Direktorica SLOGI Mojca Jan Zoran: Dostopnost in povezovanje sta bistvo našega delovanja (intervju)

Slovenski gledališki inštitut je kot naslednik Slovenskega gledališkega muzeja prevzel njegove naloge, z novim ustanovitvenim aktom pa je dobil še dodatne.

Inštitut je prevzel vse naloge Slovenskega gledališkega muzeja, dodatne naloge pa izhajajo iz njegovega poslanstva. Tako še vedno opravljamo muzejsko javno službo za področje gledališča, nove naloge pa so povezane predvsem s promocijo in razvojem slovenske gledališke umetnosti in kulture. Inštitut postaja krovna organizacija, ki pokriva celotno področje gledališke umetnosti, jo promovira in jo dela dostopnejšo ter bolj prisotno v zavesti posameznikov tako v domovini kot v mednarodnem prostoru.

Ob tem bi poudarila, da je že Slovenski gledališki muzej počel precej stvari, ki so presegale zgolj izvajanje muzejske javne službe za področje gledališča. Tako je denimo imel zelo močno založniško dejavnost, ki tematsko ni bila vedno ozko vezana na interpretacijo in raziskovanje v povezavi z muzejskimi zbirkami. Poleg tega je zbiral dokumentarno in arhivsko gradivo, ki ni bilo ozko muzejsko gradivo.

Kar presega dejavnost muzeja, pa je denimo naše delovanje na področju kulturno-umetnostne vzgoje, saj nas je ministrstvo imenovalo za nacionalnega koordinatorja na tem področju.

Ob ustanovitvi inštituta je tedanji direktor Slovenskega gledališkega muzeja Ivo Svetina med drugim izrazil dvom, da sklep o ustanovitvi inštitutu nalaga vrsto nalog, ki mu ne pristajajo. Sam namreč, kot je tedaj dejal, inštitut razume predvsem kot raziskovalno ustanovo.

Tu naj poudarim, da se je tudi Svetina sam zelo zavzemal za ustanovitev inštituta. Vendar je Slovenski gledališki inštitut kulturni javni zavod, kar ga razlikuje od strogo raziskovalnega inštituta, ki opravlja javno službo na področju razvojno-raziskovalne dejavnosti. Ima pa inštitut vse formalne zametke, da se lahko registrira kot raziskovalno-razvojni subjekt.

Postopke za registracijo pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost RS smo že začeli in ko bodo končani, bomo za posamezne projekte lahko kandidirali tudi za ta sredstva. Toda ti postopki so precej dolgotrajni in tudi pogoji za pridobitev tega statusa niso enostavni.

Dvomi Svetine so bili tedaj po mojem mnenju usmerjeni v to, da se ustanavlja subjekt, ki se mu že v samem začetku ne omogoči optimalnih pogojev za delovanje.

Ob ustanovitvi inštituta je bilo rečeno, da naj bi ta deloval z enakim obsegom kadrov kot Slovenski gledališki muzej, pa tudi financiranje naj bi ostalo enako. Koliko zaposlenih imate trenutno in s kakšnimi sredstvi razpolagate?

Že ob ustanovitvi inštituta je bilo rečeno, da novih zaposlitev ne bo, pa tudi dodatnih sredstev ne. Trenutno imamo toliko zaposlenih, kot jih je imel Slovenski gledališki muzej v letu 2013. Tedaj jih je bilo devet, potem se je njihovo število zmanjšalo na sedem, ministrstvo pa nam je dalo soglasje, da lahko zapolnimo prazni mesti. To smo po reorganizaciji dela in izdelavi nove sistemizacije tudi storili.

O sredstvih še ne morem govoriti, saj še nimamo dokončne odločbe za letošnje leto. Ker je bil inštitut ustanovljen s 1. marcem 2014, je za sredstva v lanskem letu kandidiral še Slovenski gledališki muzej s svojim programom. Z mojim prihodom na inštitut avgusta lani smo program Slovenskega gledališkega muzeja v nekaterih točkah v vsebinskem smislu revidirali, medtem ko so finančni okviri ostali nespremenjeni.

Konec lanskega leta pa smo prijavili tako vsebinsko kot poslovno smel program, ki ga s svojim kadrovskim potencialom, zunanjimi sodelavci in partnerji lahko izpeljemo, vendar je vprašanje, če ga bo ministrstvo lahko sofinanciralo v takem obsegu.

Lahko naštejete nekaj projektov, ki so se vzpostavili po ustanovitvi inštituta?

Letos bomo denimo oživili raziskovalno revijo Amfietater. To je izdajala Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), nato je zamrla, lani pa smo se z AGRFT dogovorili, da revijo prenesemo v založniško okolje inštituta, AGRFT pa ostaja soizdajatelj. Finančno bomo projekt zaenkrat pokrili iz našega rednega programa, je pa to že projekt, s katerim bi lahko kandidirali za raziskovalna sredstva.

Sicer pa naše delo temelji predvsem na vzpostavljanju povezav in partnerstev. Prepričana sem, da na področju gledališča obstaja veliko dobrega, težava je le v tem, da stvari niso povezane in urejene sistemsko. Tako med drugim pripravljamo dopolnitev Repertoarja slovenskih gledališč, predvsem spletne verzije. V letu 2017, ko bomo obeležili 150-letnico Dramatičnega društva, želimo javnosti dati v uporabo čim bolj popolno bazo podatkov o 150 letih slovenske gledališke produkcije. Pri tem izjemno obsežnem projektu sodelujemo z zavodom Novi ZATO.

Tudi z AGRFT smo razen sodelovanja pri Amfietatru vzpostavili partnerstva še na drugih področjih. Med drugim sodelujemo z njihovim Centrom za teatrologijo in filmologijo, s katerim skupaj pripravljamo na primer simpozij ob 150-letnici Dramatičnega društva.

Ob letošnji 50-letnici Borštnikovega srečanja skupaj z Muzejem narodne osvoboditve Maribor in Festivalom Borštnikovo srečanje pripravljamo razstavo 50 let Borštnikovega srečanja, ob kateri bo potekala vrsta spremljevalnih dejavnosti. Tako smo denimo že začeli s pogovori s prejemniki Borštnikovega prstana.

S Cankarjevim domom pa za leto 2016, ko bo minilo 400 let od smrti Williama Shakespeara, pripravljamo razstavo z delovnim naslovom Hamlet v Sloveniji, ob kateri bo prav tako potekala vrsta spremljevalnih dogodkov.

Morda še kak mednarodni projekt?

Sodelujemo pri mednarodnem projektu Zgodovina skozi oči naših gledališč (The history of Europe - told by its theaters), ki ga vodi berlinski partner Perspectiv, pri katerem sodelujemo z uglednimi mednarodnimi partnerji. Projekt obsega razstavo, ki so jo februarja odprli v Varšavi, zdaj bo pa dve leti potovala po državah partnericah. V Sloveniji bo na ogled oktobra 2016.

Na področju gledališke arhitekture sodelujemo v mednarodnem projektu Gledališke poti (Theatre Routes), z Varšavskim gledališkim inštitutom in drugimi mednarodnimi partnerji pripravljamo prijavo na evropskem razpisu projekt Avantgarde, o sodelovanju v mednarodnem projektu pa se dogovarjamo tudi z Leeds Beckett University iz Velike Britanije.

Prej ste omenili, da je inštitut postal nacionalni koordinator na področju kulturno-umetnostne vzgoje. Kaj natančno so njegove naloge?

Kot nacionalni koordinator vzpostavljamo mrežo koordinatorjev na področju kulturno-umetnostne vzgoje. Korak naprej na področju kulturno-umetnostne vzgoje bo tudi nadgradnja festivala Zlata paličica, festivala uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade. Pri tem sodelujemo z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Cankarjevim domom.

Festival bomo nadgradili s platformo priporočenih vsebin po vzoru zlatih hrušk, s katerimi na področju literature za otroke in mladino kakovostne knjige nagrajujeta Pionirska, center za mladinsko književnost in knjižničarstvo (Mestna knjižnica Ljubljana) ter Slovenska sekcija IBBY. Prvi korak je bilo imenovanje selektorskega odbora namesto selektorja, ki ga sestavljajo teatrologinja, razvojna psihologinja in pedagoginja. Tako smo oblikovali telo, ki sooča tri različne poglede.

S partnerji oblikujemo prvo skupno predstavitev gledališkega področja na Kulturnem bazarju v Cankarjevem domu. V prvem planu je predstavitev gledališkega področja kot celote in ne posameznih gledališč. Osredotočili se bomo na gledališko zaodrje, ki ljudi zanima. Želimo jim odpreti vrata, da se seznanijo s kompleksnim procesom nastajanja gledališke uprizoritve in s poklici v gledališču ter tako odkrijejo svet, ki ob obisku gledališke predstave praviloma ostane zakrit.

Ena od novih nalog inštituta je tudi promocija gledališke umetnosti. Bi lahko izpostavili kakšne projekte?

Večji promocijski projekt je zagotovo že nastop na Kulturnem bazarju. Načrtujemo tudi brezplačnik po vzoru Bukle. Vključili smo ga v program za letošnje leto in smo ga tudi sposobni izpeljati, vendar to zahteva precejšnja sredstva, za katera še nimamo zagotovila.

Z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov načrtujemo portal, posvečen gledališki kritiki. Ta danes izumira, pa čeprav je redna gledališka kritika izjemno pomembna, še posebej v luči tega, da govorimo o živi umetnini, za katero posredno ostanejo le slike in zapisi.

K promociji gledališke umetnosti zagotovo prispevajo tudi dogodki, namenjeni predstavitvi in promociji gledališke kulture in umetnosti ter gledaliških ustvarjalcev, ki smo jih strnili pod naslovom Gledišče. Tu so še mesečni pogovori, ki jih pod naslovom Naježeno in jedrnato v živo vodi Jedrt Jež Furlan na temo gledališča v najširšem pomenu.

Omenim naj še razstave, naš načrt je ena velika razstava na leto, ki bi jo dopolnjevali s številnimi spremljevalnimi dogodki. Odziv na vpeljane novosti je dobra popotnica in spodbuda za delo za naprej.