Igral je osrednje like v Cankarjevih dramah ter mnoge glavne in naslovne vloge v delih klasične in sodobne svetovne dramatike. Bil je Krištof Kobar v Pohujšanju v dolini šentflorjanski (l. 1928 in 1940), Poljanec v Lepi Vidi, Drejzhe v predstavi Boter Andrash Marina Držića, Orest v Goethejevi Ifigeniji na Tavridi … Odigral je več kot 200 vlog – seznam najdete na portalu SiGledal v sklopu Repertoar.
Slavko Jan se je skozi kopico epizodnih vlog prebil do vodilnih vlog v klasični in sodobni drami in oblikoval ljubimske, junaške in karakterne vloge v modernih psiholoških dramah.*
Kot režiser se je začel uveljavljati po letu 1945, najprej v ljubljanski Drami, nato pa še v Mariboru, Trstu, Zagrebu in Beogradu. Uspešno je interpretiral nove ameriške dramatike, njegova postavitev Cankarjevih Hlapcev, ki jo je leta 1956 obnovil za gostovanje v Parizu, pa velja za enega izmed mejnikov v razvoju slovenskega gledališča. Kot režiser je deloval na področju celotne Jugoslavije. Seznam njegovih režij v slovenskih gledališčih je prav tako dostopen v sklopu Repertoar.
Dva mandata, od 1948 do 1952 in od 1955 do 1961, je bil ravnatelj SNG Drama v Ljubljani. Od leta 1955 je bil redni profesor za režijo na AGRFT v Ljubljani. Za svoje delo je prejel Prešernovo nagrado za uprizoritev Hlapcev (leta 1948), Sterijevo nagrado za režijo (leta 1958), Borštnikov prstan (leta 1974) in Prešernovo nagrado za življenjsko delo (leta 1980). Ob tej priložnosti vabljeni tudi k ogledu digitalne razstave o velikem gledališkem ustvarjalcu.
Ob 100-letnici njegovega rojstva je Slovenski gledališki muzej priredil simpozij, ki se je odvijal v okviru Borštnikovega srečanja leta 2004. Prispevki s simpozija so zbrani v publikaciji, ki je izšla v zbirki Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja. Poročen je bil z igralko Vido Juvan. Sodeloval je tudi na radiu in nastopil v treh filmih.
* Slavko Jan (1904–1987) (1989). Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, 25, zv. 52/53 (1989), str. 9–11. Portret.