Hiranje, osamljenost, bolezen, smrt. Občutek, da nam življenje polzi iz rok, in da gre svet mimo brez nas. In da je vse, kar nam je ostalo, le še spomin.
Živimo v družbi, ki se s staranjem sooča preko institucionalizacije, s predsodki in izolacijo. Kjer je medgeneracijsko sodelovanje pogosto le floskula. In kjer moramo govoriti le o o tem, da je starost lepa, pri čemer mora ostati strah pred minljivostjo globoko potlačen v vsakem posamezniku.
Režiserja Tin Grabnar in Hana Vodeb v svoji drugi premieri Starci v sklopu Glejevega rezidenčnega programa in v koprodukciji z AGRFT staranje postavita v središče svojega gledališkega premisleka. Več kot dve leti sta s starostniki iz različnih sfer življenja, ki pred tem večinoma niso imeli stika z gledališčem, gradila skupnost, ki se preko razkrivanja spominov s poetično interpretacijo starosti sooča z družbenimi predsodki do Starcev.
Na odru se spomini tako prepletajo s pozabo, poetično s političnim, interpretacija z izkušnjo, magija z realnostjo. Izginule zgodbe in ljudje postanejo resnični, strahovi se razblinjajo v prazen nič. Oder postaja polje mogočega. Medtem ko nas družba sili v individualizacijo, se Starci s svetom in seboj soočajo skupaj. In ne pristajajo na to, da zanje tu ni več prostora.
