Dramaturginja Urška Brodar, igralka Katarina Stegnar in režiser Jure Novak so si pred leti postavili svojevrsten gledališki izziv: sestaviti trilogijo uprizoritev z različnimi temami, pri ustvarjanju premešati njihove siceršnje gledališke vloge, se na odru postopoma pojaviti kot nastopajoči in vsakega od treh delov poimenovati po enem od njih. Prvi del performativne raziskave, uprizorjen konec l. 2011, je bila uspešnica Jure Novak: Zato sem srečen, gledališki dogodek za ducat obiskovalcev, ki jih je v solo performansu Jure Novak v intimnem okolju improvizirane dnevne sobe gostil na večerji ter jih soočil s temo depresije.

Izhodišče drugega dela trilogije je osnovna situacija med režiserjem (Jure Novak) in igralko (Katarina Stegnar), ki uprizarjata Dürrenmattovo Naročilo. Zavezanost vseh treh ustvarjalcev k preskušanju mej gledališkega uprizarjanja bo tudi tokratno uprizoritev usmerila k prepletanju fikcije in resničnosti. Omejeno število obiskovalcev se znajde na večerni rojstnodnevni zabavi, ki naenkrat postane prizorišče nastajanja nove uprizoritve Naročila. Tako režiser kot igralka se nahajata na točki preloma: če bo gledališki projekt uspel, bo končno uspelo tudi njima. Okus po bližujočem se uspehu in zmožnosti preboja v obeh akterjih vzbudi željo po prevladi in prav pojav agresije na vseh interpretativnih ravneh je vodilna tema te predstave.

Neposrednost Katarine po naročilu se kaže v vprašanjih, s katerimi se sreča občinstvo: kaj ste za svoj uspeh pripravljeni storiti; koliko ste pripravljeni upoštevati dostojanstvo posameznika na drugi strani enačbe; ali ste pripravljeni tudi na žrtve in kaj je za vas pravzaprav uspeh. Predstava tako pred očmi obiskovalcev skozi preplet fiktivnih in realnih situacij postaja čedalje bolj njihova osebna zgodba, tako kot je Katarina po naročilu (tudi) osebna zgodba ustvarjalcev.

Predstava Katarina po naročilu poleg svoje performativno raziskovalne naravnanosti osvetljuje aktualna vprašanja, s katerimi so prežete kapitalistične družbe 21. stoletja. To odpiranje dilem odgovornosti posameznika za ustvarjalce predstave pravzaprav ni presenetljivo. Urška Brodar kot dramaturginja in prevajalka že več let živi med Ljubljano in Berlinom, kar ji daje vpogled v razvoj obeh kulturnih in ekonomskih okolij; delo Jureta Novaka že od samega začetka izpostavlja posameznika in njegovo odgovornost, njegov odnos do družbe in obratno, medtem ko večina pozna Katarino Stegnar kot performerko, ki je v svojih nastopih prepričljiva ravno zaradi iskrenosti.