Srečali smo se med nastajanjem vajinih novih koreografskih stvaritev, vzdušje v vadbenih dvoranah je videti zelo živahno in ustvarjalno, delovni proces na višku. Kako vse skupaj v tem hipu doživljata sama?

Matjaž: Ta hip se, vsaj v mojem primeru, ukvarjamo predvsem s sestavljanjem doslej nastalih koščkov koreografije v neko smiselno celoto. Petinštirideset minut, kolikor imamo na voljo, je hkrati malo in veliko … To pa je vsekakor že povsem resno časovno ogrodje za celovečerno plesno predstavo. Kadar gre za praizvedbo, je vse bolj intenzivno. Zato je treba v nekem smislu, za razliko od ustvarjanja v dramskem gledališču, 'izumiti' tudi samo besedilo predstave.

Sanja: Ker sem sedaj gibalno strukturo predstave že nekako postavila, čeprav jo seveda v procesu ustvarjanja s plesalci še vedno nadgrajujemo,  zelo nestrpno pričakujem trenutek, ko se bo na odru končno združila s scenografijo, lučjo, kostumografijo, živo glasbo … Ko se bodo vse prvine, iz katerih je predstava stkana, začele počasi zlivati skupaj in ko bomo lahko ustvarjalci videli, »kje« v resnici smo. Sedaj namreč vsi še vedno ustvarjamo vsak zase, čeravno se srečujemo ter o predstavi razpravljamo in jo idejno izpopolnjujemo …

Skupni plesni večer, ki nosi naslov Moški z nožem/Kompozicija, soustvarjata še z drugimi slovenskimi ustvarjalci svoje ali malo mlajše generacije. Kako ste si kot umetniška vodja ljubljanskega baleta vse skupaj zamislili?

Sanja: Letos praznujemo 100. obletnico ljubljanskega poklicnega baletnega ansambla, zato smo že ob koncu prejšnje sezone en večer posvetili koreografom, ki so slovensko baletno umetnost obogatili v preteklosti. S tem našim večerom pa sem želela dati možnost novim stvaritvam slovenskih ustvarjalcev, ki so s svojim delom že zaznamovali slovensko plesno sceno, pa morda kot avtorji celovečernih predstav na odru naše inštitucije še niso ustvarjali. Tokrat se bo ljubljanskemu občinstvu res predstavila raznolika ekipa slovenskih ustvarjalcev, ob naju z Matjažem (Faričem, op. p.), ki bo na našem odru kot koreograf samostojne baletne predstave ustvarjal prvič, še glasbenika Milko Lazar in Drago Ivanuša, scenografka Meta Grgurevič, kostumograf Uroš Belantič, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel, dramaturginja Staša Prah in naš maestro Marko Hribernik, ki se bo dirigiranja baleta v orkestrski jami SNG Opera in balet Ljubljana prav tako lotil prvič. 

Matjaž: Če smem nekaj dodati, nadvse je pomembno, da so Sanji (Nešković Peršin, op. p.) kot umetniški vodji prisluhnili in s tem ponudili nam, slovenskim umetnikom, priložnost, da ustvarimo tak avtorski večer. V Sloveniji se namreč pogosto ne zavedamo, kako zelo pomembni so avtorski projekti. Veliko bolj cenimo franšize, v katerih naši umetniki prenašajo tuje izvirne stvaritve. A sestaviti nekaj na novo, torej postaviti na oder praizvedbo oziroma predstavo, za katero je posebej zložena avtorska glasba, narejene koreografija, scenografija, kostumografija in v kateri bo navsezadnje v živo igral tudi orkester, sestavljen iz številnih glasbenikov, je res velika stvar, kljub temu da ne gre za »grandiozen spektakel«.

Sanja, kaj je botrovalo vaši odločitvi, da se na odru  matičnega gledališča znova preizkusite kot koreografinja, in kakšne so prednosti ali morda slabe strani tega, da delujete tudi kot umetniška vodja ljubljanskega baletnega ansambla?

Matjaž, kakšni občutki vas prevevajo ob prvem koreografiranju celovečernega baleta na ljubljanskem operno-baletnem odru?

Sanja: Po štirih letih umetniškega vodenja baletnega ansambla se s plesalci v dvorani srečujem še v povsem drugačnem ustvarjalnem procesu. Tako trenutno živim med dvema svetovoma. Enim, ki je, kljub temu da je ustvarjalen, najprej zelo razumski, saj od mene zahteva veliko tehtnega odločanja o predstavah, razvoju baletnega ansambla in tako dalje, in zvečer seveda še drugim, popolnoma drugačnim svetom, svetom ustvarjanja, fantaziranja, skupnega uprizarjanja zamisli s plesalci ter navdihujočih razpravljanj z umetniško ekipo. Po obdobju, ko sem si »kanal« za ustvarjanje zavoljo obveznosti zaprla in se odpovedala pravilu, da enkrat na leto uprizorim avtorski projekt, ponovno ustvarjam in tokrat plesalce ljubljanskega baletnega ansambla spoznavam še na povsem drugačen način, pri čemer za nameček še neizmerno uživam. S pastmi oziroma pričakovanji tako laičnega kot strokovnega občinstva, kaj bom kot umetniška vodja ustvarila, pa se ne obremenjujem, marveč sledim svojim zamislim in srcu.

Matjaž: Hm, ustvarjati na tem odru kot koreograf, ja, na neki način lahko rečem le ‒ končno! Po tridesetih letih raznoraznih pogovorov, upanj, propadlih priložnosti sem seveda zadovoljen, da se je to končno zgodilo. Zelo rad delam z baletnimi plesalci, še posebej sedaj, ko je tudi v Sloveniji baletni ali plesni svet postal  univerzalen in so plesalci vse prej kot ozko specializirani.

Nekoč ste mi že zaupali, da je za vas izjemno pomembno  na odru soustvarjati z drugimi umetniki. Zanimivo je, da se pod oba dela tega baletnega večera, kot ste že omenili v uvodu, podpisuje skupna umetniška ekipa. Njuni predstavitveni besedili pa dajeta slutiti, da med njima obstaja tudi določena idejna vez. Je res tako?

Sanja: Res je, tudi v minulih sezonah sem kot umetniška vodja baletne večere oblikovala tako, da sem v njih združevala umetnike z različnih umetniških področij. Tako je predlog, da k sodelovanju povabiva scenografko Meto Grgurevič, kostumografa Uroša Belantiča in oblikovalca svetlobe Boruta Bučinela, prišel z moje strani. Priznam, malo tudi zavoljo finančnih omejitev, zato sem vesela, da se je Matjaž z mojim predlogom strinjal.

Matjaž: S Sanjo se skorajda ne pogovarjava o vsebini najinih koreografij, saj sva povsem zatopljena v delo. Kljub temu pa, če me občutek ne vara, črpava iz podobnega tematskega vira, ne glede na to, da sem sam poiskal izhodišče v likovnih delih Riharda Jakopiča. Zanimala me je predvsem notranja gesta moškega z nožem s slikarjeve skice. Nož je metafora za grobo poseganje ali prodiranje v prostor in telo drugega. Priča smo napadom z nožem. In to je vsekakor posledica konkretnih predzgodb. Tako se ti temi, ena iz likovnega sveta in druga iz konteksta našega življenja, združujeta in povezujeta.
Ko gre za vizualno podobo, je, kolikor vem, Sanjin del precej svetel, medtem ko je moj mračen. V Kompoziciji v scenografskem smislu prevladujejo mehke oblike, v Moškem z nožem pa ravno nasprotno zelo ostre linije, ki zarezujejo v prostor. Ti dve nasprotji sta lahko zelo zanimivi, še posebej zato, ker ju ustvarja ista avtorska ekipa.

Kakšnih podob, kakšne interpretacije slikarjevih del bomo torej deležni?

Matjaž: Interpretacija je seveda vedno problem, a imam občutek, da se prav v tem trenutku v dvorani le sestavlja neka vrsta plesno-gledališke naracije. Kot rečeno, pri našem Jakopiču, izhodišču, ne gre za konkretno zgodbo, marveč bolj za intuitivni, dramaturški lok, ki naj bi se pred očmi gledalcev zlil v tek dogodkov, ki delujejo neposredno, in ne zgolj znotraj neke zgodbe. Bolj me zanima, da se vsi elementi predstave, torej vsi njeni avtonomni jeziki‒ od likovne podobe, prek scenografije in kostumografije pa vse do glasbe in plesa – združijo v celoto. Da glasba in ples ne delujeta tako, kot je v navadi, da se ples pleše na glasbo ali pa da glasba igra za ples, ampak da sta oba avtonomna, a usmerjena v isto točko, v temo, ki smo si jo zamislili. Zato je tudi zelo pomembno, da se s sodelujočimi umetniki dobro poznamo ali spoznamo. Z Milkom Lazarjem in Urošem Belantičem sem že uspešno sodeloval pri svojih prejšnjih projektih. In čeprav je Meta Grgurevič za moj ustvarjalni svet precej drugačna, se spričo njenih zanimivih dosedanjih projektov veselim vznemirljivih vrat, ki jih lahko odpre najino novo soustvarjanje. 

Zdi se, da podobno kot Moški z nožem tudi Kompozicija išče jasne odgovore na vprašanja, kje in kdo v resnici sploh smo kot posamezniki v tem kaotičnem svetu.

Sanja: V predstavi se predvsem ukvarjam s pojmom oddaljevanja. Ko si ujet v neko situacijo, je morda ne vidiš tako jasno kot takrat, ko si od nje dovoliš nekoliko distancirati. To sicer zveni protislovno, saj naj bi slika s tem, ko se človek od nje oddaljuje, pravzaprav bledela, vendar se dogaja prav nasprotno – šele takrat se začne razjasnjevati. In prav zato se mi zdi v današnjem svetu nujno, da vsak posameznik vsaj za trenutek stopi iz svojega razuma in zasede razgledišče drugega bitja. Če bi imeli vsi skupaj vsaj kanček več empatije do soljudi, bi bil lahko naš svet veliko lepši. Tako ustvarjam vzdušja, iščem trenutke, ki človeka posrkajo vase, zato morda v samem izhodišču koreografije nimam tako močno zastavljene strukture. Res je naravnost fantastično, da bomo v živo izvedli novi glasbeni deli sodobnih slovenskih skladateljev. Z Dragom (Ivanušo, op. p.), katerega senzibilnost mi je zelo blizu, sva sodelovala pri več projektih. Za razliko od Milka (Lazarja, op. p.), ki je glasbo zložil že vnaprej, saj sta z Matjažem izhajala iz neke osnovne ideje, sva midva z Dragom sodelovala pri njenem nastajanju, in sicer tako, da sva drug drugega dopolnjevala. Ker me je Drago vseskozi spodbujal k ustvarjanju koreografije, je glasba v moji predstavi zelo močan element. 

Matjaž: Medtem ko sem poslušal Sanjo, se mi je porodila še ena misel o vzporednicah med najinima koreografijama. Kot kaže, je 'kaotično' življenje, ki ga živimo sedaj, skrbelo že Jakopiča, ki je živel in ustvarjal v začetku prejšnjega stoletja. Ko sem preučeval njegov opus, sem naletel na sliko, na kateri je upodobil nesrečo v tovarni in je v resnici polna alegorij. Zdi se, da slikar svet okoli sebe slika poudarjeno sočutno. Zaznava delavce in krivice v takratni Sloveniji, ki je šele dobro zakorakala v dobo kapitalizma. Te vzporednice z našim časom, s tranzicijo, ki smo jo doživeli ob ponovni uveljavitvi kapitalizma in vzpostavitvi razmerja med delavci in lastniki kapitala, se zrcalijo predvsem v nekaterih poznejših delih in so ne glede na časovno oddaljenost neverjetno aktualne. Za nameček pa njegove slike obravnavajo tudi problem beguncev … Vse to so seveda sila univerzalne teme.

Sanja: Mislim, da so potrebne spremembe v vseh pogledih. Da se ne smemo sprijazniti s situacijo in živeti življenj, kakršna živimo. Tudi  moje podobe so v resnici večplastne in prav tako naj bi se tudi prebirale.

Kot vse kaže, kot družba sploh ne iščemo poti iz vsesplošnega kaosa. Kot bi mirno sedeli v foteljih in zaslepljeni od peska, ki nam ga mediji mečejo v oči, opazovali »konec sveta«. Kakšne odgovore ponujata vajini deli, ali lahko ples in umetnost nasploh »rešita« svet?

Sanja: Začeti moramo z malimi spremembami … Vsak pri sebi.

Matjaž: S tem se popolnoma strinjam. Skrbi pa me, da je naša resničnost, čeravno je videti spontana, v resnici orkestrirana. Z delovanjem medijev, z novimi prijemi, katerih se ljudje niti ne zavedamo, se vsebine ne rojevajo, marveč kreirajo. Tako je videti, da smo del neke samouresničujoče prerokbe. Dogodki, ki smo jim priča, se dogajajo zato, ker jih je mogoče prodati. Prodati je mogoče veliko mrtvih, zelo dobro je mogoče prodati tudi finančno krizo. Dandanes se vse meri s tem, kako bi se kaj prodalo. Nihče se več ne ukvarja s pravo vrednostjo.

Sanja: Izgubljamo se v kratkotrajnih trenutkih, ne vzamemo si več časa za nekaj, kar bi lahko mogoče pustilo trajno sled. Zdi se, da je vse, kar počnemo, en sam instant.

Matjaž: To nam v resnici narekuje sistem, ki je namenoma zastavljen tako, da niti ne moremo stopiti iz njega, da bi premislili in začeli ukrepati.

Sanja: In v tem kaosu je zaznava popolnoma drugačna, kot če se malo umiriš, pogledaš, premisliš …

Matjaž: Edino, kar lahko kot umetnik naredim, je, da skušam najti metaforo, s pomočjo katere bom morda lažje vzbudil posameznikov odziv na določen problem.

Sanja: Vsi tisti, ki imamo možnost, da občinstvo »vzgajamo«, ga seznanjamo s »prebujajočimi« vsebinami, si moramo upati tvegati. Vse prevečkrat se sprijaznimo z okoliščinami, v katerih se znajdemo. To me resnično moti. Zato tudi moj posameznik v predstavi vztrajno išče svoj prostor pod soncem, prostor, v katerem se bo lahko izrazil, v katerem se z življenjem nikakor ne bo sprijaznil. Umetnost je nekaj transcendentalnega, vsaj tako jo doživljam. Človeka mora nagovarjati tako, da ga premakne, spodbudi k drugačnemu načinu razmišljanja, čustvovanja … 

Matjaž: Če umetnost postane zgolj in samo zrcalo tega, kar je, dobimo uprizorjeno in interpretirano poročilo, prav takšno, kakršne nam servirajo mediji.

Sanja: Res je največja težava v tem, da je intuitivno in lirično doživljanje življenja popolnoma izginilo. Največja človekova moč se ne skriva v njegovi racionalnosti. In prav to je tisto, kar bi mu s predstavo rada dopovedala.

Kako se lotevata kreiranja ali »izumljanja« giba, kot se je izrazil Matjaž? Kako svoja gibalna besednjaka doživljata sama in kaj sta si v procesu ustvarjanja želela izluščiti iz teles plesalcev?

Matjaž: Gib za predstavo se rojeva tako, da se vsak dan znova podam v dvorano in najprej delam sam. Brez pripravljanja in sestavljanja določenih sekvenc ali gradnikov, s katerimi bom stopil pred plesalce, in aktiviranja telesa, da začnem razmišljati skozenj, ne gre. Čeprav gre pri ustvarjanju za intuitivni proces, se moraš opreti tudi na razum in znanje, da lahko sestaviš drobce. Velikokrat se najboljše zamisli utrnejo s prebliskom, vendar ta ni neka božja iskra, ki stopi vate, marveč rezultat vsega tistega, kar si naredil prej in česar se mogoče ne zavedaš.

Sanja: Ne sledim nekemu določenemu plesnemu slogu, temveč črpam iz skupka vsega tistega, kar se je v meni naložilo v preteklih letih, tistega, kar so mi dali koreografi, režiserji, različni ustvarjalni procesi. Zamisel, ki bi jo rada udejanjila, poiščem v svojem telesu. Tokrat sem v gibalnem smislu še najbolj podobna sebi. Obljubila sem si, da se bom prepustila intuiciji in sledila vzdušju, ki bi ga rada ponazorila. S svojim načinom gibanja me seveda navdihujejo tudi plesalci. Koreografije niti ne morem več odplesati tako kot nekoč, zato se med njenim prenosom v telesa plesalcev zgodi marsikaj zanimivega. Plesalce si vselej prizadevam »izriniti« iz njihovih ustaljenih vzorcev gibanja, jih spodbuditi, da skočijo še globlje, v drugačne prostore ustvarjanja, v katerih dotlej še niso bili. 

Matjaž, kako ste se kot koreograf spremenili, odkar tudi sami režirate predstave? Kako se med seboj v procesu ustvarjanja pogovarjata koreograf in režiser in pri tem še sodelujeta z dramaturginjo, ki je, kot kaže, vajina zvesta spremljevalka?

Matjaž: Po študiju režije sem prišel do spoznanja, da sta se pri meni režija in koreografija vseskozi prepletali. Ko koreografiram, hkrati tudi režiram in ugotavljam, da sem tako ustvarjal že v najstniških letih, ko še nisem vedel prav ničesar o gledališču, uprizoritvenih praksah, teorijah, slogih itn. ter o tem, kaj je prav in kaj narobe. Kot kaže, sem se po štiridesetih letih zopet vrnil na začetek ...

Dramaturginja Staša Prah je zelo praktičen človek, ki moje slutnje potrdi ali pa jih ovrže. Ker stvari dojemava na podoben način, je kot nek alter ego. Medtem ko uprizoritev raste in o njej premišljuješ, preprosto potrebuješ nekoga, ki ti bo brez ovinkarjenja povedal, da nekaj ne »štima« ali pa, da je tisto, kar si naredil, dobro, čeprav morda dvomiš. Staša je kot neko zunanje oko, tesna sodelavka, s katero pretresam vse podrobnosti minule vaje, nastajajočo predstavo, pa tudi določene zasebne poglede in odzive.

Sanja: Moj »dramaturg« so vsi moji sodelavci: skladatelj, kostumograf, scenografka in oblikovalec luči. Posamezniki v umetniški ekipi, ki na predstavo, koncept, ki smo si ga zastavili, gledajo vsak iz svoje perspektive. Vselej sem vesela konstruktivnih kritik, ki jih v procesu nastajanja predstave poskušam tudi upoštevati. Kot sem že omenila, sem tudi vse svoje prejšnje plesne uprizoritve soustvarjala z umetniki z različnih področij, predvsem z vizualnimi umetniki, ki so predstave v vseh ozirih tudi sooblikovali.

Koliko je pripovedovanje zgodb znotraj plesa zares pomembno tako za plesalce kot za gledalce?

Matjaž: Za nas, ki ustvarjamo, je pomembno, da vemo, kaj v resnici počenjamo. Zgodbe so bolj namenjene plesalcem in procesu, osvetljevanju določenega vzdušja. Koreografiranje abstraktnega plesa je na nek način veliko bolj intuitivno. V pripovednem pa gre za precej bolj osebno, za to, koliko so se plesalci v resnici pripravljeni predati in poiskati način interpretacije v lastnih življenjskih izkušnjah.

Sanja: Mene pa zanimajo podobe, ki ustvarjajo večpomenskost. Linearno branje zgodb ne spodbuja naše lastne domišljije. Plesalec mora čutiti, da njegova prezenca na odru razpira prostor za doživeto spremljanje zgodbe, ki jo podaja.

Matjaž: Pri vsem tem je seveda pomembno, da ne podcenjujemo gledalcev.

Sanja: Branje zgodb je v plesni umetnosti pomembno, saj dopušča veliko interpretacij, ki jih druge umetniške zvrsti verjetno ne omogočajo v tako veliki meri. Naša želja je, da se gledalec ne prepusti samo coni udobja, temveč da razmišlja o tem, kako plesno zgodbo, dogajanje na odru v resnici razume. Vsak posameznik, ki predstavo opazuje, jo tudi doživlja.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)