Pogovor z Danielom Dayem Škufco

Daniel Day Škufca prvič režira na malem odru novogoriškega gledališča. Leta 2015 je diplomiral iz gledališke režije na AGRFT. Trenutno je na magistrskem študiju iste smeri. Monodrama Hamlet, ki jo je uprizoril v koprodukciji s Pocket Theatrom in s SNG Dramo Ljubljana, in Kinderland v produkciji MGL, sta njegovi bolj odmevni predstavi. Trenutno se ukvarja z Molièrovim Don Juanom in še marsičem, kar zadeva proces ustvarjanja.

Zakaj si želel obravnavati Don Juana?

Rad imam klasike. Rad se ukvarjam s stvarmi, ki presegajo trenutni trend. Klasiki so živi že več sto let in očitno ne govorijo le o svojem času, ampak naslavljajo nekaj splošno človeškega. Česar očitno še danes ne znamo razrešiti. Vznemirja me, da se ukvarjam z nečim, kar nima enostavnega odgovora.

Don Juana sem želel obravnavati zaradi enigmatičnosti naslovnega lika. Zaradi njegove popularnosti skozi zgodovino. Ogromno avtorjev se je ukvarjalo z likom Don Juana, v resnici je bil neke vrste prvi literarni zvezdnik. Fascinantno je, da njegova fiktivna karizma očitno zelo privlači in da jo ljudje zelo različno dojemajo. V mnogih obdobjih so ga opevali. Opevali so nekoga, ki je živel nihilistično in zavračal vse vrednote.

Zakaj misliš, da ga še danes tako opevajo?

Radi opevamo like, ki niso »pravilni«. Odstopanja od družbene sprejemljivosti privlačijo. Drugačnost nas vedno zanima. Zanimajo nas ljudje, ki počnejo stvari, za katere smo se mi odločili, da jih ne bomo. Nekaj je privlačnega na tem, da si nekdo upa biti drugačen. In Don Juan je neke vrste arhetipski upornik. Iz takih in drugačnih razlogov se upira. Mogoče se tega niti ne zaveda, a išče načine, kako bi živel po svoje. In to so teme, ki imajo same po sebi naboj. Kako izgleda človek, ki je drugačen, zakaj je tak, kako spremljati njegovo zgodbo, kako gledati takega človeka, da ga enostavno ne obsodiš? Kako najti mehanizme, ki mogoče celo opravičujejo njegova dejanja? Kako ga narediti človeškega? Ukvarjamo se s področjem, kjer ni enostavnega odgovora. To so zelo zanimive teme. Kdo sploh je Don Juan, kako izgleda tak človek, kako živijo ljudje, ki živijo po svoje?

Z likom Don Juana se je ukvarjalo mnogo avtorjev. Zakaj te je najbolj zanimala Molièrova verzija?

Pri Molièrovem Don Juanu mi je najbolj všeč dvojnost med tem, da gre zares, in tem, da delamo komedijo. Njegove komedije so bile vedno odsev nečesa globljega, ne ostajajo na površini. Ohranjajo komičnost in distanco. Molière je eden redkih avtorjev, ki je to obvladal. Že to, da je poleg lika Don Juana postavil Sganarella, ki je njegovo čisto nasprotje. Ne banalizira, ampak poglablja, mu daje dimenzije. Hkrati se mi zdi, da je Molière dobro zastavil temo: kaj pomeni, ko gremo predaleč? To je zastavil v petem dejanju, ko se njegov naslovni lik spremeni v hinavca. Znal je najti pravo točko, kjer se želja publike po njegovi smrti le še poveča. Ali je mogoče nekoga, ki je tako sporen, opravičevati vse do te točke? Don Juan, če je dobro narejen, privlači gledalca. In ko ga prevzame, se gledalec znajde v zadregi. Molière se s tem igra. Kako se soočamo s tem, da smo sprejeli človeka, ki je v resnici sporen? In kakšno zrcalo potrebujemo, da lahko spremenimo mnenje o njem?

Je izbor teksta vezan na dejstvo, da delaš v Novi Gorici?

Iskreno rečeno, ne. Niti nisem iz Nove Gorice, da bi lahko sodil o tem, kaj je dobro za to okolje. Ljudi privlači gledališče. Vsebina je človeku večno vznemirljiva. Gre za to, da se gledališče naredi živo. Verjamem, da gremo v gledališče zaradi gledališča. Vse ostalo pa le poglablja našo ljubezen in doživljanje. Res bi moral narediti obsežno raziskavo, da bi si upal trditi, kaj je tisto, kar bi odzvanjalo samo v tem okolju. Ravno zato me zanimajo klasiki. Teme, ki se dotikajo samo časa in prostora, mi danes velikokrat delujejo prebanalno. V resnici smo ljudje. In vse, kar je človeškega, nas zanima in vznemirja.

Kako si se tokrat lotil režije?

S časom, z izkušnjami, ki jih pridobivam, me vedno bolj zanima slediti samemu procesu. Velikokrat se zavoljo neke zamisli, ki jo imam v zvezi s predstavo, slepim. Prehitro se zadovoljim. Gojim upanje, da se bo moja vizija izenačila s tem, kar se dogaja na odru. Gledališče pa je v resnici zelo konkretno. Točno to, kar je pred tabo, je tisto, kar bo potem tudi stalo na odru. Tako da skušam čimbolj slediti temu, kar se dogaja na vajah. Kaj se dogaja v ekipi. Kaj to pomeni za celoto. In temu prilagajati vizijo. Ker delamo gledališče, ne vizije. In če vidim, da nastaja material, ki je ravno tako vznemirljiv, ima svoj naboj, ni razloga, da ga zavržem. To je treba vedno preizprašati. V gledališču je toliko faktorjev, ki se jih ne da zares predvideti. Vsaka skupina je drugačna, odnosi se vedno na novo vzpostavljajo. Vsakič, ko nekdo pride v skupino, bodisi od zunanjih sodelavcev, bodisi od najbližjih, vpliva na odnose. Že šepetalka lahko spremeni dinamiko skupine. To so stvari, ki jih niti približno ne znam predvideti. In ker jih ne znam predvideti, se mi zdi boljše, da se poskusim odzivati nanje. Ostati v stiku s spremembami, ki se dogajajo. Jih prepoznati in na njihovi podlagi iskati material.

Pred začetkom procesa si se pripravil in si seveda ustvaril neko vizijo. Se boriš s tem, da se ti na odru odpira nova dimenzija, ki lahko tvojo vizijo ruši? Si to počel že v svojih prejšnjih procesih?

Tukaj to prvič delam zavestno. Raje se ustavim, takoj ko začutim, da silim nekam, kamor konkretni prizor na odru ne pelje. Včasih sem dva tedna silil igralce in ekipo s kakšno idejo in jo šele potem, ko sem res videl, da nikamor ne gre, spremenil. Tukaj prvič poskušam prepoznavati trenutno dogajanje na odru in si dovolim spremeniti vse, če je treba. V bistvu je presenetljivo lažje. Le to dovoliti si je težko. Ker se mi hitro zgodi, da to vidim kot poraz. A ne gre za poraz. Dva meseca vaj, kolikor jih imamo na voljo, je v resnici premalo časa, da bi poglabljal nekatere stvari. Vzpostavljal koncepte pri ljudeh, ki jim je to mogoče tuje, in jih posiljeval s principi igre, ki so jim tuji. To zahteva čas. Da se stvari integrirajo, da se prespijo. Zato je treba drugače misliti na režijo. Z leti se skušam vedno bolj odzivati na to, kar se dogaja pred mano. In ni razloga, da bi bilo to boleče. Navsezadnje ne delam zaradi sebe in svojega ega, ampak zaradi gledališča, ker ga imam rad. Ker sem rad priča nečemu živemu, kar me vznemirja. In če je to razlog, potem ideje, njih poreklo in propad sploh niso pomembne. Ko to pri sebi sprejmem, je v resnici bistveno lažje. Ker gre ponavadi ogromno energije v to, da poskušaš proces obrniti stran od tistega, kar se dogaja na odru, v nekaj novega. In če je razkorak prevelik, predstava trpi. Ker ni tam, kjer bi morala biti. Na svoj ego lahko vplivam. Vsaj kot ustvarjalec.

Kdo je tvoja inspiracija pri režiji?

Veliko jih je. Za prej omenjeni postopek prilagodljivosti je odgovoren Jernej Lorenci. Pri njem sem to prvič videl in se mi je zdelo čudovito. Gre za znanje, ki sicer pride z leti, a se mi zdi dobro, da ga čimprej začnem integrirati. Pri konkretnih postopkih, razmišljanjih, konceptih, kako razmišljati o režiji, kako soočiti igralca z različnimi koncepti, da so konkretni na odru, začuteni in se utelesijo, je v veliki meri odgovoren Tomi Janežič. On je tudi moj mentor na magistrskem študiju. Ne morem seveda izvzeti asistenc, ki sem jih delal doslej. Prvič pri tem projektu res čutim, da asistence in izkušnje, ki sem si jih nabral, tvorijo celoto. Janusz Kica recimo, s katerim sem delal ravno tu v Novi Gorici, me je naučil, kje se postavlja meja privatnega. Ne vem, ali se zares zaveda, da to zelo dobro obvlada, a pri njem sem se naučil, da če si v procesu naenkrat soočen s problemom, ki se ne tiče predstave, ampak mogoče drugih odnosov, vezanih na institucijo ali ansambel, se v to ne spuščaš. Ničesar, kar so gostitelji s svojo skupinsko dinamiko ustvarili, ti kot režiser ne moreš spremeniti. Niti ni vredno tvoje energije, da bi se spuščal v to. Sprejmeš okoliščine, v katerih boš delal dva meseca, in se trudiš iz njih potegniti vse najboljše. Ne biješ bitk v prazno, ker samo izgubljaš energijo. Ljudi pa ne moreš spremeniti. Pri Vitu Tauferju, pri katerem sem delal nekaj asistenc, sem videl in se naučil, kako je pomembno zaupati igralcem. Da je dobro, da igralce pustiš, da jih ne vodiš za roko. So ustvarjalci s svojim mnenjem in intuicijo. In tudi če jih ne razumeš popolnoma, je pomembno, da jim prisluhneš. Tudi ko izrazijo, da potrebujejo pomoč, je pomembno, da se režiser vpraša, za kaj gre. Je res potreba po pomoči ali le lastna frustracija in nezaupanje. Vsi ti režiserji me inspirirajo. Še vedno delajo predstave, ki so žive in v stiku z gledališčem. Delajo predstave, ki hočejo komunicirati.

S čim si se pri tem procesu prvič soočil? Kaj je bila zate popolnoma nova izkušnja?

Doslej sem vedno vstopal v procese z ljudmi, ki so bili moji prijatelji, vedno smo zaradi naših zasebnih vezi vzpostavili močno skupino in tako skupaj in enakovredno vstopili v projekt. Ustvarili smo skupino, ki je bila za konkretni projekt prvič skupaj. Tu pa imam prvič izkušnjo z ansamblom. Imamo tudi dva gosta, a vseeno je močan občutek, da gre za enoto, ki tu živi. In jaz sem ta, ki je prišel za dva meseca k njim gostovat. Ta enota obstaja neodvisno od mene. Ta trg je zame nov. Zelo sem vesel te izkušnje, veliko sem se naučil. Tu se vzpostavlja popolnoma druga skupinska dinamika. Kaj znotraj teh procesov lahko izkoristim za dobro uprizoritev in česa ne, je stalno vprašanje. Ta izkušnja zahteva od mene bistveno večjo odzivnost kot moje prejšnje.  

Če se vrneva nazaj na Don Juana. O čem misliš, da nam govori danes? Zakaj imamo občutek, da je okoli nas vedno več ljudi, ki so mu podobni?

Danes se dosti ukvarjamo s temami, kot so človekove pravice, pravice žensk, enakopravnost, pravice homoseksualcev, in mislim, da je prav, da se ukvarjamo s tem, kar so prejšnje generacije prezrle. Dobro je, da se naučimo biti natančni pri temah, ki so lahko za nekatere ljudi boleče. Vendar imam občutek, da družbena potreba, da toliko govorimo o tem, ljudi spravlja v obup. Znajdejo se pred množico argumentov, pred katerimi se počutijo popolnoma izgubljene. Ne vedo, katera odločitev je pravilna. In to stremljenje k pravilnosti v našo družbo vnaša sterilnost. Zavoljo tega so ljudje, ki si upajo preprosto biti, iti proti toku z vsem, kar imajo, privlačni. V njih je nekaj nedosegljivega, česar povprečen posameznik zaradi strahu ne more doseči. Če stojijo za svojimi dejanji, se nam kažejo kot karizmatični, čeprav se mogoče v popolnosti ne strinjamo z njimi.

Na kaj misliš opozoriti s svojo uprizoritvijo?

Danes smo vsi polni odgovorov in misli, ki naj bi nas vodile skozi življenje. Gre bolj za vprašanje, ki se mi zdi zelo relevantno: za čem stojim, s čim se strinjam in kaj je zame sprejemljivo. Don Juan s svojim početjem ravno to preizprašuje. Na nekaterih točkah ga vzljubimo, spet drugje zasovražimo. On nenehno preizkuša osebne meje posameznika. Sooča nas z našimi osebnimi prepričanji. Pri Don Juanu veliko dejanj ne izhaja iz zlobe, zato je tudi moralno siv. Počne slabe stvari iz svojih osebnih impulzov, ki niso tako negativni. In zato ga lahko razumeš. A gre v svojem ravnanju predaleč. Poseže v socialni, družbeni kontekst in se dotakne morale, s tem seveda odnosa do drugega. Ne predstavljam si gledalca, ki bi lahko bil do konca z njim. Pomembno mi je predstaviti oba pola. Ko nekoga vzljubimo, ga težko obsodimo, in obratno. In ta načelnost je problematična. Zato se mi tudi tu zdi pomembna odzivnost. Ker vse, kar je, je tu in zdaj.

Nina Šorak

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)