Kako je danes vse »narobe«, poslušamo, beremo, gledamo in doživljamo. Zdi se nam, kot da se je vsem zmešalo ter da so resnica in vrednote pravzaprav neulovljive. Ujeti smo v velikem nesmislu političnih čenč in odločitev, ki hočeš nočeš vplivajo na življenja vseh nas. Pustimo velike besede o eksistencialni, duhovni in etični krizi, ki pod vprašaj postavijo človeka kot Človeka, in se osredinimo na banalnosti, iz katerih izhaja avtor drame Ljudožerski ples. Kaj nastane iz odločitev vsakdanjih predstavnikov srednjega sloja, ki za vzpostavitev lastne identitete srkajo ideje elit? Ne motijo me ljudje, ki si ne želijo eksistencialne svobode, svobode v lastnih odločitvah in vrednotnih sistemih, ki si želijo pripadati neki ideologiji ter občutiti varnost. Moti me, kako politična elita izkorišča te ljudi za uresničevanje svojih patoloških nagnjenj. Sprašujem se, ali je bolj tragična oseba ta, ki je žrtev sistema, ki ga zanika, ali ta, ki se ji pred očmi zruši smisel lastnega obstoja, vera v sistem in elito.

Tommaso Santi prikaže vsakdanjega človeka kot žrtev ideologije, ki ga oropa vse človečnosti in vsakršnih etičnih vrednot; pokaže, kako politični in medijski mainstream izrablja strah, da spodbuja rast ksenofobnega konsenza; kako se v postmoderni družbi in globaliziranem svetu kažejo stereotipi in sovražnost do »drugih«¹ ter predvsem, kako človek postane nečlovek in njegovo truplo breme. Avtorja, rojenega v Pratu v Italiji, je navdahnil izjemno netoleranten odziv nekaterih politikov na vprašanja priseljencev. Netolerantnost in brezbrižnost je pokazal skozi prizmo štirih oseb in njihovega odnosa do mrtvega človeka.

Santi je dramo napisal leta 2007, ko se je Italija začela soočati s problemom priseljencev iz Romunije in libijskih beguncev, ki na improviziranih čolnih prek Sredozemskega morja bežijo v Italijo. Reševanja problema so se italijanske oblasti lotile zelo nasilno: legalizirale so izgon priseljencev in kriminalizirale priseljevanje. S pomočjo vojske so začeli prazniti barakarska naselja in na morje postavili vojaško ladjevje, ki naj izmučene begunce vrača nazaj v Libijo. Seveda je dejstvo, da živimo v 21. stoletju in da smo del Evropske unije, ki je, vsaj po medijih sodeč, odločno proti nasilnemu izgonu, postranskega pomena. Celo oster odziv komisarja za človekove pravice Sveta Evrope Thomasa Hammerberga, ki je ta način upravičeno primerjal z režimom diktatorjev Mussolinija in Hitlerja, ni odvrnil Italijanske politike od načrtnega spodbujanja nasilja. Za piko na i je poskrbel Berlusconi, takratni premier, z eno od svojih pikrih pripomb. Odločitev vlade, »da migrante, ki jih najde v morju ob svojih obalah, vrne v nazaj v Libijo, je podprl z besedami, da njegova stranka zavrača idejo o večnarodnostni Italiji« (24ur.com, 2009). Še vedno se ni nič spremenilo. Med ljudmi sejejo strah, da jim priseljenci kradejo delovna mesta, da so krivi za porast kriminala, pravzaprav za vse težave, za finančno krizo, za umazano Italijo … Zdi se, kot da bi se vrnili več kot pol stoletja nazaj in izbrisali spomin na zločine druge svetovne vojne.

Tommaso Santi ni edini italijanski umetnik, ki neposredno kritizira odnos politične elite do migrantov ter njen nizkotni in zastareli način delovanja. Italijanski filmar Andrea Segre, ki verjame, da lahko angažirana umetnost pomaga k ozaveščanju, je na to temo posnel že serijo uspešnih dokumentarnih (Zelena kri, Zaprto morje, Kot človek na Zemlji ipd.) in en igrani film (Ime mi je Li). Filmar v intervjuju za časopis Dnevnik pravi tako:

Proti veliki krivici, ki nima toliko opraviti z Afričani, ampak predvsem z našim civilizacijskim čutom. Do katere točke smo se pripravljeni v obrambi evropske trdnjave odpovedati temeljem civilizacije, ki smo jo ustvarili? Zavračamo človeška bitja, ki tvegajo življenja na odprtem morju. Manu militari jih potisnemo nazaj v roke diktaturam, da namesto nas opravijo z njimi. To je ta znamenita kriza naših vrednot in zelo nevarno početje za nas same. Za zaščito svojega udobja si pripravljen žrtvovati življenje sočloveka. Tvoja pravica je nad vsemi njegovimi pravicami. To je nevarna smer razvoja naše družbe. (Segre 2012)

V tem odstavku se skriva srž Santijeve drame, ki se vrti okrog vprašanja: Kam z nezaželenim truplom? Kako skriti ali še bolje uničiti moteč element družbe? Če so v Italiji trenutno problem priseljenci, kdo so dežurni krivci pri nas?

Izpustila bom problematiko Romov, izbrisanih in ostalih »nezaželenih« ter se osredinila na te, ki so najaktualnejši. Logično je, da Italijani krivca iščejo v »drugem«, saj ogroža njih. Nasprotno pa so Slovenci nastrojeni proti »našim«, Slovencem, da zavarujejo »naše«, Slovence. Paraziti, ki jim v Italiji pravijo priseljenci, so pri nas umetniki, delavci, študentje, ostareli, družine, otroci … O tem, kakšno mnenje imajo politiki drug o drugem – sploh ni potrebno izgubljati besed. Ljudstvo se upira in čeprav bi morali v demokraciji – »vladavini ljudstva« – imeti glavno besedo ljudje, jih nihče ne sliši. In bolj ko jasno, glasno in neposredno izražajo svoje mnenje ter predlagajo rešitve, manj odziva dobijo. Kdo v Sloveniji je mrtvi protagonist, pravzaprav ni velika uganka, odgovor se ponuja kar sam. Medtem ko je Santijev junak mrtev, a kljub temu glavni motor drame, so v Sloveniji brezimni protagonisti na pol mrtvi zombiji.

Tako človek ni več človek, postane manj kot žival, manj kot predmet, je tako nepomemben, da si ne zasluži civiliziranega pogreba, temveč se je njegovega trupla treba le znebiti. V igri Tommasa Santija so tega bremena deležni štirje groteskni, a vendar tipični značaji zahodne civilizacije, ki se na vse pretege trudijo znebiti se trupla. Dogajanje je razdeljeno na tri dele. V prvem spoznamo Rito in njenega moža Bruna, ki imata malo strojarno, v kateri predelujeta kože živali. Bruno »na črno« najame neznanega delavca, s katerim si obeta večji zaslužek. Zalomi se, ko se delavec zaradi Brunove malomarnosti smrtno ponesreči. Trupla se je seveda treba znebiti, da ne bi bilo nevšečnosti z oblastjo. Drugi del drame se dogaja zunaj, na cesti ali v parku, kjer dva samooklicana varuha pazita na red in čistočo mesta. Kmalu ugotovimo, da sta skrajna nestrpneža in šovinista, na koncu se z desetimi parolami in idejo o »čisti Italiji« razkrijeta za prava fašista.

Dejanji se odvijata popolnoma ločeno, par iz strojarne in osebi na cesti se nikoli ne srečajo, njihovo usodo prepleta le truplo nesrečnega delavca. Absurdne odločitve dramskih junakov, ki se želijo trupla neopazno znebiti in ga prenašajo sem in tja, so glavno in edino gibalo drame. Truplo je povod za odločitve, za dejanja, je razlog za konflikt, torej nosilec dogajanja. Zdi se, kot da so živi mrtvi in mrtvi živi. Protagonist je mrtev, a konflikt z antagonisti je še kako živ.

Vsi štirje liki vzpostavijo odnos do mrtvega človeka in šele v stiku z njim se razkrijejo njihove prave nravi. Če se Luciano in Maurizio pokažeta nasilna in uničevalna do vsakega, ki ne sodi v njuno kategorijo, če Bruno želi rešiti predvsem samega sebe, je Ritin lik precej kompleksnejši. Rahle duševne in emocionalne motnje se po soočenju s truplom poglobijo. Stres, ki ga povzroči smrt delavca, in dejstvo, da se je treba trupla znebiti, razvijeta v njej blodnje in halucinacije. Svet, v katerega se Rita zateka, je tretji del Santijeve drame. Njen privid je televizijska voditeljica njenega najljubšega šova, ki jo v njenih blodnjah obišče. Gospodična je idealna podoba ženske v zahodni civilizaciji. Lepa, uspešna tako na poklicnem področju kot doma v družinsko-intimnem okolju ter aktivna v javnem delovanju – torej iluzija. Nerealna medijska podoba se prikaže Riti kot odrešiteljica iz umazanega, zdolgočasenega in nespoštljivega okolja. Opozarja jo na napake, ji razkriva skrivnosti boljšega življenja in seveda predstavlja vrednotni sistem »popolnih« žensk. Ritina halucinacija TV šova je kritika kvazi dobrodelnih oddaj, ki naj bi pomagale žrtvam, vendar v resnici le vlivajo navidezen smisel v zahodno civilizacijo. Ko Rita omeni, da z možem v strojarni predelujeta kože živali, Gospodična vsa prepadena razloži nevedni Riti, da je to umor, kajti živali imajo dušo. Avtor postavi žival nasproti človeku. Žival kot nedolžno nebogljeno bitje, ki potrebuje pomoč superiornega bitja – človeka. Oči teh nedolžnih živalic imajo, po besedah ženske s televizije, mogoče dušo, in če ubiješ nedolžno žival, si morilec, medtem ko so izbuljene grde oči trupla – človeka razlog za njegov umor.² »Ne bi ga udaru, ne, ampak je gledal s tistimi svojimi očmi, je bulu …« Pri njem nihče ne govori o umoru, njega so se le znebili. On je manj kot žival, je bitje brez duše. Razčlovečen parazit, komar, ki ti pije kri, žre tvojo hrano in krade tvoj denar.

Ni presenečenje, da je avtor svojo dramo postavil v intimno okolje, saj predsodki niso več vezani na državne institucije, kar pomeni, da ne obstajajo več legalne organizacije ali tajne politične združbe, ki bi načrtno iztrebljale nezaželene ljudi (Ku klux klan, koncentracijska taborišča …), ampak so vezani na vsakdanji svet, v katerem ideologija deluje prikrito in zvijačno. Zakaj pravzaprav človeštvo še vedno potrebuje predsodke?

Da bi se posameznik ali posamezna skupina lahko počutila superiorna, seveda mora obstajati druga oseba ali skupina, ki se jo klasificira kot nižjo … Ti pomagajo ohranjati obstoječo družbeno hierarhijo in ekonomske, psihološke in socialne koristi. (Šabec 20)

Vsi štirje liki truplo pravzaprav potrebujejo zato, da vzpostavljajo lastno identiteto ter da se v odnosu do njega pokažejo kot ljudje s prepričanjem, ki »velja«. Opraviti imajo z mrtvim človekom, torej s telesom, ki ne vrača čustev in mnenj ter se ne more braniti. Truplo postane sovražnik, postane vse tisto, kar je narobe, vse napake, ki se jih morajo znebiti, da bodo lahko živeli v lepšem in čistejšem svetu. Tako pravi Umberto Eco o identitetah narodov, ki jih brez nenehnih vojn ne morejo ohranjati:

Da imaš sovražnika, ni pomembno samo zaradi naše identitete, temveč tudi zaradi tega, da si zagotovimo oviro, po kateri je mogoče meriti naš sistem vrednot in pri njenem premagovanju pokazati našo veljavo. Zato si je potrebno sovražnika kratko malo ustvariti. (Eco 12)

Vzpostavitev trupla kot sovražnika je dramatikova absurdna domislica. Liki nedefiniranemu mrtvemu telesu dodelijo sovražne in neprimerne lastnosti z namenom, da opravičijo ali celo oplemenitijo svoja neetična dejanja. Vsa sovražnost in vse nemoralne značilnosti, ki mu jih pripišejo, pa vendarle izhajajo iz njih samih in ne glede na to, kolikokrat ga ubijejo, vedno bo tu neko novo truplo, ki mu bodo pripisovali iste lastnosti, samo zato, da se ga bodo lahko znebili.

Pričujoče dramsko besedilo ponuja veliko nesmiselnih dejanj. A vendar sem najslajšega ohranila za konec. Pisala sem o tem, kdo so žrtve nestrpnosti, torej vsi tisti drugi, ki kazijo popolne pripadnike zahodnega sveta, nisem pa opisala, kakšen naj bi bil »ideološki model človeka« v sodobnih evropskih družbah. Ksenija Šabec ga v svoji študiji o sodobnih stereotipih opiše takole:

Zdrav heteroseksualni moški, belec, pripadnik zahodne urbane kulture in liberalnega krščanstva ter srednjega ali višjega družbenega razreda še vedno ostaja norma, v skladu s katero nastaja največ predsodkov in stereotipov … Predsodki zahodnjakov do pripadnikov nezahodnih kultur, nacij, religij v skladu z ideologijo individualizma in liberalizma, po katerih je merilo posameznikove vrednosti njegov uspeh ali neuspeh v družbi. V skladu s to »implicitno teorijo pravičnega sveta« pride torej posameznik do svojih dosežkov s trdim delom in s čim boljšim  položajem v konkurenci z ostalimi. Komur ne uspe, si je sam kriv!« (Šabec 33)

Redke so replike, ki se neposredno nanašajo na truplo. Nekaj pa jih je le in vse nakazujejo popolnoma drugačno podobo, kot jo v navalu srda in strahu opisujejo ostali liki. Rita ga je, potem ko ga je morala sleči, da sta se z Brunom znebila dokazov, opisala z besedami: »Je pa lep, ko bi ga ti vidu, bled ko zid … S taaakimi mišicami.« Njegova fizična podoba prav nič ne spominja na Afričana ali Roma, njegovo telo je bolj »zdravo moško telo belca in pripadnika zahodne urbane kulture« (drama se odvija v mestu). Vprašanje – zakaj je sprejel službo na črno v teh neznosnih delovnih pogojih – dandanes ni velika uganka. Visoka brezposelnost, ki vlada v skoraj vseh evropskih državah, je razlog, da se lahko za tovrstno služenje odloči prav vsak. Luciano in Maurizio v predzadnjem prizoru truplo z lahkoto zamenjata za sina nekega pomembneža, kar spet kaže, da bi truplo lahko bilo pripadnik višjega, celo vladajočega razreda. Štirje junaki – ki uboj človeka opravičujejo s tem, da je človek nižjega stanu, priseljenec, zasvojenec, nekdo, ki ni primeren za »zdravo« okolje in celo škodljiv izmeček – se znajdejo v absurdnem plesu s truplom, ki je pripadnik njihove kulture, eden od njih. Ljudožerska pojedina se tako zaključi v polnem pomenu, tu se namreč ne žre mesa, temveč duše, identitete in dostojanstva ljudi. Človeštvo je in bo vedno in povsod žrlo samega sebe. In nič čudnega, da je avtor te misli oblikoval v tipiziranem tragi-komičnem slogu, kajti kaj je bolj smešnega kot večna neumnost  človeka.

Po Santiju so vse osebe žrtve, tako te, ki so neposredno žrtve politične oblasti (truplo), kot te, ki eliti služijo (Luciano in Maurizio). Vsi so oropani človečnosti. Če je bilo truplo oropano vsakršnega človeškega dostojanstva (prvič, ni bilo pokopano, kar je v zahodni civilizaciji primarna pravica vsakega človeka; drugič, izničena je bila njegova eksistenca z vidika spoštovanja individualnosti), so bile ostale osebe v spletu okoliščin oropane vrednot in prepričanj, saj ne vedo več, kaj je prav in kaj ni. Njihova vera ni resnica. Ne vedo več, koga lahko ubijejo in koga ne. Ko ubijejo enega od »svojih«, umre smisel njihovega individuuma. In komu naj mi verjamemo danes? Ko smo žrtve vsi, tako ti, ki so verjeli in žal ne morejo več, kot ti, ki tako ali tako nikoli niso. Pri tej misli lahko rečem le nekaj, redkokdaj se množično razbije stereotip in Slovenci smo to dosegli. Bič smo namreč prijeli v svoje roke.

1  Drugi so vsi, ki so žrtve predsodkov: pripadniki drugih nacionalnosti, drugih ras, geji, lezbijke, brezdomci, odvisniki od drog …
2  Delavec se v strojarni smrtno ponesreči, zato ga Bruno odnese v park. Luciano in Maurizio truplo najdeta, vendar mislita, da je še živ, ampak zadrogiran, ko ga premlatita. Prepričana sta, da sta ga ubila onadva.

***
Viri:

• Šabec, Ksenija. 2006. Homo europeus: nacionalni stereotipi in kulturne identitete Evrope. Ljubljana: Knjižna zbirka Kult.
• Eco, Umberto. 2012. Ustvarjanje sovražnikov. Ljubljana: Mladinska knjiga.
• Segre, Andrea. 2012. Kitajci, italijanska mornarica in Rade Šerbedžija. Dostopno prek: http://www.dnevnik.si/objektiv/intervjuji/1042534892 (9. junij 2012).
• 24ur.com Dostopno prek: http://www.24ur.com/novice/svet/berlusconi--spet-nestrpen.html (11. maj 2009).

Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1513 Kb)