Pogovor s koreografinjo Rosano Hribar pred premiero plesne predstave Razgaljeno.

Z znano slovensko plesalko in koreografinjo Rosano Hribar sva se še pred nekaj leti pogovarjali o njenem fascinantnem, noro hitro plešočem telesu. O katarzi, ki jo le to skupaj z dušo doživlja na odru. O občutkih, stanjih, ki se jih niti ni dalo ubesediti. Tokrat se srečujeva tik pred premiero njene najnovejše plesno-gledališke stvaritve Razgaljeno, ko zopet razmišlja o telesu, a tokrat morda bolj skozi prizmo dejstva, da se je prav njeno na odru … ustavilo.

Zamisel za predstavo ste torej ponovno poiskali v telesu. Kakšni podobi telesa bomo priča tokrat in kako se ta navezuje na izhodiščno besedilo s pomenljivim naslovom Napaka sem?

Telo je predmet plesa, zato se mu težko izogneš, ne glede na temo ali koncept, ki si ga izbereš. Vedno znova se vračaš prav k njemu, njegovim vrednostim, sposobnostim, a hkrati tudi njegovim (o)mej(e)nostim. Izhodišče predstave Razgaljeno, pa ni le razmišljanje o telesu, marveč tudi o človeku in njegovi vrednosti v tej naši, vse prej kot »prijazni« družbi. Vse skupaj v povezavi z umetnostjo, brez katere kajpak ne moremo, saj je v resnici naš poklic, primarna sestavina našega življenja. Besedilo Napaka sem, vsestranskega belgijskega umetnika Jana Fabra, pa sem doživela kot nekakšno ponovno ovrednotenje, ki bi se ga lahko v tem smislu pri sebi lotil prav vsak človek, ne glede na to, ali je umetnik ali ne. Ko sem ta svojevrstni manifest ali protest zoper stvarnost, njena lažna načela in konformizem, ki mi ga je »podtaknil« Niko Goršič, po dveh letih le potegnila iz predala in se ga lotila, je vse skupaj sovpadlo s časom, ko so mi po glavi rojile moreče misli o tem, da bom morala nehati plesati. Telo, načeto od zoba časa in številnih poškodb, mi je namreč začelo resno odpovedovati poslušnost.

Na kakšen način se potemtakem v predstavi zrcali to ponovno ovrednotenje oz. svojevrstno razgaljanje človeka v hkrati močnem in nemočnem telesu?

V predstavi se kot umetniki pravzaprav ukvarjamo s ponovnim ovrednotenjem sebe in sveta, saj Fabre, ki je omenjeno besedilo med drugim posvetil tudi Antoninu Artaudu, govori prav o tem. In če je kdo v polnem zamahu obravnaval metafizično trpljenje celotne človeške rase, je bil to vsekakor ta francoski mislec, pesnik, teoretik, igralec in avantgardni gledališki režiser, ki je na tem področju pustil veliko zapuščino. Tako sem v predstavo vključila tekste omenjenih avtorjev, kjer sta telo in beseda zvezani v eno entiteto, ki briše meje med razumom in »nerazumom«, kjer je v ospredju zavest, da je vse mogoče enakovredna dejstvu, da je vse mogoče tudi uničiti.

Človek ima na trenutke res občutek, da živimo v nekakšnem »Trumanovem šovu« ali svetu nevidnih niti, ki z nami manipulirajo kot z lutkami. 

Res je in predstava govori ravno o tem, o naši nemoči, ujetosti v družbeni sistem, četudi je vanj v resnici ujeto le naše telo, ki nam je bilo »dodeljeno« ob prihodu na ta svet in v katerem smo prisiljeni živeti. Pa tudi o občutku ujetosti v lastno telo in njegovo omejenost zavoljo staranja. In če potegnemo vzporednice med starajočim se telesom in razkrajanjem družbe, ki smo mu priča, ugotovimo, da gre za povsem podobne anomalije. Sama imam občutek, da živimo v nekakšnem obdobju nihilizma. Ni več ideologije, ki bi se ji lahko uprli, ni več »pravega« razloga za revolucijo. Zato tudi čutimo to grozljivo praznino in hkrati nemoč, da bi se ji uprli, čeravno v nas vre nek tihi, notranji upor. A kljub vsemu je treba v življenje še naprej verjeti in ohranjati upanje, saj brez tega ne gre. Če izginejo vrednote, kaj nam potem sploh še ostane?

Vaše predstave ste poleg svoje vselej zelo izrazne, ogenj bruhajoče telesnosti praviloma plastili tudi z drugimi, drugačnimi umetniškimi izrazi. Zdi se, da ste jim vrata na svoj oder, morda celo še bolj na široko, odprli tudi tokrat. 

Fuzije različnih umetniških izrazov in umetnikov na odru dandanes niso več le samoumevne, marveč tudi neizbežne. Za razliko od mojih dosedanjih predstav, ki jih nisem v tolikšni meri »gostila« z glasbo, sem ji v tej »dovolila«, da postane enakovreden znak, dejavnik predstave. Glasba mi namreč prej ni bila toliko pomembna, morda je tu in tam, v segmentih, le podprla kakšen trenutek v predstavi. Bolj sem se naslanjala na čisto in neodvisno poetiko telesa. In šele potem sem dodajala glasbo, če sploh. V veliko mojih predstavah je prevladovala tišina, saj mi je šla preobteženost z glasbo, pa tudi z vsem drugim, lučjo, rekviziti, preveč na živce. Vselej sem verjela, da čista forma telesa že sama po sebi pove dovolj. In to še vedno verjamem. A tokrat je na oder z vso silovitostjo vdrla beseda, ki je posledično kar klicala po artaudovski intenziteti uprizarjanja. Zato sem k sodelovanju povabila tudi dramskega igralca, gibalca ter nasploh vsestranskega avtorja in tekstopisca Vita Weisa, ki je predstavi dodal prav tonujno esenco »artaudovske« obredne, demonične in surove narave.

Nekoč ste mi zaupali, da svoj plesni besednjak črpate iz svojega telesa in sicer tako, da ga za »začetek spustite z vajeti in plešete, plešete, plešete do onemoglosti«. Kako ste se koreografiranja lotili tokrat? Navsezadnje na tak način niste niti mogli izluščiti jezika, ki ste ga potrebovali za predstavo? 

Kot sem že omenila, sem gibalni material za to predstavo črpala prav iz Fabrovega besedila Napaka sem. Kar pomeni, da so se gibi rojevali neposredno iz avtorjevih besed. Tega v tolikšni meri nisem počela še nikoli, saj sem gib res vselej iskala prav v svojem telesu, v občutkih, ki jih je v meni porajal ples. V tej predstavi pa je koreografija, ravno nasprotno, zasnovana na besedah. Tako sem se morala vsega skupaj lotiti na precej drugačen način. Morda sem se lahko prav zaradi tega, ker ne plešem več, od svojega telesa tudi nekoliko distancirala in se na ta način izognila neki doslej zame značilni plesni poetiki. In to z veseljem, saj me je vse bolj preveval občutek, da sem se začela pri koreografiranju ponavljati. Tudi zato, ker zaradi fizične omejenosti svojega izčrpanega telesa niti svojega gibalnega besednjaka nisem mogla več bogatiti z novimi elementi.

Je bil potemtakem v tem smislu tudi drugačen proces prenašanja giba na igralca-gibalca in plesalke, četudi so vsi nastopajoči v predstavi dejavno sodelovali pri nastajanju njenega verbalnega in gibalnega materiala?

Danes v resnici ni več koreografa, ki bi plesalcem vnaprej postavil ves gibalni material. In tudi od plesalcev se pričakuje, da predstave soustvarjajo. Na srečo sem tudi tokrat ustvarjala s skupino umetnikov, ki me dobro poznajo že od prej. Tina Habun, Neža Blažič in Katja Kolarič, moje študentke z Akademije za ples, so svež, mlad kader na naši plesni sceni, zato srčno upam, da ga bodo prepoznali tudi naši drugi koreografi.

Dobro se poznava tudi s Kristino Aleksovo, prav tako nadarjeno avtorico, kar je nedavno dokazala tudi s svojim precej drugačnim solo projektom. Kristina je deset let plesala v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer sva tudi sodelovali pri projektu Meso srca, ki sva ga postavila z Gregorjem Luštkom.

Omenili ste balet, ki je v vaših predstavah vselej nekako navzoč. Od kod ta fascinacija z baletom, ki nas je kot gledalce prevzela tudi v vaši predstavi Meso srca? 

Sem velika ljubiteljica klasičnega baleta in zvesta gledalka predstav iz železnega baletnega repertoarja. Labodje jezero bi lahko denimo gledala do neskončnosti. Nikoli se ga ne naveličam. Obožujem baletno tehniko, perfekcionizem telesa, ki ga le ta zahteva. Zato tudi nikoli nisem mogla sprejeti konceptualistično zasnovanih sodobnih plesnih predstav. Tega »neplesa«, grdega, površnega gibanja. Vedno se mi je ob tem trgalo srce in sem se spraševala, čemu hudiča to počnemo s plesom in komu je vse to potrebno. Kar je najbolj žalostno, smo zaradi tega izgubili tudi občinstvo.

Ima dandanes umetnost sploh kaj možnosti, da nas predrami iz letargije tega našega »dirigiranega« življenja in iz tiste globoko v nas tleče iskrice končno zaneti ogenj upora?

Družba ima do umetnika precej bizarna pričakovanja. To so ta stanja, ko se že sam umetnik ruši pod težo svoje umetnosti.In ko je pravzaprav v resnici že sam naveličan tega, da je umetnik. O vsem tem, kot že rečeno, na svoj način spregovorimo tudi ustvarjalci predstave Razgaljeno.

Dejstvo je, da tudi umetniki od družbe nekaj pričakujemo. Če ne drugega, da nas vsaj ovrednoti kot ljudi. Če nas ne zna, ne more ali noče ovrednotiti kot ljudi, kako nas bo potem ovrednotila kot umetnike? In če živiš v sistemu, ki ti ne daje vrednosti, saj plesalci denimo v tej državi ne prejemamo strokovnih nagrad za svoje dosežke, ker jih na tem področju skorajda ni, potemtakem presežki sploh ne obstajajo. Torej tudi ne moreš upati, da boš lahko od presežkov (in teh pri nas kljub vsemu ni malo) zares tudi dostojno živel. Tudi takrat, ko ti bo tvoj izrazni instrument - telo dokončno obrnilo hrbet. Ali pač?