Pogovor z Jiříjem in Ottom Bubeníčkom

Kako je na vajino umetniško ustvarjanje vplivalo dejstvo, da sta se rodila kot dvojčka?

Jiří: Prav gotovo sva zavoljo izkušenj, ki sva jih pridobivala skupaj, razvila tudi podoben umetniški okus. Čeprav se v marsičem ne strinjava in na stvari gledava drugače, imava povsem primerljivo sposobnost presojanja o dobrem, lepem ali skladnem. Sam, denimo, najprej le razmišljam o postavitvi neke koreografije, ki nikakor ne more biti nared, dokler se ne lotim dela s plesalci. Kostumi in scenografija za predstavo pa morajo biti pripravljeni veliko prej. Otto mora začeti ustvarjati, ne da bi videl en sam gib ali korak. In najbrž nama to, da sva dvojčka in da sva razvila podoben okus, resnično pomaga, da tako tesno sodelujeva in razumeva drug drugega.
Otto: Dejstvo, da sva dvojčka, ki opravljata isti poklic, vseskozi bolj poudarjajo drugi, ker se jim zdi to zanimivo. Za naju pa seveda ni nič posebnega. V Hamburgu naju je umetniški vodja baleta (John Neumeier, op. p.) obravnaval kot povsem enakovredni osebi, zato s tem ni bilo nikoli težav. Res pa je, da sva nekako vseskozi ustvarjala skupaj. In kot je povedal moj brat, se včasih tudi spreva, a ker imava podoben okus, se na koncu najini viziji vendarle zlijeta v obliko, ki je blizu obema.

Ni bilo med vama nikoli nobenega rivalstva?

Jiří: Ne, nikakor, tudi ko sva skupaj plesala v ansamblu Hamburškega baleta, sva dobro sodelovala. Gibe sva čutila podobno, zato sva se lahko dopolnjevala in plesala zelo usklajeno. In ja, najbrž je res, da je med nama vedno obstajala neka posebna vez.
Otto: Vedno sva si želela, da bi bile stvari, ki jih počneva, dodelane, zato sva že kot plesalca na odru delovala kot tim, ki ima pred seboj skupen cilj. Vsakič sva se veselila, če je kateri od naju dobil kakšno dobro vlogo, in si tudi nesebično pomagala. Vendar sva bila drug do drugega tudi sila neizprosna in kritična. Če sem opazil, da moj brat dela kaj narobe in da ni dovolj dober, sem mu to tudi zelo iskreno povedal.

Lahko bi rekli, da imata gibanje preprosto v krvi. Vajina starša sta bila cirkuška akrobata. Kako se je v vajino vznemirljivo nomadsko življenje cirkusantov vtihotapil disciplinirani balet?

Jiří: Bila sva prepričana, da bova nekoč tako kot onadva delovala v cirkusu, saj nama je bilo nomadsko življenje všeč. Cirkusanti se pač premikajo iz enega kraja v drugega, nastopajo zdaj v tem, zdaj v onem cirkusu. Iz tistih časov se najbolj spominjam občutka neizmerne svobode. Vedno sva bila v naravi, na zraku. Vseskozi sva nekam tekala in se veliko igrala pa tudi spoznavala nove kraje. Okoli cirkusa je bilo ogromno ljudi in otrok. Z vsemi sva se družila in nihče naju ni v ničemer oviral. In prav tam in takrat sva najbrž tudi izoblikovala najin svobodomiselni duh, človekoljubje, pa tudi življenjsko moč, voljo do ustvarjanja, energijo …
Otto: A kmalu sva se morala vrniti v mesto, saj sva v Pragi začela obiskovati šolo za gimnastiko. Nekoč je tja prišla profesorica iz baletnega konservatorija. Opazila naju je in očetu povedala, da sva nadarjena za ples in da bi se po njenem mnenju morala v tej smeri tudi izobraževati. Tega si takrat v resnici nisva želela. A mati, ki je prav tako imela baletno izobrazbo, nama je svetovala, da vseeno poskusiva, češ da bova tako popravila držo in »prezenco« v cirkuški areni. Ko sva se odločila za balet, sva se tudi tega tako kot vseh drugih nalog, ki jih je pred naju postavilo življenje, lotila resno in zavzeto. Tako sva nekega dne, pravzaprav kar naenkrat, končala baletno šolo in se odločila, da bova postala baletna plesalca.
Jiří: Imela sva tudi veliko srečo, saj so naju kljub komunizmu, ki sem ga sicer zelo sovražil, poučevali resnično zelo dobri plesni pedagogi, ki jim dolgujeva odlično baletno tehniko in znanje. Med najinimi profesorji je bil, denimo, nedavno preminuli slovaški plesalec, koreograf in pedagog Andrej Halázs. Pa tudi Jaroslav Slavicky, ki je sedaj ravnatelj Baletnega konservatorija v Pragi, takrat pa je poučeval variacije. Bil je učenec slovitega ruskega pedagoga Aleksandra Puškina z Baletne akademije Vaganove ter učitelj Mihaila Barišnikova. Spominjam se še odličnega pedagoga Bohumila Muchke, ki nas je poučeval prvine folklornega plesa.

Jiří Bubeníček / Foto: Arhiv SNG Opera in balet Ljubljana

In »kar naenkrat« sta imela v rokah nagradi prestižnega mednarodnega tekmovanja za baletne plesalce Prix de Lausanne ter pogodbi za delo v enem najbolj cenjenih evropskih baletnih ansamblov pod taktirko nikogar drugega kot velikega maga in pripovedovalca baletnih zgodb Johna Neumeierja? Kako na svoji več kot uspešni plesni karieri gledata danes?

Jiří: Tistega leta je bil direktor žirije na tekmovanju prav John Neumeier, ki nama je potem tudi predlagal, da zadnje leto šolanja končava v njegovi baletni šoli v Hamburgu. A zavoljo že prej omenjenih pedagogov sva se vseeno odločila za Prago. Že naslednje leto pa sva odšla kar naravnost in brez avdicije v baletni ansambel v Hamburg.
Otto: John naju je preprosto hotel imeti v ansamblu, kar je bilo za naju seveda več kot odlično.
Jiří: Tam sem preživel in plesal prečudovitih deset let, Otto pa triindvajset.   
Otto: Čeprav sva postala prvaka šele po šestih letih, sva že od samega začetka dobivala tudi glavne vloge, tako da sva se lahko resnično ogromno naučila.  
Jiří: Najbolj vznemirljivo je bilo, da sva lahko bila del te neverjetne šole. John Neumeier je preprosto genij, ki naju je navdihnil z le njemu svojstvenim načinom gibanja, pripovedovanja zgodbe in oblikovanja dramaturgije. Da ne govorim o vzdušju, ki je vladalo v ansamblu in med vsemi drugimi plesalci, ki so bili prav tako resnično izjemni. Seveda se sedaj kot koreograf zavedam, da me je zaznamoval tudi Neumeierjev plesni besednjak, čeprav sem potem deset let plesal še v Semperjevi operi v Dresdnu v stvaritvah številnih drugih koreografov. Kot koreograf pač črpaš iz vsega tistega, kar se je v tebi »naložilo« skozi leta aktivnega plesanja. Imel sem velikansko srečo, da sem lahko odplesal praktično vse, kar sem si kdajkoli želel. Potoval sem po vsem svetu, gostoval na odrih vseh pomembnejših baletnih gledališč, med njimi tudi v pariški Nacionalni operi, kjer sem ob Aurelie Dupont in Agnes Latestu odplesal vlogo Armana Duvala v baletu Dama s kamelijami Johna Neumeierja. Kariero sem sklenil na vrhuncu z laskavimi pohvalami za vlogo Des Grieuxa v Mac Millanovi Manon. In sedaj sem koreograf, ki se mu resnično ni treba več dokazovati kot plesalec.

Torej so vaju navdihovali tudi številni drugi koreografi današnjega časa, v katerih stvaritvah sta plesala. Je kakšen med njimi, ki vaju še posebej vznemirja?

Otto: Ja, vsekakor je bil to v prvi vrsti John Neumeier, pa Mats Ek in seveda Jiří Kylián, potem pa tudi Natalia Makarova, ki je bila resnično čudovita.
Jiří: Res je, Makarova je bila tudi neverjetna pedagoginja.
Otto: V Hamburgu je namreč na oder postavila balet Bajadera. Oba sva plesala glavno vlogo Solorja.
Jiří: In oba sva jo odplesala ob Svetlani Zaharovi.
Ko sva bila mlajša, so bili omenjeni koreografi na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. V Kyliánovih stvaritvah, resnici na ljubo, nisva veliko plesala. Pravzaprav le v eni, vendar sva si v Haagu velikokrat ogledala predstave njegovega NDT (Nizozemskega plesnega gledališča, op. p.). Spominjam se, da sta me njegova plesna govorica in način, kako je plesalce premikal po odru, vsakič znova povsem presunila.
Otto: Koreografi, o katerih se pogovarjamo, me niso očarali le s svojimi zamislimi ali slogom, marveč tudi s posebnim, spoštljivim odnosom do plesalcev …
Jiří: Kot koreograf namreč ne ustvarjaš le korakov ali zgodbe, marveč se ukvarjaš tudi s človekovo psiho, saj moraš znati plesalca navdihniti, da se na pravi način odzove na tvoje zamisli ter iz sebe iztisne kar največ, oziroma čisto do konca pretrese vse kotičke svoje ustvarjalnosti.
Otto: In prav tako kot je zdajle vse skupaj opisal Jiří, deluje, denimo, neverjetni švedski koreograf Mats Ek, ki plesalca popolnoma prevzame s svojo idejo.
Jiří: Oba sva seveda zaljubljena v Pino Bausch in njene »zunajserijske« stvaritve. Na najino veliko žalost nama ni bilo nikoli dano delati z njo.
Otto: Nekoč naju je celo povabila k sodelovanju, kar sva si tudi zelo močno želela, a je žal kmalu umrla.
Jiří: Pina Bausch je bila posebna, velika umetnica. Do njenega načina razmišljanja gojim veliko spoštovanje. Njene zgodbe in občutja, ki jih vzbudi v gledalcu, so nekaj resnično pretresljivega.

Otto, ob nadvse zahtevni in plodni karieri baletnega plesalca ste razvili tudi številne druge talente. Tako zdaj poleg tega, da svojemu bratu asistirate, delujete kot kostumograf, scenograf, skladatelj glasbe in ustvarjalec avtorskih filmov. Kako vam vse to uspe?

Otto: Balet ti ne da le discipline, temveč tudi možnost, da razviješ določeno vizualno estetiko. Že redne jutranje ure baleta niso le rutinsko vzdrževanje tehnike in kondicije, marveč določena oblika meditacije, ki ti omogoča, da vsak dan osmisliš in začneš znova. Vse te oblike umetnosti, tudi likovna, vizualna …, so si v resnici zelo podobne, saj imajo skupen jezik ali matrico. Vsa znanja, ki sem jih pridobil pri ustvarjanju različnih baletov, sem na nek način strnil v celoto, iz katere črpam navdih za nadgradnjo znotraj tistega, kar ustvarjam tudi sam. Obožujem računalnike, v resnici sem kar nekakšen računalniški »freak«. Zelo hitro tudi spoznavam najrazličnejše Adobove ali Applove softverje, ki so na voljo. Tako sem skozi igro z različnimi računalniškimi programi »scopral« svoj mali svet stvaritev. Med drugim sem na ta način zložil kar nekaj zanimivih glasbenih sekvenc. Bratu so bile všeč, zato mi je predlagal, naj ustvarim glasbo za njegov balet. Kljub temu da sem se upiral, češ da se iz tega res ne bo izcimilo nič pametnega, je vztrajal. Ustvaril sem dve uri klavirske glasbe, ki sem jo potem oblikoval v 45-minutno skladbo, ki jo je potreboval za svojo koreografijo. Po tem me je na podoben način spodbudil k ustvarjanju scenografije. Pa sem se lotil še tega, tako da sem do sedaj ustvaril že kar spodobno število scenografij.

Otto Bubeníček / Foto: Arhiv SNG Opera in balet Ljubljana

Jiří, kaj pa vaša odločitev o tem, da postanete koreograf, je prišla spontano?

Jiří: Koreografirati sem začel že v Hamburgu na pobudo prijatelja šansonjerja, ki me je izzval, naj na njegovo glasbo vendarle že enkrat naredim solo. Ljudem je bil všeč in klobčič se je začel odvijati. Dobival sem vse resnejše ponudbe, ki se jih sprva seveda vedno prestrašiš. Dobiš nepopisan list papirja, na katerega moraš »napisati« povsem novo zgodbo v trajanju dveh ur. In vsakič znova se vprašaš: »Hudiča, kako naj se pa zdaj tega sploh lotim?« No, in ker pač rad skočim v vodo, moram v njej znati tudi plavati …

To ste nam nakazali že prej. Pa vendar, kako potem dejansko »plavate«? Kako se lotevate koreografiranja?

Jiří: V resnici se ustvarjanja vsakega projekta lotevam zelo različno. Tudi navdihnejo me vedno drugačne stvari. Lahko se sprehajam po ulici in se mi v spomin vtisnejo neki prizori, ki postanejo iztočnica za zgodbo. Ali pa preberem knjigo in si ogledam film, ki me spodbudi k nadaljnjemu razmišljanju in ustvarjanju kakor tokrat, ko ustvarjamo balet Doktor Živago. Velikokrat se mi ob poslušanju vznemirljive glasbe izrišejo pred očmi podobe. V njej lahko odkrijem tudi tri, štiri, pet ali šest različnih oseb – likov, katerih usode začnem povezovati med seboj. In to počnem, dokler ne začutim, da so popolnoma izoblikovani.

Ali vam pri ustvarjanju v baletni dvorani kdaj na pomoč priskoči tudi brat?

Jiří: Vedno se počutim bolj varnega, ko je ob meni v studiu. Veliko mi tudi pomaga pri oblikovanju dramaturgije, saj se mi včasih vse skupaj zatakne in sem v dvomih, kako naj zgodbo razvijam naprej.
Otto:. Po navadi skupaj veliko razmišljava o tem, kako se bova lotila podajanja zgodbe. Imam srečo, da lahko hitro ugotovim, kako jo je moč »preslikati« v ples. Pri tem resnično uživam in upam, da bom lahko nekega dne ustvaril tudi kakšno gledališko, dramsko predstavo. Sicer pa imava tudi veliko skupnih »predpriprav« na projekt tako kot, denimo, pri dramskem baletu Klavir po z oskarjem nagrajenem istoimenskem filmu Jane Campion, ki sva ga postavila za Dortmundski balet. Zamisli za oblikovanje te zgodbe nisva iskala le v filmu, ampak sva se na študijsko potovanje odpravila kar na Novo Zelandijo, kjer sva vsrkavala vse od veličastne narave do Maorov, njihove tradicije, kulture, kostumov, glasbe. Vse skupaj sem posnel na film, ki je potem postal tudi del scenografije, zgodbe in koreografije.

Že prej smo se pogovarjali o vašem koreografskem slogu. Koliko vas je dejansko zaznamoval Neumeier, ki za vsak del zgodbe ustvari le njemu svojstveno gibalno govorico?

Jiří: Pri dramskih baletih, kakršen je na primer tudi Doktor Živago, poskušam ustvarjati tako, da ima vsak korak svoj pomen. Izhajam torej iz jedra zgodbe, iz likov, ki jo pripovedujejo.
Dejansko iščem plesni besednjak, ki bi ustrezal vsakemu izmed njih. Gib mora biti čim bolj gladek, tekoč in predvsem naraven. Svojega besednjaka plesalcem ne želim vsiljevati, saj se morajo nekako zliti z njim in v njem videti kar se da dobro in sproščeno.

Torej vas s svojo telesnostjo, izraznostjo, značajem navdihujejo tudi plesalci?

Jiří: Vsekakor se vedno in brezpogojno oziram na njihove značajske lastnosti, saj plesalcev za določene vloge po navadi ne izbiram zavoljo njihovih tehničnih sposobnosti, marveč bolj po značajih, ki ustrezajo likom, katere naj bi upodobili. Tako je Peter (Đorčevski, op. p.) naravnost fantastičen v vlogi Komarovskega, Lukas (Zuschlag, op. p.) pa se na koncu tudi dobesedno prelevi v Jurija. Navdih za gib torej vedno poiščem v zgodbi. In tudi kadar ustvarjam neko bolj abstraktno koreografijo, se v njej vselej kljub vsemu »skriva« neka zgodba. Rad bi namreč, da gledalci razumejo, kaj se dogaja na odru. Morda ne dobesedno ali popolnoma. Želim si, da bi svoji domišljiji pustili prosto pot in zgodbo doživeli po svoje. Moti me, če se dolgočasijo, zato jim vselej skušam ponuditi možnost, da se jih dogajanje na odru dotakne.

In kje sta v vajinem ustvarjanju umeščena sodobni in klasični ples? So meje med njima jasne ali zabrisane?

Jiří: Kar se današnjega baleta tiče, menim, da smo nekako opravili z vsem tem sodobno-plesnim eksperimentiranjem. Ne razumite me napačno, obožujem sodobno umetnost, a menim, da je čas, da se ponovno vrnemo k pripovedovanju zgodb.
Otto: Menim, da veliko sodobnih koreografov živi v strahu pred ustvarjanjem klasičnega baleta. Vsi »posebni učinki« lahko gledalca presunejo, a videti je, da je glavni razlog treba iskati v tem, da se mnogi koreografi v resnici bojijo poglabljati v zgodbe in njihovo dramaturgijo, filozofijo. Danes na odru in na filmu vidiš marsikaj. Ogromno zanimivega gibalnega materiala, učinkov, a predstave so si podobne kot jajce jajcu in če smo pošteni, nikogar več niti malo ne ganejo. Ko zapuščaš gledališče, te kratko malo pustijo hladnega.
Jiří: Pa tudi z baletnimi »špičkami« ni čisto nič narobe. Sam jih obožujem. Tjaša (Kmetec, op. p.) ima na primer prelepe noge. In če so v klasičnih baletnih copatah videti še daljše, je to naravnost čudovito in konec koncev tudi seksi.  
Otto: Klasični balet ne odhaja, marveč se, ravno nasprotno, vrača!
Jiří: Meje med klasičnim in sodobnim plesom pa so kljub vsemu res nekako zamaknjene, prepletene. In tako je tudi v našem Živagu.

Kako čudno, mar ne, da se te zgodbe doslej še nihče ni spomnil postaviti na baletni oder? Kot razumem, se je zamisel o tem porodila prav umetniškemu timu ljubljanskega operno-baletnega gledališča?

Jiří: Res je, zamisel in povabilo, da ustvariva balet ravno po tej neverjetni Pasternakovi sagi in na Šostakovičevo glasbo, sta prišla iz Ljubljane.
Otto: Res je, a moram reči, da je to ena izmed knjig, ki se je že zelo zgodaj dotaknila tudi naju. Zato imam zdaj, ko se baletna pripoved po njej rojeva na tukajšnjem odru, občutek, da je bila vselej nekje tu, z nama in v naju.
Jiří: Seveda sva si že kot otroka neštetokrat ogledala tudi njeno slavno filmsko različico.

Knjiga ni zaživela le na platnu, v slavni britansko-ameriški ali veliko novejši ruski filmski različici, marveč tudi kot muzikal. S številnimi oskarji nagrajeno uspešnico Davida Leana so mnogi kritizirali, češ da je zgodba preveč raztegnjena, melodramatična in nič kaj avtentična, a so mu obenem priznavali, da mu je uspelo narediti eno najlepših romantičnih dram, ki se dotika predvsem človeka in njegove usodne vpetosti v zgodovinsko in politično dogajanje nekega časa. Kako sta se slavne zgodbe lotila vidva?

Jiří: Zgodbo v Pasternakovi sagi pripoveduje zares veliko število likov, zato sem se svojo, prav tako na pobudo tukajšnjih kolegov, odločil splesti le okoli nekaj ključnih junakov. In kakopak je tudi mene najbolj vznemirila zgodba o ljubezni. Čeravno se balet poglobi tudi v zgodbo o revoluciji, vojni, vojakih …, postavlja v ospredje predvsem odnose, ki so se stkali med Laro, Komarovskim, Jurijem in Pašo. Tako se v prvem dejanju baleta bolj posvečam zgodbi Lare in Komarovskega, čeprav pobližje spoznamo tudi Jurijevo ženo Tonjo in njenega očeta Aleksandra ter nasploh družino Gromekovih. V drugem dejanju pa sta v ospredju Lara in Jurij oziroma predvsem slednji, ki ne zapusti odra več kot eno uro. To pomeni, da gre za fizično zelo zahtevno vlogo, s katero pa se, kot sem že omenil, nadvse doživeto spopade Lukas (Zuschlag, op. p.).
Otto: Meni se zdi, da gre v našem primeru predvsem za zgodbo o Živagu.
Jiří: Res je.
Otto: In o tem, da zavoljo spleta okoliščin, ki jih pogojujeta besneča državljanska vojna ter Živagova neodločnost in vdanost v usodo, na koncu slednji izgubi vse, ki jih ima rad, in ostane v pravljični, a obenem srhljivo ledeni hiši povsem sam …

Najbrž je vse, o čemer govorite, navdihnilo tudi oblikovanje scenografije in kostumografije.

Otto: Da zgodbo izluščiš na oder, moraš izbrati tisto, kar se ti zdi v njej najbolj pomembno. Zato je prvo dejanje scenografsko postavljeno bolj realistično, v njem je veliko več dogajanja v različnih prostorih, vizualno je pa seveda vse videti bolj toplo, saj prevladujejo bordo toni in tudi tla so lesena. V drugem dejanju pa me je navdihovala predvsem neskončna belina snega, ledu in zmrznjene hiše na koncu. Vse je v belih tonih in bolj abstraktno, saj naj bi posamezni deli scenografije v resnici ponazarjali Živagovo življenje in ljudi, ki so ga v njem spremljali in ki se mu odvrtijo pred očmi, preden odide v smrt. Tudi Elsa Pavanel, s katero sva že sodelovala pri številnih predstavah, je zasnovala klasično, tradicionalno kostumsko podobo, ki nas resnično preseli v tisti čas.

V že omenjenem filmu nas je seveda navdušila glasba Mauricea Jarrea. Kako ste se izbora glasbe za to koreografijo lotili vi?

Jiří: Izhajal sem iz Šostakovičeve glasbe, saj je Pasternakov sodobnik in sonarodnjak. Oba sta velika ruska umetnika 20. stoletja. Njune stvaritve so nas spodbudile k razmišljanju o pomenu človeka in njegovega življenja v času usodnih sprememb. Šostakovičevo glasbo pa sem v procesu ustvarjanja dopolnil še s skladbami zame prav tako vznemirljivih skladateljev Rahmaninova, Mjaskovskega, Vasksa in Šnitkeja.

Kako pa se je z izzivom ustvarjanja dramskega baleta soočil baletni ansambel ljubljanskega operno-baletnega gledališča?

Jiří: Vsekakor gre za zelo nadarjen baletni ansambel. Delal sem prav z vsemi: s prvaki, solisti in z zborovskimi plesalci. S tem izzivom so se vsi zelo dobro spoprijeli. Sprva so bili morda presenečeni nad tem, kar sva od njih zahtevala, a po dveh mesecih intenzivnega dela smo se resnično začutili. Že prej sem omenil Petra Đorčevskega. Kljub mladosti deluje kot izkušen moški s posebno seksapilnostjo, ki me je spomnila na Komarovskega. Zapeljal je Laro, mlado, neizkušeno, zaljubljeno dekle, ki sem jo našel v čudoviti Tjaši Kmetec. Že na avdiciji je kljub svoji zrelosti izžarevala mladost in nedolžnost. In prav to, le njej lastno poetiko, ki se človeka pri priči dotakne, sem »izrabil«, da sem lahko poudaril Larino nedolžnost in naivnost. Tudi Lukas Zuschlag je zelo senzibilen, iskren in pošten mladenič. Pritegnil me je njegov posebni način gibanja, ki sem ga skušal nadgraditi. Skozi fizično vpletenost v vlogo in utrujenost, saj je vseskozi na odru, razvije svojo vlogo izjemno dobro in te na koncu prepriča, da je v resnici Jurij, ki ga razjedajo vse grozote njegovega turbulentnega življenja.
Otto: Z dramskim baletom so se spopadli tako, da so se sprva vsi na vse pretege trudili igrati. Vendar sva jima to kratko malo prepovedala. Spodbujala pa sva jih, naj se nikar ne bojijo izražati svojih čustev. Najprej so bili bolj zadržani, a zdaj je vse tisto, kar sva hotela prikazati, iz njih z vso močjo privrelo na dan.
Jiří: Od plesalcev namreč ne zahtevam, da igrajo lik, ki ga uprizarjajo, ampak da začutijo, kako bi oni reagirali v določeni situaciji, v kateri se je znašel njihov junak.  
Otto: Spodbujala sva jih tudi, da verjamejo v tisto, kar delajo. In da se vsak dan znova do onemoglosti trudijo, da najdejo tisti pravi, najboljši gib ali izraz. Vodilo vsakega plesalca mora biti neutrudno delo, kajti le to obrodi sadove. Tako delava tudi midva, zato iskreno verjameva v to.

Kakšne so potemtakem vajine napovedi za ljubljanskega Doktorja Živaga? Bo nekoč balet, ki bo svojo praizvedbo doživel prav na odru ljubljanske Opere, postal svetovna uspešnica?

Jiří: O tem bodo odločali predvsem gledalci in kritika. Obljubiva lahko, da bo predstava za občinstvo nekaj povsem novega. Ta hip sva še globoko vpletena v delovni proces, a imava občutek, da se vse skupaj razvija v pravi smeri. Težko je napovedovati, pa vendar upava, da nam bo vsem skupaj uspelo.

Sta si Ljubljano in Slovenijo sploh lahko ogledala? Kako se počutita tu?

Otto: V Ljubljani se sicer počutiva zelo zelo dobro, skoraj tako, kot če bi bila doma v Pragi, a ogledala sva si bolj malo. Obiskal sem čudoviti Bled. Eno nedeljo pa se nama je uspelo odpeljati tudi do morja.
Jiří: Drugače pa sva bila v glavnem v baletni dvorani – od 10. ure zjutraj do 8. zvečer. S polurnim premorom za kosilo.

Kam vaju bo vajina skupna umetniška pot odpeljala iz Ljubljane? Kaj načrtujeta v prihodnosti?

Jiří: 14. aprila imava premiero v Ljubljani, a že 18. istega meseca se bova lotila novega baleta o Aniti Berber na glasbo angleškega skladatelja Simona Wellsa, ki ga bova postavila za baletni ansambel v mestu Gera v Nemčiji. Po tem se bova preselila v San Francisco … in tako naprej. Čaka naju naporno obdobje, saj sva za dve leti vnaprej že zdaj »prebukirana«.
Otto: Ta hip res malce preveč delava. A bratu vedno pravim, da je to, kar se nama zdaj dogaja, najina velika učna ura. Tako pač je, živiva svoje najbolj ustvarjalno obdobje. Nekoč, ko bova nabrala dovolj znanja in izkušenj, pa bova ustanovila lastno baletno skupino. To je najina največja želja.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)