Intervju z univ. dipl. soc. del. ter specializantko skupinske analize, psihoterapevtko Matejo Lajh, je pripravila Helena Šukljan.

Psihoterapevtka Mateja Lajh – večinoma se posveča delu z ljudmi, ki se soočajo z zasvojenostjo – v svoji predstavitvi na spletni strani mojpsihoterapevt.si navaja afriški pregovor: »Če želite biti hitri, pojdite sami. Če želite priti daleč, pojdimo skupaj.« Temu načelu sledi tudi pri svojem delu, saj večinoma izvaja skupinske terapije. Prav tak pristop vidimo v besedilu Ljudje, kraji in stvari, v katerem Emmi, ki se skupinski terapiji izogiba, jasno povedo, da je skupina program, ki naj bi se ga udeležila, če hoče spremeniti svoje vedenje; prav tako pa pomen skupine izpostavi Mark, ko pravi: »Zdravimo se kot skupina. To mora ostati varen kraj, kjer si delimo zaupne stvari.«

Kdaj se ljudje, ki imajo težave z odvisnostjo, odločijo, da bodo začeli obiskovati terapijo? Ali se načeloma odločijo sami ali jih kdo usmeri? So uporabniki že opravili del zdravljenja ali lahko pridejo že v trenutku, ko se težave šele zavejo?

Ljudje se za zdravljenje odvisnosti običajno odločijo, ko ta začne vplivati na kakovost njihovega življenja in na njihove ožje socialne mreže. Družinski člani jih navadno začnejo opozarjati, da so se spremenili, da so otopeli, da niso v stiku z zunanjim svetom, zanemarjajo družino, partnerja in družinske obveznosti; substanca, ki jih je zasvojila, je zanje na prvem mestu in se ji zato popolnoma podredijo. Ko odvisnost napreduje v tako imenovano kronično fazo, ljudje vsak dan potrebujejo alkohol in tablete, da lahko funkcionirajo. Začnejo se težave na delovnem mestu, ki jim navadno sledi odpoved delovnega razmerja, partner grozi z ločitvijo in odvzemom otrok, pod vplivom alkohola ali tablet velikokrat pride do dejanj, ki imajo pravne posledice. Če je zunanji pritisk dovolj velik in ima oseba uvid v svojo odvisnost, potem se navadno odloči za zdravljenje. Obstaja možnost ambulantnega in bolnišničnega zdravljenja, ki je v kronični fazi odvisnosti najbolj učinkovito.

Morda je dobro omeniti še izraz »škodljiva raba« alkohola in tablet, pri kateri odvisnost še ni razvita, vendar se oseba na podlagi svojih dejanj in družabnega življenja zaveda zlorabljanja učinkov določene substance. Takrat je učinkovito ambulantno zdravljenje, pri katerem oseba pride na pogovor enkrat tedensko ali se vključi v skupinsko terapijo, prav tako je v teh primerih uspešna psihoterapija.

Kakšne metode uporabljate pri delu z odvisniki? Ali z njimi, na primer, razvijate coping skills, tehnike samoobvladanja? Se v kakšnih bistvenih stvareh razlikujejo od vašega siceršnjega dela oziroma pristopa?

Najučinkovitejša metoda zdravljenja ljudi z odvisnostjo je skupinska psihoterapija. Ljudje, ki imajo podobne težave, se v varni skupini pod okriljem usposobljenega terapevta, ki jima zaupajo, najboljše zdravijo. Člani se na dogajanje v skupini odzivajo v skladu s tem, kar to dogajanje prebudi v njih (s potlačitvijo, izolacijo, udejanjenjem, projekcijo, introjekcijo, projektivno identifikacijo, zanikanjem …). Naslednji pomemben koncept je zrcaljenje. Skupina daje priložnost za odkrivanje podobnosti in razlik med člani. Član lahko v drugih vidi sebe ali dele sebe, tudi zatrte, in tako pride v stik s pomembnimi deli sebe. Zrcaljenje okrepi komunikacijo in razumevanje sebe in drugih. Komunikacija najpogosteje poteka z besedami, lahko pa tudi z mimiko, gibom, tišino, pogledom, nasmehom, šepetom … Skupinska analiza je pravzaprav analiza komunikacij v skupini. Terapevt širi in poglablja komunikacijo, jo sprejema in opazuje na različnih ravneh in jo »prevaja« v sporočilno obliko. Z vključitvijo v skupino član prekine izolacijo. V razumevajočem okolju lahko spregovori o svojih težavah, se čuti razumljenega in tudi sam poskuša razumeti druge. Član v skupini odkriva, da imajo tudi drugi podobne ali celo hujše težave, kot jih ima sam. Težave drugih lažje vidi kot pa svoje lastne. Svoje potlačene vsebine prepozna, ko jih pokaže pred drugimi. Pogovor, interpretacija in analiza potlačenih vsebin učinkujejo istočasno pri več članih, tudi pri tistih, ki samo poslušajo. Občutke tesnobe in krivde olajša njihova projekcija v ostale člane. Skupina spodbuja identifikacijo in razlikovanje med člani. V skupini je lažje spregovoriti o različnih temah, zlasti če o njih govorijo tudi drugi. Podobno se zgodi z globokimi, primitivnimi, nezavednimi vsebinami, ki se v skupini izrazijo hitreje in polno. To opazimo zlasti v povezavi s skupinskimi sanjami, simboli, skupinskimi strahovi, fantazijami in podobnim. Skupina ponudi možnost za izmenjavo različnih informacij in razlag.

Kaj je razlog za nastanek odvisnosti, zakaj se je je tako težko rešiti, kako pogosto se dogaja relaps in zakaj sploh pride do njega?

V ozadju vsake odvisnosti je po navadi nepredelana travma. Zloraba substanc je lajšanje negativnih občutkov, oblika sprostitve stisk, tesnobe, pomirjanje, samozdravljenje s substancami, beg v omamo. Torej nekakšna hitra rešitev, olajšanje postane življenjski vzorec za reševanje težav in soočanje z njimi. Ker ljudje svoje življenjske vzorce težko spreminjamo ali jih vzdržujemo, pride tudi do relapsa ... Pomembno je, da smo, kadar spreminjamo vzorce vedenja, pozorni na spremembe, ki se nam dogajajo, in na naše reakcije. V stresnih ali problematičnih okoliščinah se navadno impulzivno odzovemo in se zatečemo k hitri rešitvi, kakršne smo bili vajeni včasih, torej k staremu, utrjenemu vzorcu. Ko sodelujemo v psihoterapiji, te vzorce prevetrimo, spremenimo, še vedno pa moramo biti pozorni, kako se odzovemo v novih situacijah, in takrat ozavestimo, kaj čutimo, kaj se dogaja, kako bi se odzval včasih in kako sem se naučil oz. odločil odreagirati v situaciji, v kateri bi drugače segel po substanci.

Ali v proces zdravljenja vključite tudi svojce in če jih, na kakšen način?

Alkoholizem oz. odvisnost je bolezen celotne družine, skupaj z odvisnikom zbolijo tudi svojci (partner navadno pregori, postane depresiven, otroci se umaknejo, zaprejo vase, privzamejo destruktivne vzorce vedenja ali uporniško držo ...). Svojci se zdravijo skupaj z odvisno osebo in predelujejo svoje vzorce delovanja v odnosu. Terapija je lahko družinska ali skupinska.

Kako vse ljudje zanikajo, da so odvisni, in kdaj potem spoznajo, da so – obstaja morda kakšen prelomni dogodek?

Običajen obrambni mehanizem, kot sta zanikanje in projekcija, odvisno osebo obvaruje pred resničnostjo njene lastne odvisnosti. Kadar se ji sesuje življenje, pa navadno uvidi, da ima problem.

Ali imajo odvisniki pogosto tudi težave z lastno identiteto ali s kakšnimi duševnimi boleznimi?

Zagotovo. Kot sem že omenila, ljudje svoje nerazrešene travme, spoznanja o sebi, dvome, spolno identiteto, depresije, stiske velikokrat lajšajo z zlorabo alkohola, tablet in drugih substanc. Temu pravimo »samozdravljenje«, trenutna omama jim namreč pomaga ali izboljša njihovo razpoloženje, jih sprosti ...

Kako pristopiti k nekomu, za kogar vemo ali sumimo, da se bori z odvisnostjo? Kaj lahko naredimo za drugega, pa še vseeno ostanemo korektni?

Oseba, ki je razvila odvisnost, se bo v veliki meri branila oz. zanikala težave in bo do pogovora ali pomoči morda odklonilna. Morda je dobro, da ji damo vedeti, da je ne obsojamo, da poskušamo razumeti, da je v sebi »nekaj več« kot samo pijana pojava, in je s tem ne stigmatiziramo. Ljudje si predvsem želimo biti slišani in razumljeni, na kar pa danes velikokrat pozabljamo.

Zakaj je še vedno tako zelo prisotna stigmatizacija in posledično izločitev odvisnikov iz družbe?

Odvisno kje; ponekod je stigma še močna, drugod se o tem že govori in predstava »vaškega pijančka« se rahlja. Pomembno se mi zdi predvsem razumevanje, da za pijano ali zadeto osebo stoji človek v stiski, ki mu ponudimo roko. Vsi se na različne načine spoprijemamo s težavami, eni pri tem izberejo manj, drugi bolj destruktivne načine vedenja. Tako kot je bolezen depresija, je bolezen tudi odvisnost, ki jo – če nanjo pogledamo s pravega zornega kota – vidimo mnogo jasneje in brez predsodkov.

Povezava: PDF gledališkega lista