Dvorska shramba Ludvika IX. V njej se kot že tolikokrat poprej zberejo »sončni kralj« Ludvik IX. ter njegova prijatelja, dvorni norec in véliki komediograf Molière. Že močno opiti kralj ne skriva sentimentalnosti, ko govori o prijateljstvu, saj sta norec in Molière, četudi njegova podložnika, vendarle edina, ki smeta videti kralja pijanega in z njim deliti tudi skrivnosti. V največji razčustvovanosti kralj slovesno oznani, da to noč praznujejo deseto obletnico prijateljstva in obenem obtoži Molièra, da je o njem napisal »dramo«, ki sta jo skupaj z norcem uprizarjala pred kraljevimi sovražniki, zato zdaj zahteva, da jo odigrata samo zanj. Molière in norec ukaz izpolnita, odigrata farso, toda ker Molière ve, da si je z njo podpisal smrtno obsodbo, je kralju pripravljen v obraz povedati, tudi to, da ga že leta gleda »z občutkom slabosti v želodcu« in da ni človeka v Franciji, ki kralja, samozvanega boga, ne bi sovražil. Kralj mu oprosti, saj ima rad Molièrove komedije, toda ko veliki komediograf zapusti druščino, se dvorni norec, katerega nasveti so najboljše kraljeve politične poteze, odloči, da mora Molière umreti »naravne smrti«; zastrupil ga bo pred naslednjo predstavo, tako da bo umrl pred občinstvom, vpričo vseh …
Besedilo, v katerem najpogosteje uprizarjani sodobni hrvaški dramatik v zadnjih dvajsetih letih, romanopisec in pripovednik Miro Gavran (1961), tematizira odnos umetnika in oblasti v totalitarnem sistemu, je igra v igri, v kateri so bolj kot zgodovinska »dejstva« in dogajanje v vzporedni drami, v kateri izvemo, da si je zaradi kralja življenje vzela igralka iz Molièrove gledališke skupine, v katero je bil zaljubljen tudi komediograf, pomembni preobrati, ki nenehno menjajo podobo likov in njihove medsebojne odnose, še bolj pa spoznanje, da takrat, ko vladajo »bogovi«, ti vladajo brezkompromisno in neusmiljeno in z nadzemsko voljo urejajo življenja svojih podložnikov.
