Sloviti Viscontijev film, prvi iz niza nemške trilogije, Somrak bogov (1976) v ospredje postavlja kompleksno in obenem simptomatično zgodbo družine bogatih industrialcev, pravzaprav lastnikov industrijskega imperija von Essenbeck (svobodno predelana podoba družine Krupp, najmočnejše lastnice nemške kovinske industrije, ki se je v času vzpona nacizma preusmerila v izdelavo orožja). Družino, ki z velikim bogastvom in produkcijskim potencialom do neke mere obvladuje tudi razmerja moči v državi, sestavljajo izrazito močne, a hkrati tudi ranljive osebnosti, zapletene v kompleksno razvejana, pogosto tudi patološka razmerja, nad vsemi pa dominira volja do moči, želja po posedovanju bogastva, pa tudi eksistence drugih. V osnovnem zarisu, ki neposredno aludira na Wagnerjevo projekcijo nemške mitologije (na kar opozarja tudi naslov), se pojavi tudi niz motivov »velikih in zločinskih« osebnosti iz širokega repertoarja evropske književnosti (od Shakespearovega Macbetha do Besov Dostojevskega) – v čemer se kaže Viscontijeva namera ustvariti paradigmatično zgodbo, ki govori o temeljnih potezah evropske kulture, kar ji v veliki meri tudi uspeva. Zgodba njegove družine von Essenbcek se zaostri v noči, ko ubijejo družinskega patriarha, predstavnika stare aristokratske Nemčije, njegovi nasledniki pa se spopadejo za dediščino. Ta boj, ki je v osnovi spopad za oblast v družini in lastništvo nad industrijskim imperijem, je tem usodnejši, ker je prežet s političnimi povezavami različnih članov družine, zgodi pa se natanko v trenutku, ko nacisti prevzemajo oblast. V tem procesu je izdana in pobita tudi frakcija SA (prvi zavezniki Hitlerja, ki so bili pomorjeni v t. i. noči dolgih nožev), ki ji pripada prvi naslednik industrijskega imperija; drugega, nasprotnika nacistov, družinski bližnji sami pošljejo v koncentracijsko taborišče; vdova po prvem družinskem sinu pa v ospredje boja za oblast potisne svojega ljubimca, parvenija, ki si pozicijo lahko zagotovi samo preko tesne zaveze z nacisti. V medsebojnih spopadih, v katerih se razbohotijo dotlej skrite patologije, družina končno pogubi sama sebe, industrijski imperij pa je izročen moči nacistov, ki ga vodijo v skladu z lastnimi interesi.

***

Ivor Martinić: SOMRAK BOGOV po filmskem scenariju Luchina Viscontija, Enrica Mediolija, Nicole Badalucca

Ustvarjati gledališko adaptacijo filma Somrak bogov Luchina Viscontija je pomenilo poglobiti se v same vzroke druge svetovne vojne, tega najbolj destruktivnega spopada v zgodovini človeštva. To je zgodba, ki se začne nekaj tednov po tem, ko je Hitler postal kancler, čigar vzpon sproži eden najusodnejših dogodkov nemške zgodovine – požig zgradbe nemškega parlamenta v Berlinu februarja 1933. Hitlerjeva nacistična stranka namreč ni imela absolutne večine, saj so komunisti in socialisti skupaj imeli več poslancev. Požig parlamenta je Hitlerju prišel kot naročen. Čeprav je policija v zgradbi našla komunista, ki je bil znan kot piroman, sodobni zgodovinarji verjamejo, da je kljub temu šlo za nacistično zaroto. Požig parlamenta je Hitler uporabil kot sredstvo, da je lahko zanj obtožil komuniste in postavil njihove parlamentarne poslance izven zakona, kar je okrepilo položaj nacistične stranke in ji nazadnje omogočilo prevzem vseh vej oblasti. Prav te manipulacije in izigravanja demokratičnih načel so Hitlerju služila, da je prišel do oblasti. In prav takšne manipulacije so prežele vse nize odnosov naših junakov – članov družine von Essenbeck.

Polje manipulacij, premeščeno v intimni prostor družine in družinskih odnosov, prikazuje vso krhkost človeških usod in možnosti, s katerimi lahko samo en tak zastrašujoči politični režim naredi iz navadnega človeka zločinca.

V središču dramatizacije je tako Friedrich Bruckmann, povsem navaden človek, ki postane morilec ob vzniku novega političnega režima. Čeprav Friedrich misli, da je usoda končno v njegovih rokah, postane samo lutka za izvrševanje višjega političnega načrta. Prav s povezavo politike in intimnih manipulacij v odnosu do lika navadnega človeka skušamo prikazati način, na katerega je nacistična vlada uspevala manipulirati s svojimi prebivalci in kaj točno se je v Nemčiji dogajalo pred velikim spopadom.

/…/ »Baron je mrtev!« bo vzkliknila vdova, baronica von Essenbeck, in tako začela preplet umorov, intrig in želje po moči. Neko obdobje se je nepreklicno končalo. Sedaj je treba preživeti. Družina bo ubijala svoje voditelje, dokler ne bo uničila samo sebe. In to zato, ker je podlegla ideji o boljši državi. V prejšnji vojni je država potrebovala železarno Essenbeck, baron Essenbeck pa ji je dal tudi svojega sina. V tej vojni država potrebuje tako topove kot trupla in sovraštvo. Martin von Essenbeck ji je dal celotno družino. V državi ni več prostora za skupnost, kot je družina. Država je družina. Država je pomembnejša od posameznikov. /…/

Iz hrvaščine prevedla: Mojca Marič

***

Režiser Dalibor Martinić v intervjuju za gledališki list

»Maribor in Zagreb sta nekoč bila v isti nacistični liniji in moje mnenje je, da se tako nevarno stanje uma ne sme nikoli več ponoviti. V državah tranzicije jemlje dih klerikalni fašizem in zelo natančno moramo vzgojiti oziroma prepričati mlade generacije, da nikoli niti ne pomislijo kreniti po tej poti, ki je pred desetletji vzela grozljivo število žrtev. Sovraštvo in nasilje ne smeta nikoli več priti v modo, graditi moramo svobodni svet, v katerem v letu 2018 ni prostora za paravojaške garde ali verska združenja, ki pozivajo k eliminiranju drugačnih.

Somrak bogov se tukaj popolnoma ujema s tem, da vidimo, kako je nekemu norcu, na žalost za las, uspelo priti na oblast in zaviti svetovno zgodovino v črnino.

Območje ugodja je najnevarnejše območje tako v preteklih časih kot v sedanjosti; kot ljudje v Londonu mislijo, da so daleč od nevarnosti eksplozije bombe v metroju, tako je tudi elitna nemška družina mislila, da jih bodo njihov denar in njihove tovarne rešili pred norcem, kot je bil Hitler. Ko pridejo na oblast norci – in v tem trenutku lahko vidimo, v kaj se spreminjajo države, kot sta Poljska in Madžarska –, potem se vse človeške in etične norme naše civilizacije porušijo kot hišica iz kart.«

***

Dalibor Matanić (1975), hrvaški filmski in gledališki režiser, je diplomiral iz filmske režije na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Že med študijem je delal kot asistent režije pri Zoranu Tadiću (film Treća žena) in pri Zrinku Ogresti (film Isprani). Njegov filmski prvenec Blagajnica hoće na more (2000) je bil uspešnica – na festivalu hrvaškega filma »Pula 2000« je bil nagrajen s tremi zlatimi arenami (za glavno žensko vlogo, stransko žensko vlogo in najboljšo montažo), Matanić pa je prejel nagrado breza za najboljšega režiserja debitanta. Film je otvoril 30. filmski festival New directors/new films v New Yorku, v Nemčiji – na festivalu Cottbus, pa je režiser prejel nagrado na najboljšega evropskega režiserja debitanta. Leta 2002 je režiral odmevni film Fine mrtve djevojke (scenarij zanj sta napisala z Matejem Matišićem), dramsko adaptacijo pa je Matanić nato leta 2013 postavil v zagrebškem gledališču Gavella (predstava je gostovala tudi v SNG Maribor). Film Fine mrtve djevojke je osvojil sedem nagrad na puljskem filmskem festivalu 2002, vključno z grand prixem – veliko zlato areno za najboljši film (glede na številne ankete, ki so bile opravljene, so Fine mrtve djevojke postale najboljši hrvaški film v zadnjem desetletju).

Posnel je biografski film o hrvaški gluhonemi slikarki Slavi Raškaj z naslovom Sto minuta slave (2009) in odmevni film Kino Lika (2009), ki je nastal po knjigi Damirja Karakaša, film Majka asfalta (2010) in izjemno uspešen celovečerec Zvizdan (2015), ki je prejel nagrade na prestižnih filmskih festivalih v Cannesu, Sarajevu, Puli in Kairu. Režiral je tudi TV serijo Novine (2016/2017), ki je razburkala hrvaško novinarsko in cerkveno srenjo in bo morda dobila tudi ameriško različico. Matanićev moto je, kot navaja Večerni list, da dela »drage reklame in poceni filme«, saj je to danes edini možni način delovanja in preživetja. Predan je glasbi, z njo je povezan kot s filmom, a režiranje videospotov mu ni najljubše opravilo (kljub temu je zrežiral nekaj spotov za skupine Svadbas, Jinx, Zadruga in za klasično glasbenico Moniko Leskovar). Posnel je nekaj odličnih dokumentarnih filmov Derbi (1996), Metropola (1998), Bag (1999), Sretno (1999), Kad naša glazba zagrmi (2000) in kratke igrane filme Tišina (2000), Volim te (2005), Mezanin (2011) ter s prestižnimi nagradami ovenčane kratke igrane filme Suša (2002), Tulum (2009) in Ćaća (2011). Matanić pri pisanju scenarijev in dramatizacij sodeluje z uglednimi hrvaškimi pisci in dramaturgi, je član Evropske filmske akademije, dobitnik nagrade za kulturo mesta Zagreb, obožuje igralce in pravi, da je režiranje najučinkovitejše orožje. Dalibor Matanić sodi med najuspešnejše in najproduktivnejše filmske režiserje srednje generacije.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)