kar bi okrepilo naše mednarodne povezave, še dodatno pa je pomembno v luči aktualne epidemiološke situacije.
Na vsebinski ravni pa bi se v prihodnjih letih rada ukvarjala z temo rasizma v srednji in jugovzhodni Evropi ter temo reproduktivnih in delavskih pravic, s poudarkom na presečnem pristopu in družbeni analizi.
Poleg na umetniško ustvarjanje in kritično misel žensk se boste v svojem mandatu osredotočili tudi na zgodovinjenje in vrednotenje dela spolno nenormativnih oseb. Zakaj ste se odločili delovanje razširiti še na ta segment?
Mesto žensk že s svojim imenom naznanja osredotočenost na ženska vprašanja. Mene pa zanima, kako presečni pristop, ki upošteva več osebnih okoliščin (razreda, starosti, etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti ipd.), vpliva na življenjske priložnosti posameznika ali posameznice. In čeprav ime Mesto žensk namiguje na binarno delitev spola, se v naši organizaciji še kako zavedamo, kako netočno je govoriti o spolu v smislu binarnega razlikovanja. To sicer ni moja inovacija, temveč smernica, ki je bila že prej zakoreninjena v delo Mesta žensk. Se je pa treba zavedati, da so na ideji binarnega razlikovanja spolov utemeljeni zakonodaja, zdravstveni sistem, področje dela itd., zaradi česar je delitev na ženske in moške še vedno najbolj razumljiva širši javnosti. Že zato delovanje v imenu žensk ostaja najjasnejša opredelitev za številne boje za enakost.
V opisu vaših ciljev je tudi raziskovanje "nenavadne rasne konstelacije v srednji in jugovzhodni Evropi". Bi nekoliko podrobneje pojasnili, zakaj gre in kako se boste tega raziskovanja lotili?
Govora je o področju, ki sem ga preučevala skozi delo Fokus Grupe in tudi skozi urednikovanje tretje številke časopisa GSG, na kateri sodelujem z umetnostno zgodovinarko Sanjo Horvatinčić. V navezavi na lastno izkušnjo, podprto s temeljito analizo kulturne teoretičarke Catherine Baker, ugotavljam, da ljudje iz srednje in jugovzhodne Evrope, ki smo iz zahodnoevropske perspektive razumljeni kot premalo evropski (čemer bi Catherine Baker pridala še – in ne dovolj beli), sami podlegamo enaki stereotipizaciji in rasizmu do ljudi z globalnega juga.
Ker nimamo neposredne kolonialne preteklosti, rasizem doživljamo kot nekaj tujega, kar se nas ne tiče. Rasizem pa je ideologija, ki se jo osvaja skozi vse pore življenja in v srečanju s posameznico ali posameznikom druge rase je tudi v naši družbi zaznati iste vzorce obnašanja, kot v zahodni Evropi. Čeprav je denimo na izkustveni ravni jasno, da so ljudje iz nekdanje Jugoslavije označeni kot Drugi, še posebej v 90. letih minulega stoletja, je tudi jasno, da so danes Drugi postali begunci, ki prihajajo z vojnih območjih. A ti dve izkušnji ostajata nepovezani. Eno od prvih del, ki temeljito sooči ti izkušnji in predstavi naše območje z vidika postkolonialne teorije, je prav Race and the Yugoslav Region Catherine Baker.
Mesto žensk je ta hip vpeto v več evropskih projektov. Med njimi je WOW (Women on Women), ki se letos sklepa z za junij napovedanim festivalom. Bi razkrili, kakšni bodo glavni poudarki tega festivalskega sklepa projekta?
Letošnji WoW festival, ki bo potekal med 12. in 25. junijem in napovedal jesenski festival Mesto žensk, predstavlja tudi sklep istoimenskega evropskega projekta. Program bomo uvedle s podelitvijo nagrade WoW petim posameznicam oz. kolektivom, ki so s svojim delom izkazale izjemen družbeni doprinos (Zana Fabjan Blažič, Rdeče zore, Aigul Hakimova, Gabrijela Simetinger in Lezbomanija). Nadaljevale pa bomo z avtobusno turo po Sloveniji, v sklopu katere si bomo ogledali lokacije iz novega turističnega vodiča Po svoji poti; Zgodovina žensk v 25 izletih, ki ga je uredila Tea Hvala.
V sklopu festivala bomo predstavile tudi WOW skupino, katere članice bodo v sodelovanju s Tanjo Završki in irsko gledališko skupino Outlandish Theatre Platform pripravile instalacijo in delavnico, navdahnjeno s kratko igro Samuela Becketta Katastrofa. Premierno pa bomo prikazale dokumentarni film Nike Autor Metka, v katerem nastopa slovenska izseljenka, ki spregovori o podobnostih in razlikah v tem, kako so v Nemčiji včasih dojemali delovne migrante iz Jugoslavije in kako danes sprejemajo begunce.
Scenografka in umetnica Barbara Kapelj bo predstavila novi projekt Lastna soba, v katerem se navezuje na koncept Virginie Woolf v odnosu z aktualnim vidikom pandemije, med katero je na ženske padlo breme dodatnega dela in skrbi za druge člane družine. Prav tako pa bomo tekom festivala organizirale več iger s kartami Fierce Women, preko katerih so predstavljene zgodovinsko pomembne ženske.
Imate morda tudi vi že v mislih kakšno nadgradnjo Mesta žensk v smeri mednarodnih povezovanj oz. evropskih projektov?
Pogovarjala sem se že z različnimi mednarodnimi organizacijami, s katerimi sem že sodelovala in s katerimi bi rada začela razmišljati o skupnih projektih na evropski ravni. Ampak Mesto žensk je razen v WoW projekt, ki se končuje kmalu po junijskem festivalu, vpleteno še v štiri večletne evropske projekte, od katerih so trije na samem začetku. Tako imamo še časa za razmislek in za prijave na nove razpise.