»Kako da je ona res luštkana«, si v eni od pesmi prepeva glavna protagonistka, Eva. Natančneje, song si odpoje, ko ji uspe uresničiti prvi večji del načrta. Osvojiti naivneža, s katerim bo izvedla umor svojega moža, pobrala dediščino ter z ljubimcem živela naprej. Čudaško, da bolj ne more biti, naivno prav tako, in sicer tako zelo, da gre lahko samo za komedijo. Kar pomeni, da dokler se Eva ne bo naveličala svojega početja, iskanja tarč in likvidacije, bo za nas, gledalce, na srečo avtsajderje v tej zgodbi, zabave dovolj.

Parole, parole (v izvirniku je delo Alda Nicolaja, naslovljeno z Ni bila peta, bila je deveta) je komedija, v kateri imamo opravka s seciranjem ženske energije. Kipeče, silne, eruptivne, nevrotične, pa tudi negotove, šibke, željne varnosti in doma ..., ki pa v vseh svojih hotenjih oziroma ravno zaradi njih ne zmore biti uresničena. Če že je, potem je vedno na škodo nekoga drugega. Takšna komedija se izteče v goli boj za voljo do moči, v željo po (pre)vladanju, po popolnem nadzoru. Drugih in (posredno) tudi sebe. Popoln nadzor pa je mogoč samo nad tistimi, ki nimajo moči, znanja, vedenja ..., da bi se mu uprli, nad tistimi, ki popolnega nadzora sploh ne razumejo kot takega.

In tak je bil (pre)dolgo časa Evin prvi mož, Mario. Ko mu je s svojim početjem, željo po obsesivnosti, končno uspelo spregledati, je bilo že prepozno. Tudi ločiti se ne more brez njene želje. Tudi to ne gre! In takšen − ki ne vidi − je tudi njen novi izbranec, Bruno. Popoln nadzor nad šibkejšimi od sebe, v bistvu ubogo, kajne?

Pa to je komično!
Smejemo se stvarem, ki odstopajo od pričakovanega. Smrt je, sploh v komedijah, ki igrajo na karto izogibanja usodnim konfliktnim situacijam, nekaj, kar se ne zgodi. Če pa se pravilo »prekrši« in če je smrt upravičena, kar naenkrat postane tudi – smešna. Postane del komediografskega mehanizma, ki njeno mesto opravičuje.

In ker smo v komediji, je ravno ta situacija, okupiranje in želja po nadzoru, odlično izhodišče komike, ki izvira iz navidezne suverenosti Eve, Brunove nebogljenosti in Mariovih naivnih poskusov upora. Predvsem pa Evine prevlade, njene nenehne penetracije obvladovanja situacije, improvizacije, užitka v sprenevedanju, igranju ... vse do konca. Do njenega bridkega konca, ki se ga − kako super! − sploh ne zaveda. Ja, do smrti!

Pa to je kabarejsko!
Ampak poleg tega, da smo v komediji, smo še v kabareju. V kabareju, kjer je dovoljeno vse, kar ni dovoljeno v resničnosti. Kjer so stvari, kot stare nogavice, obrnjene navzven. Kjer še gledališki oder ni tisto, kar naj bi bil. Zgolj in samo iluzija. Preplet resničnosti in fikcije je v kabareju zato še močnejši, bolj neposreden in seveda tudi pomenljiv.

To pa so tudi songi, in sicer iz zlatega obdobja italijanske popevke. Kaj to pomeni, zlato obdobje? Ne samo največji uspeh italijanske popularne glasbe, ampak predvsem to, da songi − ne glede na to, ali pojejo o razočaranju v ljubezni, o nesreči, o zmagi dobrega nad zlom, o minevanju ... o manj lepih rečeh torej – s tem, kako so besedila napisana, aranžmaji zloženi in pesmi odpete, govorijo o nečem pozitivnem. Da je svet pravzaprav lep tudi, če se na trenutke zdi, da ni tako. Da je lep »v globalu«!

Pa to je pravljično!
Takšni kot so, songi učinkujejo tudi kot karizmatično atmosfersko ozadje, na katerem se odvija zgodba čarovnice Eve ter njenih dveh žrtev, Bruna in Maria. Ko smo že pri čarovnici, onadva sta, mimogrede, lahko tudi nekakšna Janko in Metka. Zakaj? Ker je pravljica o Janku in Metki pravzaprav zgodba o otroku, ki mora opraviti s svojimi strahovi, da bi lahko normalno zaživel. Ki se mora ločiti od staršev, jih zanikati in se postaviti na svoje noge. Pravljica o Janku in Metki, če ste pozabili, se konča srečno. Je pač pravljica za otroke, in srečen konec je skorajda nujen. Parole, parole je komedija, tudi zato, ker se konča srečno. Za trenutek sicer, toda vendarle srečno. Za vse tri, tudi za Evo, ki je ni več. A o tem malce pozneje.

Eva vendarle ni ženska, ki samo daje. Ne, ona ni mama, ki si jo želita oba, oziroma Mario si jo je želel, pa se je ne more znebiti, Bruno si je ni želel, pa jo je vseeno dobil. Eva ni tista hišica, če se navežem na simboliko iz čudežnega sveta pravljic, tista hišica iz medenjakov v zgodbi o Janku in Metki, v kateri se junaka znajdeta ter naslajata v miru, zadovoljstvu in sreči. Sicer to obljublja, vendar se kmalu izkaže, da je samo in zgolj čarovnica, ki papca svoje moške. Sicer žrtve, brez katerih ne more živeti, toda vseeno žrtve. Ni torej mama, prej zlobna mačeha. Oziroma mama je samo toliko, da ju lahko pretenta, nedonošenčka, ujame pa ju že kot čarovnica. To obema delno ustreza, ko pa morata začeti igrati njeno igro, ni več tako ugodno kot na začetku.

In ko se takole ujeta, Bruno in Mario, zavesta, da sta pravzaprav na točki nič, s katere pot pelje samo še navzdol, nenadoma spoznata, da je edina rešitev − kako banalno − prijateljstvo.
In to je svet (ne pozabimo, da smo v kabareju), o katerem pojejo pravzaprav vsi. Mario sploh, ker mu gre petje odlično od rok, Bruno bolj kot poje, raje posluša, srčno zapeti zna tudi Eva. Glasba je svet, v katerega realija nima vstopa, čist, čustveno neposreden in prepreden z iskrenimi željami. Le tam, v glasbi, so oni trije res to, kar so. Tudi nežni, iskreni, spontani, ljubeči in topli. Toda z zadnjo noto se čarovnija izteče in čas je za realijo. Za umor sanj in umor tistih, ki jih morijo.

Pa to je absurdno!
V Parole, parole hitro postane jasno, kdo je kaj. Da je Eva glavna protagonistka, naoljeni stroj, ki vodi igro, ki niti drži trdno v svojih rokah, in sicer vse do lastnega konca. Da je odlična režiserka lastnega pogreba. In to tako spretna, da prepriča tudi samo sebe, da s tem, ko drugemu jamo koplje, sama vanjo ne more pasti. Kaj lepšega kot srečen oditi v smrt. Pa še komično povrhu.

Glavni junak pa je zato Bruno. Najprej zato, ker glavni junak ves čas dogajanja doživlja razvoj. In takšen je v Parole, parole le Bruno, Eva niti slučajno ne. Ona vas čas ostaja v infantilni fazi, iz katere ni sposobna izstopiti. Torej, čeprav zmanipuliran, je Bruno nazadnje vendarle pomirjen. Je v bistvu to, kar nikoli ni bil, pa tudi vedel ni, kako naj bi to bilo videti. Seveda, ker ni imel pravega prijatelja, ni imel pravega sebe. In zato je srečen, pa čeprav samo za hip. Najde prijatelja, prijateljčka pravzaprav, in to v zločinu. Ki je (tudi to je možno samo v komedijah) seveda opravičen. Le kdo jima ne bi privoščil, da se znebita take čarovnice, kot se izkaže, da Eva je? No, kdo?

Pa to je noro!
Torej, Bruno in Mario spoznata, da je edini izhod iz njune zagatne situacije, v katero ju je pripeljala Eva, da začneta ukrepati. Še prej pa se pogovorita. Končno! bi lahko rekli. Končno začneta govoriti. Beseda da besedo, ta pa svobodo. Pardon, zločin. In, če se vrnem k Janku in Metki. Janko-Mario, nadomesti prst s koščico, torej sprejme igro o »kontrakomplotu«, Metka-Bruno, pa je tisti, ki z zvijačo pripravi čarovnico do tega, da skoči v peč. Da Evo pripelje tja, kjer jih dobi z vrečo peska po glavi. In tako konča kot čarovnica, ki jo Janko in Metka vržeta v peč. In se je odkrižata. Ker pa to le ni pravljica, sta bremena prosta le za trenutek, vendar ta vseeno prija, pa če je še tako kratek.

Smo vendarle v kabareju, tega ne smete pozabiti. In v kabareju, kjer je, mimogrede, vse res, je tudi vse odpuščeno. Kabaret je vendarle svet teme, strasti in sreče, svet, ki se zaveda svoje končnosti in časovne omejenosti. In zato je lahko do-končen. V njem umirajo nedolžni, morijo nesposobni, so žrtve naključneži ... skratka, obratno od resničnosti, vendar tako kot mora biti. Kakor koli, kabaret se konča in začne s songom. Ta pa odpušča in hkrati tudi že dopušča. Čisto tako kot pravi Eva, kako da je ona luštkana.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)