Tereza Gregorič, 9. 2. 2012

Stari odpadki - Razmišljanje o drami Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset

SNG Nova Gorica, Tamsin Oglesby STARI KO ZEMLJA, KAKŠNIH PETINŠTIRIDESET, režija Vinko Möderndorfer, premiera 9. februar 2012.
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG

Stari ljudje – razpadajoči, grdi, zgubani, smrdeči, predvsem pa nefunkcionalni. Stari ljudje so gnusni, sprehajajo se z roko v roki s trohnobno in črvivo smrtjo. Obstajajo zato, da nas opozarjajo na grdoto minljivosti, na neizbežnost konca. Propadajoča bitja na dveh nogah (če seveda te še vedno delujejo), ki nas počasi, sopihajoče, pa vendar vztrajno pozdravljajo, ko se jim pridružujemo v njihovem brezdelnem, neerotičnem, ne-lačnem, propadajočem svetu. Kam s temi bitji v družbeni stvarnosti? Danes, ko je vrlina biti mlad, vitalen, delujoč, ko sta hitrost in količina najpomembnejša in ko se je modrost starcev (v vseh kulturah in časih spoštovana lastnost) izgubila v poplavi in prenasičenosti različnih informacij ter podukov o »dobrem« življenju. Kako iz teh nefunkcionalnih bitij iztržiti korist ali se jih vsaj legalno znebiti? Dramatičarka Tamsin Oglesby se s svojo burno fantazijo posveti reševanju trenutnih družbenih problemov, ki jih povzroča naraščanje števila starejše populacije. S trpkim humorjem nam prikaže kruto prihodnost, ki pa kljub znanstvenofantastičnemu pridihu ni tako daleč od resnice.

Snov za črno komedijo je avtorica črpala iz svojega življenja, pisanje je spodbudil obisk tašče v domu za ostarele, kjer se je soočila z bedo, osamljenostjo in neaktivnostjo starejših. Seveda, človeško sočutje ni nikoli pravo, če se človek ne postavi v položaj trpečega, in ker je staranje za slehernega človeka neizbežno, je gospo Oglesby stanje njene ostarele tašče hudo pretreslo. Svoje strahove je spretno spletla v satirično in provokativno komedijo o treh starostnikih in njihovih družinah, ki se spopadajo s psihičnimi in fizičnimi posledicami staranja. Soočenje treh generacij nam odpira vpogled v različna dojemanja staranja in starejših ljudi. Najprej so tu najstarejši; Lyn, Alice, njena sestra, in njun brat Robbie, predstavniki najstarejše in problematične generacije starostnikov, ki jim življenjski sokovi očitno usihajo. S posledicami staranja se vsak sooča popolnoma različno; eden s pozabo, drugi sproščeno in umirjeno, tretji pa z zavračanjem. Srednjo generacijo, ki je družbeno najbolj aktivna in je posledično primorana skrbeti za »neaktivno« populacijo, predstavlja Cathy. Neporočena Lynina hčerka, ki poskuša po nareku fiktivne družbeno-politične stvarnosti poskrbeti za ostarelo mamo. In še najmlajša generacija vnukov, ki je zaradi prezaposlenosti staršev prepuščena družbi starih staršev. Njihovi odnosi niso zgrajeni le na navezanosti in ljubezni, temveč tudi na so-vzgoji, kajti vnuki od starih staršev prejemajo modrosti in izkušnje, medtem ko mlajše generacije svojim starim staršem ponujajo znanje moderne tehnologije.

Temu družinsko-intimnemu dramskemu dogajanju avtorica postavi ob bok javno-politično dogajanje, ki ga fizično in tematsko popolnoma loči ter ju pomenljivo preplete šele proti koncu. V tem delu družbena elita (ki jo simbolizirajo politični funkcionar Monroe, znanstvenica in ekonomist) predstavi in pozneje tudi uresniči brutalne in absurdne ideje o »rešitvi« položaja bolnih in ostarelih. Starejših ne opiše le kot nefunkcionalen in neuporaben del prebivalstva, ampak tudi kot breme družinske in družbene skupnosti. Njihov cilj je vrniti starejšim občanom občutek smiselnosti. Kot pravi politik Monroe: »Brez smisla ne more biti dostojanstva, brez dostojanstva pa je človek komajda še človek.« In kaj je smisel in kakšno je dostojanstvo, ki ga promovira? Vsi tisti, ki so še zmožni in imajo vnuke, so prisiljeni skrbeti zanje. Vsi drugi, predvsem pa Alzheimerjevi bolniki, so se primorani naseliti v bolnišnico, imenovano Noetova barka ali na kratko Barka, kjer postanejo poskusni zajčki za različne nove načine zdravljenja, predvsem pa zdravljenje Alzheimerjeve demence. Idejni vodja projekta je vladni funkcionar Monroe, ki mu je le do »funkcionalnega in ekonomičnega sistema«. Izmozgani in betežni starci mu predstavljajo le družbene parazite, ki se jih je potrebno znebiti, še prej pa se z njimi nekako finančno okoristiti. Pri tem mu pomaga ekonomist Mike, njegova funkcija je osredotočena le na finančno plat projekta, zato njegov komični tip ne vsebuje drugega kot usmerjenosti k dobičkonosnosti, pri ustvarjanju le-tega pa ga niti najmanj ne zanima dejansko zdravljenje ljudi. Vsak občutek za humanost postopoma izgubi tudi medicinska raziskovalka Amanda, ki sprva sicer želi iznajti učinkovita zdravila in zdravljenja, a jo kolega zaradi njunih razlogov ovirata. Vso človeško empatijo in toplino pa paradoksalno prepustijo robotki Mimi, ki je bila ustvarjena za to, da skrbi za čustveno uravnoteženost bolnikov.
 
Čeprav zdravljenje ne ponuja uporabnih rešitev, placebo učinkuje bolje kot zdravilo in so stranski učinki umazani in brutalni, najpogosteje kar smrt, bolnišnica deluje naprej. Kmalu se znajde v začaranem krogu, ker se bolnikom stanje ne izboljšuje, še več, zaradi poskusov postajajo še bolj bolni, ostati morajo v bolnišnici, ki pa ji zmanjkuje prostora. Zato se v vodstvu preprosto odločijo pospešiti umiranje, imenujejo ga »kvalitetno življenje pred koncem«, v resnici pa ni nič drugega kot legalno drogiranje. Tablete ryanola, kot jim pravijo, imajo podobne učinke kot droge; povečujejo apetit, energijo in seksualni nagon, pri tem pa zasvojeni pacienti ne opazijo negativnih posledic, ki jih povzročajo njihovim telesom. Trpko, komično, pa vendar ne daleč od resnice. Samo spomnimo se družbeno kritičnega filma Rekviem za sanje režiserja Darrena Aronofskega in njegove junakinje, starejše gospe Sare Goldfarb, ki se zavoljo sanj – nastopiti v priljubljenem televizijskem šovu – zasvoji s shujševalnimi tabletami in na koncu pristane v umobolnici.

V igri predvsem opazujemo, kako absurdne, »državotvorne« rešitve iz prizora v prizor pronicajo v življenje družine in subtilno narekujejo delovanje oseb, dokler jih ne privedejo v zdravstveni »štab«, kjer se družinska komedija počasi prelevi v absurdno, groteskno igro. Lyn in Alice se  preselita v Barko, prva zaradi demence, druga, popolnoma zdrava, ostane prostovoljno, ker v zdravljenje verjame. Tako postane poskusna lutka za zdravljenje bolezni, ki jih sploh nima, ostane brez noge in brez prsta. Poslabša se tudi Lynino stanje, zdaj poleg demence trpi še za psihozo v obliki blodenj in halucinacij. Zaradi zdravljenja se ji vrača že davno pretekli spomin, ki ga tako živo doživlja, da še težje spremlja trenutno situacijo ali prepozna bližnje. Robbie se,  ko je razkrinkana njegova prava starost, ki jo je skrival pod masko, odloči za tableto »kvalitetnega življenja pred koncem«. Zato je sklepni prizor hkrati tudi njegov pogreb. Atmosfera bolnišnice in propadanje treh glavnih junakov spominja na svet Jančarjevega Velikega briljantnega valčka, kjer groteskno dogajanje v klavstrofobični psihiatrični bolnišnici zdravega človeka pripelje do psihičnega in fizičnega propada. Razlika med osebami prve in druge drame je v tem, da so junaki Jančarjeve drame v bolnišnici zaprti proti svoji volji, medtem ko sodobni junaki v bolnišnico vstopajo predvsem  prostovoljno.

Pričujoča besna komedija nam predstavi slabšo prihodnost, kjer je življenje grdo, umazano in brutalno, kjer so ljudje manj od živali, manj od predmeta, kjer moč in denar pokopljeta  humanost. Izžete ljudi se preprosto odvrže, eliminira. Je to res tako daleč od realnosti? Danes, ko gospodarska in družbena ureditev temelji na dobičku in je kapital pomembnejši od ljudi. Danes, ko so čislane mladost, vitalnost, zdravje in lepota. Ko je starost breme, njena modrost pa zastarela. V prejšnjem sistemu, ko so problem predstavljali uporniki in borci proti konformizmu, so jih zaprli v norišnice ter jih psihično in fizično zlomili. Kam bodo zaprli, skrili vsa ta zgubana in propadajoča, a še vedno lačna usta? Se bomo res morali izmozgati do smrti?

Vinko Möderndorfer, SNG Nova Gorica

Povezani dogodki

Tereza Gregorič, 7. 7. 2017
Tereza Gregorič bere sodobno slovensko dramo
Tereza Gregorič, 18. 3. 2011
Igranje ljubezni