Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2015

Svetovni dan gledališča 2015

Prave gledališke mojstre najdemo največkrat daleč od gledaliških odrov, saj jih gledališče, ki kot kopirni stroj reproducira ustaljene vzorce in klišeje, ne zanima kaj dosti. Raje raziskujejo izvorni utrip in življenjske tokove, ki se izogibajo gledališkim dvoranam in množicam, pripravljenim zgolj kopirati ta ali oni svet. Posnemamo, namesto da bi ustvarjali svetove, ki naj bi bili usmerjeni v razpravo z gledalci ali celo odvisni od nje in od neznanih čustev pod površjem. In pravzaprav ni ničesar, kar bi skrite strasti razkrivalo bolje kot gledališče.

V želji, da bi ubral pravo pot, se najpogosteje zatekam k prozi. Vsak dan se zavem, da so moje misli pri pisateljih, ki so že pred več kot sto leti preroško, a tehtno opisali zaton evropskih bogov in mrak, ki je preplavil našo civilizacijo, ki pa jo je treba spet razsvetliti. V mislih imam Franza Kafko, Thomasa Manna in Marcela Prousta. Danes pa k tej skupini prerokov prištevam še Johna Maxwella Coetzeeja.

Njihova skupna vizija neizogibnega konca sveta – vendar ne konca planeta, pač pa konca standardnih človeških odnosov –, vizija prevrata družbene ureditve je za nas tukaj in zdaj presunljivo aktualna. Za nas, ki živimo v času po koncu sveta. Za nas, priče zločinov in spopadov, ki se povsod in vsak dan porajajo tako hitro, da jim celo vsemogočni mediji ne morejo slediti. Vsi ti požari zelo hitro postanejo dolgočasni, izginejo iz novinarskih poročil in se vanje ne vrnejo več. In vsi se počutimo nemočne, zgrožene in utesnjene. Niti stolpov ne zmoremo več postavljati in obzidja, ki smo jih vztrajno gradili, nas ne varujejo pred ničimer, nasprotno: zahtevajo celo našo skrb in zaščito, in nam tako pijejo življenjsko energijo. Postali smo nezmožni, da bi lahko zaslutili, kaj se skriva za temi vrati, za tem obzidjem. In prav zato gledališče mora obstajati in od tod mora črpati svojo moč. Da pogleda v notranjost, tja, kamor je prepovedano.

»Legenda poskuša razložiti nerazložljivo. Ker izvira iz globoke resnice, se mora vrniti v nerazložljivo,« - tako Kafka opisuje spremembe legende o Prometeju. Trdno verjamem, da bi morali gledališče opisati z istimi besedami. In ravno táko gledališče, gledališče, ki temelji na resnici in ki se končuje v nerazložljivem, želim vsem njegovim akterjem, tako tistim na odru kot onim v dvorani. Iz vsega srca.

Krzysztof Warlikowski
Iz francoščine prevedla: Alenka Pirjevec

***

Krzysztof Warlikowski, rojen l. 1962 na Poljskem, je eden najpomembnejših evropskih režiserjev svoje generacije. V sodelovanju s scenografko Małgorzato Szczęśniak ustvarja izjemne gledališke predstave. V svojem delovnem procesu vodi igralce tako, da ti dosežejo najgloblje plasti svoje ustvarjalnosti. Ustvaril je povsem nov način uprizarjanja Shakespeara, med njegovimi režijami so prevratniške interpretacije grških tragedij, dobro znan pa je tudi po režijah sodobnih avtorjev. Njegova postavitev Razmadežne (Cleansed) Sarah Kane iz leta 2002 je na festivalu v Avignonu in na montrealskem Festivalu ameriškega gledališča doživela odličen sprejem, kar je pomenilo odločilen trenutek za vstop Warlikowskega na mednarodno prizorišče.

Od leta 2008 je Warlikowski umetniški direktor varšavskega Novega gledališča (Nowy Teatr), kjer je doslej ustvaril štiri predstave na podlagi večplastnih priredb, in sicer: (A)pollonia (2009), Konec (Koniec, 2010), Shakespearove afriške zgodbe (Opowieści afrykańskie według Szekspira, 2011) in Varšavski kabaret (Kabaret warszawski, 2013). Trenutno se ukvarja z gledališko priredbo Proustovega Iskanja izgubljenega časa. V Novem gledališču je uresničil svojo vizijo vloge in mesta, ki naj bi ju gledališče imelo v sodobni družbi, pri čemer je v razpravo vseskozi vključeval tudi gledalce. Njegov gledališki moto je: »Pobegniti v gledališče.«

Njegove uprizoritve so gostovale na največjih festivalih: Avignonski festival, Festival de Otoño a Primavera (Madrid), Edinburgh International Festival, Wiener Festwochen, BAM Next Wave Festival (New York), Festival v Atenah, Festival Internacional Santiago a Mil (Čile), Festival International PoNTI (Porto), XXI. festival uprizoritvenih umetnosti v Seulu, BITEF (Beograd). Ukvarja se tudi z operno režijo. Režira v največjih evropskih opernih hišah, med drugim v bruseljski operi La Monnaie, v pariški nacionalni operi in v münchenski Bayerische Staatsoper. Zaradi prizadevanj po »reteatralizaciji« opere slovi kot revolucionaren operni režiser. Med drugim je na oder postavil naslednje opere: Ifigenija na Tavridi, Zadeva Makropulos, Žena brez sence, Medeja, Lulu in pred kratkim Don Juan.

Krzysztof Warlikowski je prejemnik številnih nagrad, med drugim je leta 2003 dobil nagrado francoskega sindikata gledaliških kritikov za postavitev Razmadežne Sarah Kane; uprizoritev so ocenili kot najboljšo postavitev v tujem jeziku, ki so jo v sezoni 2002/03 predstavili v Franciji. Leta 2008 so mu francoski kritiki znova podelili nagrado za Angele v Ameriki. Poljski center ITI (Institut International du Théâtre) mu je podelil priznanje za širjenje poljske gledališke kulture zunaj meja matične države. Leta 2006 je v Moskvi prejel ugledno Meyerholdovo nagrado, aprila 2008 pa v Solunu evropsko nagrado na festivalu Nove gledališke stvarnosti.Maja 2008 je festival New York's Village Voice Warlikowskemu podelil nagrado obie za režijo predstave Krum Hanocha Levina; uvrščena je bila tudi na spored petindvajsetega festivala Next Wave BAM v Brooklynu. Za predstavo (A)pollonia v produkciji Novega gledališča je v Rusiji prejel zlato masko, nagrado za najboljšo tujo predstavo. Maja 2012 je mednarodna žirija, ki ji je predsedoval Gérard Mortier, na festivalu v Permu (Rusija) Novemu gledališču za predstavo Shakespearove afriške zgodbe podelila nagrado Djagileva. Leta 2013 je Krzyzstof Warlikowski prejel francosko odlikovanje komtur umetnosti in književnosti.

Iz francoščine prevedla Alenka Pirjevec
Lektorica poslanice in življenjepisa: Mateja Dermelj

***

Gledališčniki - igralke in igralci - vseh slovenskih gledališčih bodo na svetovni dan gledališča občinstvu pred vsako predstavo (doma ali na gostovanju) poslanici prebrali. To se počne že od leta 1962, Mednarodni gledališki inštitut je namreč poslanico ob svetovnem dnevu gledališča prvič v svet poslal leta 1962. Od takrat se 27. marca s poslanico oglašajo uveljavljeni svetovni gledališki ustvarjalci. Svetovni dan gledališča, 27. marec, je leta 1961 razglasil Mednarodni gledališki inštitut (ITI). Prvo poslanico je napisal francoski dramatik, slikar in režiser Jean Cocteau, sledili pa so mu Arthur Miller, Laurence Olivier, Peter Brook, Maurice Bejart, Vaclav Havel in drugi. V Sloveniji gledališki praznik promovira in vsako leto obeležuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Več o zgodovini svetovnega dne gledališča lahko najdete na spletnih straneh Mednarodnega gledališkega inštituta. Osrednja prireditev ob svetovnem dnevu gledališča bo v sklopu slovesne otvoritve Tedna slovenske drame v Prešernovem gledališču Kranj. Takrat se bodo tudi podelila strokovna priznanja Združenja dramskih umetnikov Slovenije za leto 2014 in za življenjsko delo.