Poetična oda morju.
Almayer – oddaljeno počivališče, »kot položeno na zadnji okvir sveta« – deluje osamljeno in pozabljeno. Toda prav ta »kraj, ki skoraj ne obstaja« oziroma »ostaja samo zato, da se stvari postavijo na svoje mesto«, predstavlja pomemben, čeprav začasen dom številnim gostom, ki so se tu znašli namenoma ali po naključju. Sem so prišli z upanjem, da jih bo morje – kot zadnje zdravilo – rešilo njihovih »bolezni«.
Mlado, krhko dekle Elisewin pride v počivališče na željo svojega očeta, v upanju, da jo bo zdravljenje z morskimi valovi omogočilo, da začne zares živeti. Spremlja jo oče Pluche, ki budno pazi na vsak njen korak in nenehno piše nove molitve. Gospo Ann Diverià je v Almayer poslal mož – kot obliko zdravljenja »zelo čudne bolezni«, kot jo imenuje sama: prešuštvovanja. Plasson, slikar, ki slika z morsko vodo, potem ko se je naveličal portretiranja bogatašev, želi zdaj naslikati portret resnice, portret morja, zato se sprašuje, kje ima morje oči, kje se morje začne. Nasprotno pa znanstvenik Bartleboom, ki piše Enciklopedijo omejitev, raziskuje, kje se konča to neskončno morje. Ocean morje.
Vse goste sprejme Dira, edina skrbnica Almayerja, njena vseobsegajoča, a tiha prisotnost njeno vlogo zavija v skrivnost: je res zgolj gostiteljica ali pa njen obstoj vpliva na vse okoli nje?
Zgodbe teh nenavadnih prebivalcev – prežete z izgubljenimi ljubeznimi, razočaranji, brodolomi in večnimi vprašanji – se najprej le rahlo dotikajo druga druge. Pravi zaplet se začne s prihodom skrivnostnega mornarja Adamsa in pozneje zdravnika Savignyja, njuna prisotnost razkrije, kako globoko so njihove usode med seboj prepletene.
Usodo vseh likov v drami neizbrisno zaznamuje morje. Morje kot metafora za življenje in svobodo izraža neustavljivo moč narave, ki kljubuje človeku, a je hkrati zanj tudi zdravilno. Morje kot simbol in protagonist postane nenehno spreminjajoča se kulisa, ki odseva ali preizprašuje čustvena stanja in preobrazbe.
