"Dirine oči strmijo naravnost v morje.
Tišina. Vse naokrog negibnost, vse
zastane. Čarovnija.
Tedaj
povesi
pogled
potopi
roko
v vodo
in
se
počasi
dotakne
morja
Počasi.
morje
vzvalovi
Počasi.
Kot da blagoslovi morje."

Morje je v romanu Ocean morje, ki ga je leta 1993 napisal italijanski avtor Alessandro Baricco, vseprisotno in ključen del pripovedi. V dogajanje se vključuje lucidno in natančno, tako da se šele z retrospektivo zavemo, da je bilo morje vse: ne le simbol, temveč dejanje, gonilo dogajanja. V romanu in na odru ga lahko razumemo kot enakovrednega vsem ostalim likom – celo kot “skritega” protagonista, nekoga, ki sproža in poganja pripoved. Vse prihaja iz morja in se vanj tudi steka.

Kot najbolj izstopajoč motiv, ki mu sledimo skozi vso zgodbo, morje predstavlja rdečo nit, ki povezuje na prvi pogled nepovezane usode likov, zbranih v počivališču Almayer. Vsi se znajdejo na tem “čudodelnem kraju”, na “kraju, kjer se posloviš od samega sebe”, “kraju, kjer resničnost zbledi in vse postane spomin”, na “kraju, ki skoraj ne obstaja”, kot je z besedami likov opisan Almayer. Sem pridejo z različnimi razlogi: nekateri po naključju, drugi, ker so jih v počivališče poslali na zdravljenje, tretji, da bi sklenili svojo pot ali pa zato, da bi raziskovali morje in v njem iskali resnico. Ne glede na razlog pa morje – vede ali nevede – učinkuje na vse.

Čeprav roman predstavi več oseb, kot jih je ostalo v dramatizaciji, so ohranjeni vsi ključni liki oz. gostje Almayerja. V procesu dramatizacije smo razmišljali o tem, kakšno vlogo ima morje za vsakega posameznika, in temu tudi sledili: kako ga vidi, kakšen odnos ima do njega, ali se njegovo dojemanje v pripovedi spreminja – in zakaj.

Baron, ki sam nikoli ne pride do morja, kljub temu pa – težko, a vendar – dovoli, da do morja odpotuje njegova hčerka Elisewin, ponazarja strah pred neznanim. Morja še nikoli ni videl niti se ga dotaknil, vseeno pa ima o njem močno stališče: “Zanj je bilo morje le izmišljija. Ali boljše, popotovanje domišljije.” O morju veliko razmišlja in predvsem sanja, prav v sanjah pa se morje pojavlja kot “grozljivo, pretirano lepo, grozljivo močno nečloveško in sovražno prečudovito”. Morje je za Barona torej strašljivo in grozeče zgolj zato, ker je nepoznano. Zaprt v svojem dvoru razmišlja o nevarnostih, ki bi jih morje lahko imelo za njegovo življenje in življenje njegove hčerke, toda vsi strahovi ostajajo na ravni iracionalnega.

Baron, prepričan, da je Elisewin bolna, skuša storiti vse, da bi jo rešil. Obiskali so jo že številni zdravniki in vsi so rekli, da ji ni pomoči. Zadnje upanje polaga v zdravnika Savignyja (v romanu Atterdel), ki predlaga prav zdravljenje z morjem. Elisewin, kljub odraščanju na dvoru in izolaciji zaradi očetove paranoje, morje dojema drugače: sicer kot nekoliko strašljivo, ker ga ne pozna, vendar si ga vseeno želi doživeti, želi si odpotovati k njemu in ob tej misli je pomirjena: “Spustila se bom k morju. Kot se spusti ona – reka, velika svečenica, edina, ki pozna najlepšo, mirno in spokojno pot do morja brez bolečin.” Pred nami je edini lik, pri katerem se odvije celotna pot od nepoznavanja in strahu pred morjem (“Morje slišim. Ne preneha niti za trenutek. Ne pozna utrujenosti. Ne milosti. Ne moreš ga ugasniti, morja, ko ponoči žari.”) do spremembe, ko preko izkušnje z Adamsom stopi v morje in odraste.

PLUCHE: In, kako je? … Morje, kakšno je?
ELISEWIN: Prečudovito.
PLUCHE: In potem?
ELISEWIN: V nekem trenutku, preneha.

Zadnji dialog med Elisewin in očetom Pluchem, ki jo spremlja v Almayer, dobro predstavi odnos in usodo obeh: Elisewin kot nekoga, ki je morje doživela, in očeta Plucha kot nekoga, ki bi si ga želel doživeti, vendar ga nikoli ne bo. V počivališču se je znašel naključno, kot njen spremljevalec, brez lastne težave, ki naj bi jo morje razrešilo – vendar ga bivanje tu vseeno zaznamuje. Kot opazovalec ima čas in prostor, da vidi vse, kar se dogaja, in zato ga želi zapustiti: “Elisewin! Čimprej morava oditi. […] Nekaj bolnega je na tem kraju. Ali nisi opazila? Bela platna slikarja, neskončne meritve profesorja … in potem ta gospa, prelepa gospa, pa vendar nesrečna in sama in … ne vem, no. […] Vse je nekako zaustavljeno, le korak pred resničnostjo, razumeš to?” Vendar ga prav vsa srečanja, izkušnje, opazovanja morja z varne razdalje in želja po morju pripeljejo do točke, ko se začne spraševati, kaj si pravzaprav želi – vrniti se na dvor, ostati v Almayerju ali “vse skupaj obesiti na klin in se poročiti z lepo in duhovito žensko”. Oče Pluche se morja boji, nima poguma, da bi vanj stopil, četudi bi si to želel. Svojo odločitev prepusti bogu in kmalu zatem dobi odgovor. Tako njegova usoda ostane zapečatena – in v večnost se bo spraševal, kako bi bilo stopiti v morje.

Tudi Plasson in Bartleboom v Almayerju “uporabljata” morje za svoje cilje. Bartleboom, ki piše enciklopedijo o omejitvah v naravi, išče konec morja. Raziskoval je že omejitve rek, dni, listov na drevesu, zdaj pa je na vrsti morje. Vse meritve in poskusi so izraz njegove želje po omejitvi neomejenega, hkrati pa simbol lastnih omejitev. Ne piše pa samo enciklopedije, ampak tudi pisma svoji bodoči ženi, ki je še ni srečal, a za katero verjame, da obstaja: “Nekje, na nekem koščku sveta bom nekoč srečal žensko, ki je že od zmeraj moja ženska. Čakam jo, veste. Precej življenja je že šlo mimo, ne da bi ga s kom delil. Vendar ji pišem pisma, tej ženski. Vsak dan. Poznam življenje in ga pišem in komu, če ne njej?” Omejitve niso le okoli njega, v naravi, ampak tudi v njem samem. Raziskuje morje, a ga nikoli zares ne okusi.

Nasprotno pa slikar Plasson išče začetek morja – njegove oči.

PLASSON: Dira, mogoče pa vi veste. Kje ima morje oči? … Saj jih ima, kajne?
DIRA: Da.
PLASSON: In kje so?
DIRA: Ladje.
PLASSON: Ladje, kaj?
DIRA: Ladje so oči morja.

Dolga leta je slikal portrete, vendar se jih je naveličal. V očeh ljudi ni našel resnice: “lastniki zemljišč, bolehne soproge, napihnjeni in zavaljeni otroci, zmečkane pratete, gospodične, ministri … vsi oportunistično uokvirjeni obrazi. Ko sem pred seboj videl svojo prihodnost, sem spoznal, da obrazov bogatunov ne bo nikoli konec. Nikoli ne bo konec teh podob bedastih obrazov”. Odmaknil se je in posvetil portretiranju morja – resnice. Toda ker je vedno začel pri očeh, jih zdaj poskuša najti tudi v morju. Stoji v vodi, da bi ga lahko naslikal, toda občuti, da mu to ne uspeva. Njegov umetniški prehod vodi od Platonovega mimesisa – umetnosti kot posnemanja resničnosti – proti modernemu dojemanju umetnosti, ko se približa ready-made konceptu: za sliko morja uporabi morje samo.

Ann Deverià je v počivališče prišla zaradi moževe želje, da bi jo morski zrak “ozdravil” prešuštništva. Okusila je morje, se vanj potopila, toda zdaj kot v vicah čaka na kraju, ki “ni več kopno in ni še morje. Samo čas je. Čas, ki mineva. In konec”. Zaveda se, da se v morje ne bo nikoli več vrnila, zato je ujeta v počivališču in čaka, da bo prepozno. Čaka na trenutek, ko jo bo morje nehalo klicati in bo s tem nehala želeti.

Adams in zdravnik Savigny sta povezana z neprijetno izkušnjo brodoloma in dogajanjem na splavu. Savigny beži, Adams lovi. Savigny se skriva, Adams se maščuje. Za Savignyja je morje odgovorno za vse: “Morje je bilo vse. Bilo je morje v rokah, ki so ubijale, v mrtvih, ki so umirali, bilo je, v žeji, v lakoti, v agoniji, bilo je, v prostaštvu in v norosti. Ni ne krivih in ne nedolžnih. Le zmaga, zmaga morja.” S tem si opere roke za svoja kruta dejanja dejanja. Adams pa morje spoštuje in razume, celo brani, ko govori o brodolomu: “Nespametnost mož je kriva, da smo jo izgubili, ne morje”. Moje je doživel na najbolj krut način in ga preživel – morda gre za edini lik, ki morje doživlja takega, kot je.

Oči strmijo naravnost v morje. Tišina. Vse naokrog negibnost, vse zastane. Čarovnija.

Vse osebe v Almayerju pričaka in spremlja Dira (združena iz več likov romana). Dira se razlikuje od preostalih, saj v počivališče ne pride, ampak tukaj živi, dela. Kot ima “morje na stotine oči”, je možno tudi Dirino vlogo v Almayerju interpretirati na stotine načinov, zato naj ta trenutek ostane dekle, ki na začetku začetku blagoslovi morje, sproži val dogodkov in sklene z: “Če se morja ne da več blagosloviti, potem se ga morda še da izgovoriti, povedati. Povedati morje. To je edino, kar nam ostane. Kajti pred njim, mi, čeprav brez dotika, brez čarovnije, moramo imeti vsaj kakšno orožje, nekaj, da ne bi umrli v tišini, in to je vse.”

Povezava: PDF gledališkega lista