Mladinski roman madžarskega pisatelja Ferenca Molnárja (1878–1952) Dečki Pavlove ulice je izšel »davnega« leta 1907. Hitro je postal domača, madžarska uspešnica in bil enako hitro preveden v številne tuje jezike. Dokaz, da gre za delo, ki z leti ne izgublja, pač pa kvečjemu pridobiva kakovost in širino ustvarjalnega izziva, ki ga zgodba romana ponuja, so številne odrske (tudi radijske) adaptacije in filmske priredbe. Verzije Dečkov Pavlove ulice se pojavljajo praktično vse od prve izdaje, vsakih nekaj let jih je mogoče zaslediti v katerem od gledališč nam bližnjih držav (zadnja uprizoritev v naši neposredni soseščini je nastala v produkciji Zagrebškega gledališča mladih). Za kako priljubljeno delo tudi v domači bralni javnosti gre, pričajo vsaj štiri domače knjižne izdaje, med njimi tudi stripovska, zadnja je pri Založbi Beletrina izšla leta 2018.
Razlogov za »neuničljivost« Dečkov Pavlove ulice je več, so pa zelo očitni. Besedilo ima vse, kar prava zgodba potrebuje, da uspešno nagovori bralca, predvsem mladega (po srcu); je čustveno izredno intenzivno, pretresljivo, noro zabavno, polno napetega dogajanja in nepredvidljive akcije. Današnji bralec je na duhovit in komunikativen način soočen z osnovnimi elementi vzgoje in tudi s tistimi gradniki kulture, na katerih temelji osnova medčloveške komunikacije, spoštovanje. To se v zgodbi pojavlja v različnih oblikah, kot poskus razumevanja drugače mislečih, razvijanje sočutnosti, empatije, pa tudi stremljenje k poštenosti, doslednosti, načelnosti. Torej tistih kvalitet, ki se na prvi pogled zdijo samoumevne, a to žal vse prevečkrat niso.
In seveda, Dečki Pavlove ulice so zgodba o razumevanju sveta, v katerega fantje šele vstopajo, čeprav ga na neki poseben – igriv – način ves čas živijo. Zgodba o ponotranjenju izgube, o preseganju bolečine, o odraščanju, odrešilnem tovarištvu in moči kolektiva. So zgodba o razvoju značaja, o preizkušanju telesnih moči, o razumevanju dejstva, da svet ni samo enobarven (ali največ dvobarven), pač pa sestavljen iz številnih drugih odtenkov, ne nujno vedno najbolj prijetnih. So soočanje s svojo usodo, hkrati pa težnja in želja po njenem preseganju, pa tudi šolska ura, kako bolečino (in poraz) čim manj boleče vklopiti v proces odraščanja. Dečki Pavlove ulice so pravzaprav »učbenik« krepitve skupnosti skozi različne oblike (bolj ali manj zakritih) ritualov.
Roman sam je zgrajen na način, ki kar ponuja filmsko in gledališko verzijo. Izredno dinamična zgodba, polna nepredvidenih obratov, fizične akcije, soočenj, tudi bojev in pretepov je izhodišče za bogato odrsko dogajanje. Po drugi strani ves čas ohranja notranje dileme junakov, njihove tudi pogubne konflikte, boj s samim sabo … Ključni liki so že v romanu jasno izrisani in ponujajo dramsko prepričljive situacije, naj gre za povsem fizične konflikte ali teme, s katerimi se skupine in posamezniki soočajo.
Dve skupini fantov in njihovo ravnanje nas ves čas spominjajo na dogodke, ki jih običajno zasledimo v odraslem svetu: izdaja, zasledovanje, bitke, pravila, kovanje strategij … dogodke, v katerih je značaj vsakega od dečkov na preizkušnji, v katerih se pokažejo takšni, kot so v resnici; ranljivi, omahujoči, dvomeči, tudi nesebični in pogumni, predvsem pa negotovi, odraščajoči, ki si kljub vsem težavam, dvomom in zadregam prizadevajo postati več, kot so, ki poskušajo slediti pravilom, saj jih z vsako novo bitko, torej igro, razumejo kot nekaj neobhodnega, nujnega.
Dramatizacija se osredotoča na izpostavitev in ohranitev ključnih junakov, vseh skupaj jih je sedem, ter na njihov osebnostni razvoj, ki ga narekuje nepredvidljivi razvoj dogajanja. Trudi se prikazati, da poraz in zmaga ne samo da nista nič usodnega, da je bolj kot to usodno, kaj se je kdo iz njiju naučil ter kako poraz in zmaga krepita vse v preizkušnji soočene strani.
V dramatizaciji izbrani junaki niso zgolj dobri ali slabi, imajo in hkrati tudi nimajo prav, enkrat se znajdejo na pravi, drugič nepravi strani. Napetosti, kaj storiti, kam se umestiti, nenehno spraševanje, kaj je in kaj ni prav, so dileme vseh in na vse tudi vplivajo.
Po koncu zadnje igre, »mame« vseh bitk, nič več ni tako, kot je bilo, tudi oni ne. Tragičen konec – smrt – jih zaznamuje za vedno, jih pa ne uniči. Naredi jih še močnejše, zrelejše, odločnejše, bolj poštene do sebe in posledično tudi do okolice. In zato je tragičen konec pravzaprav optimističen. Tak pa je lahko predvsem zaradi izkušenj, ki so jih dečki dobili ravno skozi igro.
Kar je ključno: igra je nekaj, kjer so enaki prav vsi udeleženci. Boj, takšen ali drugačen, je enak. Dečki prihajajo iz različnih socialnih okolij, ki jih tudi močno določa. A ko so v prostoru igre, vsa ta »prtljaga«, breme določenosti odpade. V igri so lahko le oni sami. Le če so takšni, lahko vzdržijo vse preizkuse, se dokažejo, zmagajo. Igra je tako prostor enakosti, enakovrednosti, je točka, okoli katere se gradi skupnost. Igra je najčistejša oblika druženja. In zato nujna.
Ne nazadnje, poleg vsega opisanega družbeno aktualnost dokazuje tudi usoda številnih izginjajočih prostorov druženja, ki nazadnje končajo v ostrih krempljih kapitala. Ki se bo na njem odločil zgraditi gotovo vse kaj drugega kot prostor za igranje. Če že kaj – pa še rima se –, potem za trgovanje.
Ja, Ferenc Molnár je pred več kot sto leti izpisal arhetipske situacije mladosti. Hkrati z njimi pa je že izrisoval prav takšne situacije odraslosti. Kot pronicljivi opazovalec okolice, še posebej pa otroškega sveta, se je zavedal, da so edino igra in razmerja, ki se v njej vzpostavljajo, tisti milje, v katerem svet prihodnosti v sedanjost pronica na neboleč in izkustveno neproblematičen način. Ali vsaj manj problematičen, kot je običajno, če imajo težave odrasli.
Igra je torej (predvsem) priprava na čim manj bolečo prihodnost. Vse, kar v igri boli, boli drugače. Ko se igra konča, se na njenem mestu takoj začne druga. In ne začne se tam, kjer se je končala prejšnja, pač pa povsem na začetku. Vse, kar ostane, so le izkušnje. Poenostavljeno – najboljša šola je igra.
(iz gledališkega lista uprizoritve)