Vlada je ustanovila raziskovalno skupino, da bi ugotovila, kako naj se družba in država spoprimeta s problemom starajočega se prebivalstva in dosežeta tako zaželeno medgeneracijsko sožitje in kot se rado zgodi, strastna želja po učinkovitosti strokovnjakom hudo maje iglo etičnega kompasa. Na drugi strani isti problem, vendar na zelo konkretni ravni, spoznava tudi čisto navadna družina: Lynina pozabljivost se čedalje jasneje kaže kot simptom neozdravljive bolezni, njena sestra Alice pade in si zlomi kolk, njun brat Robbie s svojim obsesivno mladostnim videzom in vedenjem že bolj poudarja kot skriva znake staranja. Težka preizkušnja za generaciji otrok in vnukov, a tudi zanje, ki jim je usojeno od blizu spoznati in na lastni koži izkusiti bizarne ideje vladnih ekspertov, utelešene v javnih ustanovah za socialno skrb.
Jedka komedija se brez slepomišenja sooča z našimi zadregami in strahovi ob staranju in starosti. Razgalja družbo, v kateri državni, trdosrčni pragmatizem po desni prehiteva človečnost, in svoja vprašanja zastavlja ostro in naravnost. Postavljena je v prihodnost, a nikar se ne slepimo: sodeč po demografskih projekcijah bo ugotovitev, ki jo v besedilu izreče vladni uslužbenec (»delež prebivalstva, starejšega od šestdeset let, je dosegel osupljivih osemintrideset odstotkov«) čez eno generacijo že resničnost.
Tamsin Oglesby je mlada, a že mednarodno uveljavljena angleška dramatičarka. Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset, je njena najnovejša igra, prvič izvedena lansko leto v londonskem National Theatre.
Prva slovenska uprizoritev
