»Njihova kultura se zelo razlikuje od naše.« »Živijo drugače kot mi.« »Imajo drugačno mentaliteto.« »Se zapirajo v svoje skupnosti.« »Družijo se samo med sabo.« »Leni so.« »Jemljejo nam službe.« »Živijo od socialne podpore in jo izkoriščajo.« »Kradejo in so nepošteni.« »Takega avta še moj oče, ki je trdo delal, ni imel.« »Imajo več privilegijev kot mi.« »Nočejo se učiti.« »Samo pritožujejo se.« »Ne spoštujejo žensk.« »So nasilni in agresivni.« »Ne umivajo se.« »Imajo poseben vonj.« »Živijo v nesnagi.«

Osupljiva podobnost med vsebinami stereotipov, kakršni so zgoraj našteti, v vsakdanjem govoru, v množičnih medijih, v učbenikih in literaturi, na internetu in v političnem diskurzu napeljuje na misel, da sodobna stališča o manjšinskih skupinah niso oblikovana samo na osnovi vsakdanjih izkušenj ali medijskih povzetkov, ampak da obstaja sistematičen, historičen temelj sodobnih kulturnih definicij tujcev in tujega. Te definicije so utemeljene na razlikah v kulturi, rasni in etnični pripadnosti, spolu, spolnih usmeritvah, religiji in družbenem statusu in sprožajo najmočnejše stereotipe med ljudmi. Obenem pa so prav to tiste oblike pripadnosti, ki jim je navkljub številnim protestnim gibanjem zlasti od šestdesetih let prejšnjega stoletja uspelo ohraniti tako imenovan »ideološki model človeka« v sodobnih evropskih družbah. Zdrav heteroseksualni moški, belec, pripadnik zahodne urbane kulture in liberalnega krščanstva ter srednjega ali višjega družbenega razreda ostaja še vedno norma, prevladujoč kriterij in edino merilo, v skladu s katerim nastaja največ predsodkov in stereotipov: do ne-moških, ne-zahodnih kultur, ne-heteroseksualcev, ne-belcev, ne-kristjanov, ne-zdravih, ne-bogatih.

Pri tem se niti ne zdi tako pomembno dejstvo, da se antipatija do določenih (manjšinskih) skupin ljudi v sodobnosti ne kaže več samo neposredno, eksplicitno in manifestno (v smislu odkritih negativnih čustev, verbalnih in fizičnih napadov), pač pa tudi ali predvsem bolj prikrito, simbolno, subtilno, pogojno rečeno »bolj kultivirano« (na način izogibanja stikov, ignoriranja in pasivnega odklanjanja ter vzdrževanja pozitivnih čustev), pri čemer se ta »kultiviranost« izkazuje bolj s poudarjanjem, favoriziranjem in opravičevanjem večvrednosti dominantne oziroma večinske skupnosti, ne pa toliko z diskriminiranjem manjšine. Bolj problematičen od tega je postal sam koncept kulture z njegovo vsenavzočnostjo, vseobsegajočnostjo in celo vsemogočnostjo. V kakšnem smislu? V takšnem, kot ga je vsaj od evropskega razsvetljenstva naprej predstavljala rasa. Tako kot se je v 18., 19. in vsaj v prvih desetletjih 20. stoletja na podlagi razlik v barvi kože utemeljevalo socialne razlike z nezanemarljivo podporo (psevdo)znanstvenih raziskav in argumentov ter se je na ta način diskurz o rasah transformiral v ideologijo rasizma, tako se skoraj analogno kulturo in kulturne razlike danes poskuša (napačno) razumeti kot neprehodne, statične, totalno determinirajoče, skratka kot prisilni jopič, brez katerega posameznik ne more živeti in ki mu odvzema skoraj sleherno možnost avtonomnega (kritičnega) razmišljanja onstran meja, ki mu jih postavlja njegova kulturna »vrojenost«. Kot pravi prepoznavno ime v evropski in svetovni antropologiji, Adam Kuper, med ljudmi prevladuje prepričanje, da »morajo tisti, ki si delijo skupno kulturo, tudi živeti in dihati skupaj,« saj naj bi se samo na ta način ohranjala »čistost« kot njihov glavni (enoumni) življenjski smisel.

Rasizem je torej postal »kulturen«, a zato nič manj rasističen, torej ekskluzivističen, diskriminatoren, sovražen, utemeljen na socialni konstrukciji bodisi telesnih bodisi kulturnih ali/in družbenoekonomskih razlik. Izpostaviti pa je treba še nekaj. Rasizem ni samo ali pretežno stvar relativno majhnih, omejenih skrajnih skupin, ampak je del mnogih individualnih, skupinskih in institucionalnih praks v posamezni družbi, pri čemer niti elitne niso izvzete. Samo pritrdimo lahko Josepu Fontani, ki v svoji knjigi Evropa pred zrcalom (2003) piše, da je rasizem ostal  akoreninjen v evropskih družbah, čeprav mu je znanstveno raziskovanje odvzelo njegovo upravičenost. »Obsojamo ga, kadar se razmahne in razodene v vsej svoji surovosti – pri požigih domov za priseljence v Nemčiji, iztrebljanju domorodcev v Braziliji, ‚etničnem čiščenju‘ na Balkanu –, spregledujemo pa vsakdanjo rasistično stvarnost, polno diskriminacije in predsodkov, in se niti ne zavedamo, kako zelo zaznamuje našo kulturo in z njo naše miselno orodje.«

In na kakšen način stereotipi, predsodki, pogosto pa tudi ksenofobija, nestrpnost, sovražnost in diskriminacija zaznamujejo vsakdanjo stvarnost? Na način permanentne ideologije vsakdanjega nacionalizma, brez katere, se zdi, nacionalna država ne more obstajati. Ta se najbolj izrazito kaže v »karnevalih presežnih čustev«, kot so izobešanje nacionalnih zastav, državni prazniki in proslave, himne, državljanska vzgoja, športne prireditve in podobno. Če – in pogosto je temu tako – so ti ritualni procesi v državi pretežno prilagojeni eni, večinski skupnosti, medtem ko so etnične in druge manjšine simbolno, ponavadi pa tudi politično, ekonomsko, socialno in administrativno marginalizirane. Kot pravi Anthony D. Smith, eden od klasikov teorij nacionalizma, nacionalizem v svojih simbolnih dejanjih shaja brez posrednikov, totemov ali božanstev, božanstvo je narod sam. Nacionalni kulturni ponos je narcisizem povečanih majhnih razlik in v svoji najbolj šovinistični obliki deluje brez kamuflaže, ki jo sicer v normalnih razmerah zahtevata politična strategija in diplomacija. Prav ta vsakdanji nacionalizem namreč lahko
razpoloženje ljudi v trenutku spremeni iz nepristranskosti, relativne tolerance ali celo ignorance v slepo in nestrpno privrženost ideji naroda, pa tudi kulture ali rase. Seveda je zelo problematičen vzpon radikalnih desničarskih strank in gibanj kot nosilcev politične oblasti v Evropi, a nič manj ni problematična molčeča večina, ki ta vzpon bodisi nonšalantno ignorira ali ga transformiranega v navidezne sredinske politike bodisi aktivno bodisi pasivno podpira. Ali povedano drugače: sodobnega nacionalizma in tudi (kulturnega) rasizma ne moremo razumeti, če ne upoštevamo, kako so jima podvržene demokratične družbe.

Ta podvrženost pogosto ostaja neartikulirana ali v najboljšem primeru hierarhizirano ovrednotena na temelju arbitrarno in nekritično vzpostavljene dihotomije med »našim« (dobrim) patriotizmom in »njihovim« (slabim) nacionalizmom, zelo redko pa javno problematizirana v različnih diskurzih. Posledično tudi posamezniki zelo težko prevzemajo kritičen in aktiven odnos do različno posredovanih informacij iz okolja, v katerega vsak dan vstopajo kot akterji. Verjetnost, da bodo posamezniki kritično zavrnili informacije, ki jih pridobivajo iz množičnih medijev, izobraževalnega sistema, političnih in korporativnih institucij, je praviloma toliko manjša, kolikor nižji je njihov obseg znanja in kritične (samo)refleksije. Za javno nestrinjanje s stereotipnimi, sovražnimi, diskriminatornimi in nestrpnimi stališči je namreč potrebno izzivati, oporekati in spodbijati »zdravorazumska« in večinska mnenja, norme in prepričanja. Brez takšnih demokratičnih družb, ki bi institucionalno, sistemsko in javno spodbujale pluralen, odprt in spoštljiv diskurz ter vzpostavljale okoliščine in tudi uveljavljale načelo spoštovanja različnosti na eni strani, na drugi strani pa kritizirale, problematizirale in sankcionirale sovražni, diskriminatorni in rasistični diskurz in prakse, je to še toliko težje.

Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1513 Kb)