Helena Šukljan, 7. 1. 2022

Bi Slovencu uspelo v Bronx?

Gledališče Koper, Israel Horovitz INDIJC HOČE U BRONX, režija Renata Vidič, premiera 7. januar 2022.
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Na spletni strani New York City Police Department je (za)beležena statistika kriminalnih dejanj mesta. V oktobru 2021 je bilo v New Yorku izvršenih (ali bolje, prijavljenih) 10118 takih dejanj, upoštevajoč umore, posilstva, rope, napade, vlome, tatvine in nasilje nad ženskami. Preverimo lahko tudi podatke o t. i. »hate crimeu« ali nasilju do drugačnih – oktobra 2021 je bilo izvedenih oz. prijavljenih 466 napadov, zaradi rasne, spolne, verske ali etnične pripadnosti; od tega je pri 124 napadih (kar je 96 primerov več kot leto pred tem) šlo za napad na Azijca zgolj zaradi dejstva, da gre za Azijca.

Tudi glavni lik dramskega besedila Indijc hoče u Bronx (The Indian Wants Bronx), dramatika Israela Horovitza (1939–2020), je Azijec – Gupta, ki sredi mrzle septembrske noči izgubljeno čaka na avtobusni postaji na Peti aveniji v New Yorku ter išče svojega sina. Pot mu prekrižata problematična najstnika s socialnega dna, ki najverjetneje še eno noč preživljata zunaj, daleč od težav, s katerimi bi se sicer morala soočati doma (problematična mama, odsotni oče, finančne težave itn.).

»GUPTA, Vzhodni Indijec, stoji sam, desno od srede odra, blizu znaka za avtobusno postajo. Na njegovi levi je telefonska govorilnica; na njegovi desni več mestnih smetnjakov. GUPTA […] je pohleven in zaradi mesta opazno prestrašen. Oblečen je v tradicionalno vzhodnoindijsko nošo, ustrezno sredini septembra.« Uvodne didaskalije ustvarijo sliko, v katero s pesmijo (beri: s »fušanjem«) razigrano vstopita Murph in Joey, ki bi Indijcu lahko predstavljala kanček upanja, a je zaradi njunega glasnega nastopa previden, prestrašen. Odrske situacije enodejanke, pri kateri je dramski čas enak realnemu, bralca (gledalca) vodijo po pričakovani poti – začetni dvomi o varnosti biti v družbi problematičnih fantov se izkažejo za utemeljene. Besedilo ni sestavljeno iz večjih zapletov, preobratov ali razkritij, ki bi ustvarjali napetost, ampak gre za dogodek, morda bi to lahko imenovali tudi srečanje, kjer je vprašanje eno: bo Indijcu uspelo v Bronx.

Že sam prostor in čas, v katerega je postavljen glavni lik, otežujeta njegovo pot do cilja: tujec v velemestu, ki ne razume angleščine, je od svojega cilja oddaljen dobri dve uri in pol hoje. Njegov načrt je najbrž pasivno čakanje na naslednji javni prevoz, ki bi ga pripeljal do želenega cilja, ter morda upanje na prijaznega Američana, ki bi ga usmeril na pravo pot. Namesto tega naleti na dve tempirani bombi, tik pred pokom, katerih dodatna ovira je jezikovna bariera.

Agresija je v Murphu in Joeyu zakoreninjena že iz časa pred njunim rojstvom; v življenju pa se je le-ta zgolj nabirala, stopnjevala in manifestirala. Nasilje – verbalno in fizično – je edini način reševanja težav, s katerim sta odraščala in ki ga poznata. Izvemo, da jima je bila »dodeljena« socialna delavka, kar kaže na težnjo družbe po ponovni primarni socializaciji (re-socializaciji) problematičnih mladostnikov; a prav v odnosu do nje (brez nikakršnega spoštovanja, imenujeta jo »Pičkolička«) je mogoče videti, kako težko je porušiti stare vzorce. Nasilje rodi nasilje. Tudi Murph in Joey sta najprej žrtvi, ki reagirata iz lastne bolečine, kar se implicitno kaže v njuni komunikaciji, predvsem v trenutkih, ko se dotikata svojih osebnih tem.

»Murph je moj najboljši kolega, veš? Sva kolega od vrtca. Jaz pa Murph, zmerej. A misliš, da je moja matka kuzla? Je nula. Njegova matka je taprava. A veš? Pa še nič ne zasluži. To je ta jeba. Nič ne zasluži.« Trenutek, ko Joey ostane sam z Indijcem, izkoristi za popolnoma iskreno izpoved, ki je lahko taka, saj ga Indijec ne razume; verjetno gre bolj za to, da se Joey izpove samemu sebi. Iz njegovega monologa dobi bralec jasno sliko stiske mladega fanta, ki je prav tako (ali še bolj) izgubljen kot Indijec. Fant, ki je del nečesa ogromnega in se znotraj tega bori za svoj obstoj, še prej pa za vzpostavitev svoje lastne identitete. In kot vidimo, jo tudi on vzpostavlja na podlagi bede drugega, ki mu gre slabše kot njemu. Če bi z Indijcem sam ostal Murph, bi bil monolog enak.

Nenehno se definiramo v odnosu do drugega, drugačnega. Podobno kot je  razvil jezik kot sistem binarnih diferenc, kjer pomen neke besede ni odvisen od samega sebe, ampak nastane v odnosu do drugega, se tudi ljudje ne definiramo kot taki, ampak v odnosu do drugega. Tako kot se binarne diference na lingvistični ravni združujejo v vedno večje mreže, se tudi ljudje definiramo s postavljanjem v vedno širšo mrežo. Mikro primer vidimo prav v tem besedilu: najprej obstaja odnos med Murphom in Joeyem, v katerem gre za definiranje sebe preko misli »drugi je slabši od mene«, ko se pojavi Indijec pa naenkrat tvorita celoto in se skupaj definirata preko misli »midva sva boljša od njega«. In za to, da bi dokazala lastno večvrednost, uporabita edino sredstvo, ki ga poznata – psihično in fizično nasilje.

Ne moremo zanemariti dejstva, da besedilo odpira vprašanje rasne nestrpnosti in posledično nasilja. Drama je napisana v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (krstno je bila uprizorjena 17. januarja 1968 v Astor Place Theatre v New Yorku), torej v času hipijevskega gibanja, ki je močno zagovarjalo rasno strpnost in strpnost do sočloveka sploh, čemur je dramatik nedvomno sledil. Poleg tega pa se je zaradi svojega judovskega porekla zagotovo še močneje in bolj osebno zavedal in soočal s problematiko brisanja določene skupine ljudi iz družbe.

Tudi če besedilo za konkretni primer vzame nestrpnost do tujca – Indijca, lahko v tem vidimo širšo sliko. Avtor nam z izbiro nacionalnosti dramskih likov sicer sugerira, o čem želi spregovoriti, ampak lahko v Gupti vidimo več, vidimo lahko metaforo ali, bolje – nadpomenko. Nadpomenko za vsa kriminalna dejanja, storjena na podlagi definicije »drugačen od mene«.

In tudi če gre za fiktivno zgodbo, ki se dogaja na drugi strani Atlantika, lahko v njej prepoznamo naše podalpsko noriško kraljestvo, utemeljeno na strahu pred drugačnim ter neznanim; našo deželo, v kateri lahko na avtobusni postaji, na ulici, v šoli, trgovini, na družinskem kosilu, v lekarni … praktično povsod slišimo Murphe in Joeyje ter srečujemo Indijce. Prepoznamo deželo, v kateri je bilo v minulem letu prijavljenih 1557 kaznivih dejanj zoper življenje in telo, 375 kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, 2932 kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke.

Problematika, s katero se v zgodbi v prvem planu ukvarja Horovitz, je (še) vedno in povsod aktualna – to ni nikakršna revolucionarna ugotovitev. Morda je razlika le v tem, da se je nekoliko modificirala oz. nadgradila. Z množično uporabo spleta se je pojavilo še več Murphov in Joyev in še več Gupt. Kar pa ne pomeni, da se je nasilje preselilo na splet, ampak je dobilo še en medij, s katerim se hrani. Zgolj utopično lahko zremo v prihodnost, v kateri ne bo več razlik med belimi in rumenimi, med vernimi in vernimi, med moškimi in ženskami, med homo in hetero … med človekom in človekom. Razlike (hierarhija), ki jih družba ustvarja na podlagi merila »drugačno od mene«, so vedno bile in vedno bodo. Nekaj, kar je tako močno zakoreninjeno v nas, je težko spraviti iz sistema. Lahko si rečemo »ne, jaz pa že nisem tak/-a, da obsojam na podlagi videza, stereotipov«, ampak če bi bili ponoči sami na avtobusni postaji, na katero bi prišel človek, bi se verjetno večina ljudi varneje počutila, če bi bila to ženska, in ne moški, če bi bil to belec, in ne temnopolt, če bi bil to nekdo z volneno kapo, in ne s turbanom.

Dramsko besedilo se konča z edinim prebojem četrte stene in neposrednim nagovorom Indijca: »Kako si? Dobrodošel. Dobrodošel. Hvala. (Sprednjim vrstam.) Hvala!« Deluje, kot da Indijec vstane od mrtvih in nagovori občinstvo, s tem pa gledalce »sooči« s svojo situacijo in skoraj moralizira. Ustvarjalci tokratne uprizoritve so se odločili, da predstavo sklenejo brez zadnje replike, kar je dobra dramaturško-vsebinska odločitev, saj s tem vzdušje, ki ostane po zatemnitvi, dopušča več možnih interpretacij ter vprašanj.

Med njimi zagotovo tudi to, kaj bi se zgodilo, če bi se v New Yorku v takšni situaciji znašel Slovenec – bi mu uspelo v Bronx, ali bi ga čakala enaka usoda kot Indijca?

Povezava: PDF Gledališkega lista

Renata Vidić, Indijc hoče u Bronx, Gledališče Koper, Israel Horovitz

Povezani dogodki

Helena Šukljan, 29. 10. 2021
Cepljeni proti iskrenosti
Helena Šukljan, 3. 1. 2020
Helena Šukljan bere sodobno slovensko dramo