Čas besnenja Jibba Willemsa je nastal v sklopu evropskega projekta Young Europe III (Mlada Evropa III), ki se osredotoča na ustvarjanje dramatike, prvenstveno namenjene mlajšemu občinstvu. Tokratnemu projektu Young Europe IV (Mlada Evropa IV) se skupaj z osmimi evropskimi partnerji pridružuje tudi Slovensko narodno gledališče Nova Gorica. Zaradi pomanjkanja tovrstne dramatike smo do sedaj v Mladem odru Amo delali praviloma po snovalnem principu in besedila pripravljali sami ali pa jih kombinirali z izbranimi besedili. Pri tem projektu je prvič, da se Mladi oder Amo poslužuje izključno dramatike. K sodelovanju smo povabili absolventko gledališke režije Živo Bizovičar in mladega igralca Lovra Zafreda.

Kako ste se lotili uprizoritve, kakšne metode ste ubrali in kako so se naši ustvarjalci znašli v delu z besedilom?

Živa: Nismo želeli postavljati prevelike teže na klasičen proces uprizarjanja besedila, v smislu, da bi predstavo razumeli zgolj kot prenos besedila na oder. Prvi meseci vaj so potekali v duhu razvijanja avtorskega pristopa do besedila. Pogovarjali smo se o njem, vzpostavljali stališča, improvizirali prizore. Skozi te vaje smo besedilo analizirali, si ga približevali, da bi lahko skozi nas zaživel na odru.
Lovro: Igralci so namreč izrazili željo, da bi se izhodiščno besedilo ohranilo in bi bil njihov igralski izziv predvsem kreiranje prepričljivih, verjetnih likov.

Avtor besedila je starejši in uveljavljen dramatik. Bi rekla, da je uspešen v pisanju za mlade? Se jim približa?

Živa: Ja, vsekakor.
Lovro: Navkljub starosti dramatika besedilo deluje sveže, povedano je s perspektive dijakinj in dijakov. Dodatno ga približa še prevod Nika Žnidaršiča, ki je izpisan v pogovornem jeziku.

Besedilo govori o pametni, jezni mladenki, ki se trudi, da bi jo razumeli. Z Dekletom, glavno junakinjo, se srečamo kmalu po aretaciji, ker je političarki vrgla torto v obraz. Delo raziskuje vprašanja razreda, revščine, rasizma, radikalizacije, in kako ti oblikujejo svetovni nazor posameznika. Vzpostavlja pomembno, če ne najpomembnejšo stvar v sodobnem kaotičnem svetu: dialog oziroma nujo po poslušanju drugega. Kako so se mladi soočili s to temo?

Živa: Z Lovrom sva poizkušala odpreti čim več prostora za njihove misli in stališča ter njihovo mnenje poizkušala čim manj cenzurirati ali nanj vplivati. Iskali smo vzporednice – s kakšno vrsto rasizma oziroma sovražnosti se mladi v Novi Gorici soočajo danes? Kdo so trenutno odpadniki v njihovi skupnosti? Veliko smo govorili tudi o drugačnosti, ne-sprejemanju med sovrstniki in o težavah finančno šibkejših družin. Kakšen odnos imajo do socialno ogroženih, kako in kje jih srečujejo? Eni se bolj angažirajo, drugi manj, vsi pa se tovrstnih problemov zavedajo oziroma so bili v bližnjem stiku z njimi.

»Samo težave nas čakajo. Vsaj pokoli, protesti, vstaje in podobno, če ne celo tretja svetovna vojna,« pove protagonistka v besedilu. Ali na načrte za njihovo prihodnost vpliva trenutno stanje v svetu?

Živa: Zagotovo, ja.
Lovro: Kolikor sem uspel razbrati iz pogovorov, so razmišljanja o sedanjosti, kot pri vsaki novi generaciji, manj obremenjena s preteklostjo. Podobno kot se je naša generacija ohladila okoli tem druge svetovne vojne, njih ne zanima, kdo je bil kaj in kje leta 1991. Veliko bolj so izpostavljeni svetovnim problematikam. Teme, kot so okoljska kriza, ravnanje z živalmi, vojne po svetu, kopičenje bogastva, tudi teorije zarot.
Živa: Kvaliteta Mladega odra Amo je, da v skupino sprejme zelo raznolike srednješolce, ki izhajajo iz različnih okolij. Svet, v katerem bivajo, vidijo vsak po svoje. V procesu smo se večkrat počutili kot na kakšnem predvolilnem soočenju, kjer je vsak po svoje želel prikazati svoj prav. Na koncu pa so se vsi našli v enem: v občutku ujetosti, brezizhodnosti in nemoči.

Glavna junakinja je zelo jezna in v tej jezi večkrat izjavi kaj spornega. Je njena jeza upravičena?

Živa: Besedilo njeno jezo preizprašuje in jo opazuje z več zornih kotov. Ko se že odločiš, da si do nekega problema opredeljen, ti besedilo zastavi novo vprašanje. V tem smo z ekipo zelo uživali. Mislim, da se tu skriva še ena plast aktualnosti tega besedila. V svetu, v katerem živimo, ne poznamo absolutnega zla in dobrega. Živimo s kopico informacij in po lastni vesti si iz teh informacij ustvarjamo mnenja.
Lovro: Bistveno je, da se ne opravičuje njenih prepričanj, ampak išče njihov izvor, socialno ozadje itd.

Izjava lika psihologa: »Svet je prevelik. Skoraj nemogoče ga je spreminjati. Mogoče pa bi lahko spremenila, kako ga gledaš ti.« Kaj vidva, no vsi, mislite? Je to res prava rešitev?

Živa: Upam, da ni.
Lovro: Večina se lahko poistoveti z občutkom, da je svet prevelik, preveč umazan, ugrabljen, da bi lahko karkoli naredili. Vendar prav vsako, še tako majhno dejanje, ima nek vpliv, še tako majhen. Mogoče je treba začeti na mikro nivoju in potem razmišljati o makro, saj se ga očitno na hitro lahko spreminja samo na slabše. Torej ja, svet je mogoče spreminjati.