Kot je na novinarski konferenci pojasnil hišni dramaturg Miha Trefalt, je Buchaca ena najpomembnejših avtoric katalonske mlajše srednje generacije. Pričujoča igra iz leta 2009 je njeno peto dramsko besedilo, ki ga je sama opredelila kot triler.

Zgodba je postavljena v čakalnico bolnišnične urgence, kjer se znajdejo trije neznanci, ki so prišli pogledat svoje najbližje, udeležene v prometni nesreči. Ponesrečenci, ki so se znašli v istem avtomobilu, ne morejo dajati informacij, uganko o tem, kaj se je zgodilo in v kakšnih medsebojnih odnosih so bili, tako razrešujejo njihovi svojci, je pojasnila dramaturginja Nina Šorak.

Skozi spoznavanje ozadja nesreče je mogoče ugotoviti, v kakšnih odnosih so liki, "na kakšen način se skrivajo pred drugimi, na kakšen način obtožujejo koga tretjega zaradi tega, da prikrivajo svoje lastne napake". Tako je v ospredju tema iskrenosti medsebojnih odnosov ter kako se ljudje znajdejo v zankah prikrivanja in laži, je dodala Šorakova.

Režiser Daniel Day Škufca je ob tem izpostavil nezanesljivost oz. neverodostojnost informacij, ki jih izvemo od posameznih likov, ter njihov potencial, da presenetijo gledalca. Kot je povedal, se je bilo zanimivo ukvarjati z "mehanizmi, kaj se dogaja z nekom, ki odkriva, da ne pozna nekoga, ki naj bi bil njemu najbližji". Sam naslov igre pa je stavek, ki se pojavi v besedilu ter govori o predsodkih in nalepkah, ki jih ljudje uporabljamo.

Igralci Mojca Partljič, Igor Štamulak in Tjaša Horvat so izpostavili izziv, ki jim ga je igra predstavljala. Prva je pri tem priznala, da se je pri poglabljanju v besedilo morala poglabljati in soočiti tudi z lastnimi napakami.

S pričujočo predstavo v koprskem gledališču sicer ponovno odpirajo malo sceno. Ta po mnenju scenografa Voranca Kumarja omogoča več svobode kot veliki oder, poleg tega izgine ločitev prostora med igralci in publiko.