Kratek povzetek vsebine: na deseto obletnico prijateljstva se v kletnih prostorih kraljeve palače znajdejo Ludvik XIV., njegov norec ter dvorni pisatelj Molière. Kar je na začetku pijanska komedija, se sunkovito prelevi v svoje nasprotje. Ludvik namreč zahteva, da mu odigrata igro, ki jo skrivaj igrata preostalim dvorjanom in plemstvu, v njej pa smešita kralja, torej njega, Ludvika XIV. Igra v igri, seveda norec in Molière nimata druge možnosti, kot da jo odigrata, razkrije vse, kar si o kralju mislita (predvsem Molière), pa mu nikoli nista smela povedati. Posledice so jasne, a zato nič manj krute: Molièra, čeprav mu kralj obljubi, da ne, čaka neizogibna smrt. Tako pač je, če si umetnik drzne kritizirati kralja, torej oblast.

Noč bogov ima jasno tridelno obliko. Če je prvi del izrazito komičen, pravzaprav farsičen, celotni drugi pogojno žanrsko dramski, zavzema igra v igri (o njej več pozneje) zadnji del, kot posledica srednjega pa je lahko zgolj in samo tragičen, čeprav ne povsem brez komičnih elementov.

Prvi del je tako poln satire, provokacije, smešenja, norčevanja. Ogromno je (odrske) akcije, mimikrije, humorja, ki je z lahkoto tudi bolj grob, celo pritlehen, pa tudi politično nekorekten, kar je avtor v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Jugoslavija je bila še trdna, čeprav so se njeni temelji že začenjali rahljati) nedvomno želel. Iztek je po razkritju v srednjem delu tragičen, saj bo življenje izgubil tisti, ki je govoril zgolj in samo resnico. Molière.

Kljub temu, da imamo opravka z dvema junakoma, Ludvikom in Molièrom, ki sta dejansko živela, besedilo ne črpa iz njunih zgodovinskih dejstev ali literarizira njunega življenja. Bolj kot to gre Gavranovo besedilo razumeti kot soočenje treh različnih junakov, od katerih vsak nastopa v točno določeni vlogi. Na eni strani umetnik – Molière, na drugi oblastnik – kralj Ludvik XIV., poleg njega pa zvesti služabnik taiste oblasti – norec.

Gre za človeške figure, ujete v določeno jim vlogo, ki jo, to velja za vse tri, morajo igrati, če hočejo preživeti. Tako Molière piše (zgolj) komedije, norec se kljub dolgemu jeziku zgolj in samo podreja kralju, ta pa, če hoče kolikor toliko korektno vladati, mora igrati vlogo kralja, sicer se mu ne obeta nič dobrega.

Takšno soočenje omenjenih treh junakov besedilo Noč bogov oblikuje v zgodbo o (ne)prijateljstvu, o moči pa tudi izprijenosti politike, o temnih straneh vladanja pa o ljubezni, prijateljstvu, človeškem dostojanstvu, hkrati pa o moči umetnosti, doslednosti ter žrtvovanju idealom, tudi za ceno lastnega življenja.

Besedilo je nastalo sredi osemdesetih prejšnjega stoletja. To je bil čas začetka konca nekdanje skupne države, torej tudi čas korenitih družbenih sprememb. V gledališču je bilo to obdobje t. i. političnega gledališča, katerega značilnosti nosi tudi Noč bogov. Z njim namreč Gavran nakaže radikalno razmerje med nosilci politične moči/oblasti ter umetniki. Pod krinko igre v igri spregovori o ustrahovanju, krutosti sistema, v katerem živi, s čimer mu uspe elegantno podati kritiko sistema oz. družbene ureditve, v kateri je besedilo nastalo.

Ki pa, ne prav naključno, še kako drži tudi danes. Zmaga namreč politični pragmatizem, to pa z razlogom utrjevanja oblasti in moči, ki jo položaj vladanja omogoča. Prijateljstvo, iskrenost, umetnost ... so pri tem namenoma žrtvovani in v trenutkih odločanja za ali proti popolnoma brez kakršne koli vrednosti.

Tako je Noč bogov pravzaprav zgodba o noči, ko bogovi padejo.


foto: Jaka Varmuž
Čeprav je Ludvik XIV. junak, ki poganja celotno dramsko dogajanje in okoli katerega se vse vrti, pa on kljub temu ni glavni junak. To je Molière, pisatelj, ustvarjalec, umetnik, ki zaradi tega, ker je, takšen kot je – pade, izgubi življenje. Zgodba o Molièru je tudi zgodba o umetnosti, ki je celostna, o umetniku, ki je celosten in zato (prostovoljna) žrtev tako v javnem kot zasebnem življenju. Hkrati je tudi igra o norcu, ki pravzaprav ni nor, ampak je hladnokrvni preračunljivec, po potrebi tudi morilec ali pač zgolj uslužbenec, ki se bori za svoj obstoj in položaj v politični hierarhiji. Norec je vse, kar norec ni. Je zgolj komedijant, ki za norčevsko krinko skriva pohlep, zlo, željo po uničevanju. V bistvu je anti-norec. Tako kot Ludvik v bistvu nima »kvalitet« pravega kralja oziroma vladarja. Zaradi česar anti-kralj potrebuje norca, da namesto njega sprejema vse ključne odločitve.

Osrednji dramski element, okoli katerega je zgrajeno dogajanje v Noči bogov, je t. i. igra v igri (v nadaljevanju IvI). Gre za prizore med Molièrom in Ludvikom, ki ju igrata Norec ter Molière, in je časovno in prostorsko umeščeno v osnovni dogajalni okvir, torej praznovanje desete obletnice prijateljstva. IvI razpolaga z lastnim časom in prostorom ter dejanjem in (še kako) vpliva na osnovno zgodbo. Je ključna za celotno dogajanje, saj se v njej dodatno izkristalizirajo in pojasnijo odnosi med protagonisti. Hkrati pa z njeno vpeljavo Gavran lahko učinkovito problematizira vlogo gledališča v družbi.

Kar Gavranovo IvI loči od večine sorodnih dramskih intervencij, je to, da junaki iz okvirnega dela nastopajo tudi v njej. Prav tako ne gre le za izbrane prizore, pač pa za vsebinsko in dramaturško zaključeno dramo.

Kralj, ki igro gleda, tako opazuje samega sebe, v dogodku, ki se sicer ni zgodil, je pa zato popolnoma verjeten. Enako kot razgalja kralja, razkriva tudi Molièra. Gre namreč za Molièrovo iskreno videnje in razumevanje kralja. Gre za, v nasprotju s komedijami, ki jih Molière piše v skladu s kraljevimi željami, besedilo, ki je najbolj iskreno, intimno in neposredno. Takšno kot gledališče mora biti, in to ne glede na formo.

Tudi če je slaba (pa ni), mora težiti k razkrivanju resnice.

Posebno resnico odkrije tudi samo branje Gavranovega besedila. Gre za izredno izčiščeno pisavo, po obsegu skrčeno na minimum. Nobenih odvečnih besed, samo tisto, kar je nujno. In, zelo pomembno, besedilo že med branjem spregovori z izrednim notranjim ritmom. Zdi se, da gre za pravo koreografijo jezika, posledica tega pa je njegova muzikaličnost. Proza je pravzaprav poezija. In od tukaj pa do pesmi je le korak.

Zato so tudi v sami uprizoritvi. Besedila slovenskih pesmi (popevk, ponarodelih ...) so že kar logično nadaljevanje po eni strani omenjene ritmičnosti in melodičnosti, po drugi pa samih likov oziroma njihovih notranjih stisk. Tako še dodatno razgaljajo junake, njihova razpoloženja, hkrati pa učinkovito ustvarjajo vzdušje. Več kot očitno, gre vendarle za domače pesmi, celotno dogajanje hočeš nočeš »sidrajo« v domače aktualno družbeno okolje.

Torej: Noč bogov je več kot očitno tragična farsa. To zadnje, ker odkrito smeši kralja in (vse oblike) oblast(i), tragična pa zato, ker ta, ki se jo odloči osmešiti in razkriti njene mehanizme, to počne pošteno in odkrito, za kar plača z življenjem.

Za resnico, razen v gledališču, torej ni prostora.

Iz gledališkega lista uprizoritve