Predstavo si je mogoče ogledati na tej povezavi.

Pri predstavi, ki je premiero doživela leta 2015, gre za drugi del trilogije, v katerem sta kot performerja nastopila Katarina Stegnar in Jure Novak. Tako kot v prvem delu trilogije z naslovom Srečen (2011) so se ustvarjalci lotili problematike uprizarjanja v gledališču in vprašanj: kaj je fikcija, kaj resničnost in kje so njune meje. Izhajali so iz osnovne situacije med režiserjem in igralko, ki uprizarjata Dürrenmattovo Naročilo. V ospredju predstave je agresija, ki je razumljena na vseh mogočih interpretativnih ravneh, tako na ravni fikcije kot tudi na ravni realnih odnosov med igralko in režiserjem.

"Duhoviti performans s sledmi avtobiografskega – vsebuje tudi precej internih šal na račun obeh performerjev, igralke konceptualke in režiserja intelektualca – temeljito in nepopustljivo surovo slači vse ostanke romantične fikcije o gledališkem uspehu. Pri tem se pogumno samorazgaljata, v duhu kapitalizma prav nepopustljivo in brezobzirno tekmujeta s seboj (in sceno), se nesramno izzivata, pritiskata na nasprotnikove šibke točke in razgrinjata vse tančine izmuzljivosti meja med profesionalnim in zasebnim v gledališču." (Nika Leskovšek, Dnevnik)

 

"Katarina Stegnar, Jure Novak in ostala ekipa so se uspešno spoprijeli z raziskovanjem agresije in odnosa med režiserjem ter igralcem v procesu pripravljanja gledališke predstave ali performansa. Odprli so vprašanja, koliko zasebnosti morajo igralci spustiti v svoje delo, da so pri tem iskreni in prepričljivi. Kje so meje, koliko si igralec upa in zakaj. Ekipa je tako na oder postavila ogledalo marsikateri personi, ki ustvarja v gledališkem svetu, je izgubila profesionalnost in deluje v prepričanju, da je agresija ključ do uspeha." (Nika Korenjak, Koridor)