Helena Šukljan, 29. 10. 2021

Cepljeni proti iskrenosti

Gledališče Koper, Cristina Clemente, Marc Angelet LAPONSKA, režija Nenni Delmestre, premiera 29. oktober 2021.
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Laponska – dežela snega, mraza, nenehnih zim, dežela, v kateri za pomlad štejeta »zadnja dva tedna zime«, ko se »sonce prikaže in sneg stopi«. Laponska – dežela severnih jelenov, Božička, severnega sija … dežela čarovnije. Laponska – dogajalni prostor v istoimenskem dramskem besedilu Marca Angeleta in Cristine Clemente: Laponska (2018).

Dežela na severu Skandinavije, ki zajema dele Norveške, Švedske, Finske in Rusije, je izbrana za kraj dogajanja in celo naslov dramskega besedila, ki za izhodišče vzame vprašanje o ustreznosti laži za ustvarjanje lepšega (čarobnega) življenja oz. vsaj dela življenja: otroštva. Razsežnost Laponske se giblje med 320.000 in 350.000 kvadratnih kilometrov. So to meje laži ali seže dlje?

V božičnem času se v na videz idilični deželi na skrajnem severu Evrope združita (trčita) dve družini: dve sestri, vsaka s svojo družino. Primorka (v izvirniku Španka) Monika se z možem Robijem in sinom Martinom odloči obiskati svojo sestro Nelo, njenega moža – Finca, zaradi katerega se je preselila iz Slovenije – Olavija in hčerko Aino. Motivacija za obisk je v osnovi preprosta: Monika in Robi želita svojemu sinu pričarati kar se da lep božič v Božičkovi deželi, kar Monika tudi pove: »Je star komi pet let! In ima pravico doživet še vsaj ene par Božičev, polnih iluzij.« Želja po obisku družine (mimogrede: prvi obisk sestrine družine na Finskem) skozi celotno dramsko dogajanje deluje, kot da je drugotnega pomena.

NELA: Ampak kaj točno mu je Aina povedala?
OLAVI: Resnico: da Božička ni, da so to starši.

Že prvi repliki drame bralca postavita v samo jedro izhodiščnega zapleta: štiriletna Aina pove svojemu bratrancu, da Božiček ne obstaja, da darila v resnici kupijo in pod smrečico postavijo starši. Nela v nadaljevanju dialoga svojemu možu pravi: »In pripravi se, ker bova nocoj morala večkrat slišati, kako je najina hči Màrtinu uničila otroštvo.« Replika jasno nakazuje na povod za napetost, ki se bo (nujno) zgodila med paroma. Večer se razvija v pričakovano smer kritiziranja drugačnega pogleda na vzgojo in slabe volje zaradi izdane »skrivnosti«, toda pogovor preseže začetno težavo. Je le nekakšen trenutek, ki sproži serijo obtoževanj na račun navad, vedenja ter načina življenja, ki načeloma temelji na stereotipih druge kulture in iz njih tudi izhaja.

Olavi si tako privošči izjave, kot so: »Vi kričite za vsako figo. Tukaj zelo redkokdaj kdo zakriči, pri vas pa kričite ves ljubi dan.« ali »Države imajo svojo genetiko, ne? In vi ste vzgojeni v državi, kjer sta prevara in laž temelj družbe.« in »Tukaj je to zelo grdo. Tega ne delamo. Ampak nič hudega, pač drugačen pogled na svet.«, zatem, ko obsodi Robija, kako se je glasno hvalil, da mu je trgovka vrnila preveč drobiža. Robi je na tem področju nekoliko skromnejši, vendar lahko tudi pri njem zaznamo obsojanje na podlagi stereotipa: »Ben, lahko da ste boljši od nas, kar se tiče depresije in samomorov, ma v smučarskih skokih smo boljši mi.«

Severni sij ali aurora borealis nastane s tem, ko električno nabiti delci magnetosfere pridejo v stik (trčijo) z Zemljinim ozračjem in tam reagirajo ter posledično zasvetijo.

Enodejanko, v kateri čas teče kronološko in neprekinjeno, lahko beremo kot utrinek njihovega skupnega večera, v katerem se izrisuje vedno aktualno vprašanje: ali je možno, da sta dva (oba) diametralno nasprotna pogleda na svet »pravilna«. V besedilu se odpira še veliko drugih (pod)tem o laži, resnici, morali, vzgoji itn., ki so vse združene pod krovno vprašanje teksta.
Na eni strani imamo družino, ki se je že v času nosečnosti »odločila, da hčerki nikdar ne bova govorila, da je Božiček resnična oseba,« kot pove Nela, in da bo njun pristop racionalna razlaga vsakega pojava. Ko se ob tem drugi par sprašuje, kako sta hčerki razložila, kdo je človek z brado in debelim trebuhom, če ga je slučajno videla, imata Nela in Olavi že pripravljen odgovor.

NELA: Pojasnila sva ji, da je moški v kostumu, ker upodablja lik. Kot liki, ki jih je z nama videla v gledališču.
OLAVI: Da je to igra, ki jo starši pripravijo za svoje otroke, ampak da nama ne ugaja, ker se nama ne zdi etično, da bi jo slepila.

Po drugi strani pa starša, ki taki iskrenosti do otroka nasprotujeta in se sklicujeta na tradicijo ter čarobnost obiska Božička. Monika njun način vzgoje zagovarja s: »Čem, da bi imel iste metuljčke v trebuhu, kukr sen jih imela jaz ku ôtrok na dan Božiča in ki jih nisen čutla več, dòkler nisen dobila otroka. Čem, da verjame, da na svetu obstaja anka čarovnija. Ja, čarovnija. Da ni vse racionalno, oprijemljivo.«

Vidimo, da gre za popolno nasprotje v dojemanju tako preproste stvari, kot je Božiček in njegov resničen obstoj, ki pa na otroka izjemno močno vpliva. Vprašamo se lahko, ali ima kateri par bolj prav in drugi manj oz. ali ima en par prav in je drugi v zmoti. Odgovor je jasen: težko bi razsodili v prid nekoga, zato njihovo argumentirano, a pasivno-agresivno izmenjevanje mnenj ne temelji na ničemer in je že v sami osnovi nesmiselno. Vleči na eno stran, z zavedanjem, da druge ne boš premaknil, je Sizifovo delo. Zakaj potem, kljub temu da se zavedamo nesmiselnosti, še vedno vztrajamo in želimo kotalečo se skalo spraviti na vrh gore? Odgovor je najbrž v samem bistvu človeka, ki ves čas svojega bivanja teži k »vedno imeti prav«, k »moja resnica je edina resnica«, in nenazadnje k želji po »biti Bog«. Vidimo, da gre za antropocentrizem v najožjem pomenu besede.

Otroka sta zgolj izhodišče; v besedilu sta prezentna, ampak samo kot zvoki iz druge sobe. To odločitev lahko sicer razumemo popolnoma praktično (težko je poiskati otroka, ki bi sledila ritmu profesionalnega gledališča, prav tako lahko odrasel človek, ki igra otroka, na oder hitro prinese znake in pomene, ki vsebini morda ne bi ustrezali), gre pa tudi za smiselno konceptualno odločitev, iz katere preberemo, da sta otroka še najmanjša težava za nesporazume med paroma, da sta samo orodje s katerim argumentirajo vsak svoja (v njihovih očeh edino pravilna) prepričanja. Tako otroka zelo hitro postaneta drugotnega pomena in v ospredje vedno bolj jasno stopajo štirje protagonisti, vsak s svojimi pogledi na svet, vsak s svojimi lažmi. Izdaja skrivnosti oz. razkritje neresnice o (ne)obstoju Božička pripelje do tega, da se tudi med štirimi liki razkrijejo skrivnosti, ki so bile dlje časa potlačene. Skrivnosti, ki presegajo razsežnost Laponske. Največji preobrat v tem kontekstu opazimo pri Olaviju, ki za svojimi zelo eksplicitno izraženimi načeli o resnici in laži (»Resnica nas bo osvobodila.«) pred hčerko skriva največjo laž (zaradi neplodnosti ni njen biološki oče), ki izhaja iz njegove lastne bolečine. Tudi na videz načelen mož ima kriterije za odstopanje od lastne načelnosti, kar Monika strne v: »Resnice ne bolijo, dòkler te ne primejo na živo.«

Na Laponskem trčita dve družini, dva pogleda na svet, na vzgojo, ki sta ves večer v pričakovanju trka električno nabitih delcev magnetosfere in Zemljinega ozračja.

OLAVI: Ko delci trčijo, povzročijo čaroben UČINEK. Pazite na ta pomenski odtenek, ker gre za nekaj čisto drugega. Čarovnija kot takšna dejansko sploh ne obstaja.
MONIKA: Sigurno da obstaja.
OLAVI: Vse, kar naj bi bilo čarovnija, je v resnici samo čarobni učinek.

Kljub vsem nasprotujočim si pogledom na svet, deluje, kot da severni sij ob svojem pojavu zbanalizira vse probleme. Zagotovo pa združuje oboje – fizikalno in fantastično razlago nastanka – s čimer nezavedno in metaforično (z)druži oba para in zbriše vsa dotedanja nesoglasja. Ob trku delcev v vesolju se notranja vesolja likov umirijo in zavlada čarobnost sobivanja.
Ali je konec besedila srečen? Težko bi ga definirali, a dejstvo je, da severni sij ne traja večno in se trk iz vesolja hitro spet preseli na zemljo. Njihova zgodba in nasprotujoča si mnenja se bodo nadaljevali tudi po odprto zastavljenem koncu besedila. Morda je pomembno le to, da so doživeli trenutek, ko so delci trčili in …

NELA: Glejte ta sijaj, saj to je prava …
MONIKA: Čarovnija.

Čarovnija tega, da skupaj občudujejo čudovit pojav, na katerega gledajo popolnoma drugače, vendar jih njegova lepota združuje. Naj čarovnija traja. Vsaj za trenutek. Vsaj za hip.

 

Povezava: PDF Gledališkega lista

Nenni Delmestre, Laponska, Cristina Clemente, Marc Angelet, Gledališče Koper

Povezani dogodki

Helena Šukljan, 3. 1. 2020
Helena Šukljan bere sodobno slovensko dramo
Helena Šukljan, 7. 1. 2022
Bi Slovencu uspelo v Bronx?