Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa je detektivka, ki se začne v trenutku odkritja trupla. Pasjega trupla. Nekdo je na vrtu ge. Shears umoril njenega psa. Z vrtnarskimi vilami. Mrtvega Wellingtona je ob 00:07 odkril Christopher. Christopher Boone je star 15 let, 3 mesece in 2 dni. Lastnica psa, ga. Shears, je kričala nanj, prepričana, da ga je ubil on. Čez 12 minut se na kraju zločina pojavil policist. Domnevni morilec je med zaslišanjem udaril policista, zato ga je ta odpeljal na policijsko postajo. Christopher se je odločil, da bo odkril morilca. Njegova učiteljica in zaupnica Siobhan ga je spodbudila, naj svoja razkritja zapisuje v zvezek. Tako je začel nastajati Christopherjev detektivski roman. Ob detektivskih poizvedbah glede morilca pa je Christopher odkril tudi laži in zamolčane skrivnosti, ki so korenito spremenile njegov urejeni vsakdan.

Raziskovanje umora ga je potisnilo v mrežo odnosov, ki jih do zdaj ni poznal, razkrivati pa so se začeli tudi dogodki iz bližnje in malce bolj oddaljene preteklosti. Christopherjev svet se je začel iz domače hiše širiti v (ne)varno območje soseske, sedanjost se je začela prepletati s preteklostjo (povezano z mamo), znani prostori so se razširili na neznana področja (pri čemer strašljivo kaotičnost predstavljata mesti Swindon in London, neskončne dimenzije vesolja pa Christopherja ne strašijo, pač pa navdušujejo in pomirjajo). Meje njegovega sveta so se s poizvedbami začele z nepričakovano naglostjo premikati, s premiki pa so se zrušili obstoječi varnostni sistemi, zgrajeni na mrežah laži.

Vsak od nas je unikum, vsak je planet zase

Christopher pozna vse države na svetu in njihova glavna mesta, z lahkoto našteje vsa praštevila do 7057 in na pamet lahko izračuna komplicirane matematične probleme. Podnevi sam ne hodi iz hiše, ne pogovarja se s tujci, ne stopa v hiše tujcev. Ko se z avtobusom pelje v šolo, pazljivo opazuje dogajanje. Verjame, da bo imel slab dan, če bo na poti v šolo videl štiri rumene avtomobile zapored (ne mara namreč rumene in rjave barve), in da bo dan dober, če bo naštel štiri zaporedne rdeče avtomobile. Christopher ne prenese fizičnega stika, ne prenese dotika, razume samo dobesedne pomene, zato mu veliko težavo predstavljajo metafore in razbiranje obraznih izrazov ter njihovih pomenov. Christopher ne laže, ne zato, ker je »priden fant«, pač pa zato, ker ne zna lagati. Z očetom Edom živi v Swindonu, mestu, ki je od Londona oddaljeno 114 km, mama pa je pred dvema letoma umrla zaradi srčne kapi.

V eni prvih izdaj je Mark Haddon dovolil, da so na ovitek natisnili, da je Christopher avtist, in to odločitev je kasneje globoko obžaloval, saj ne želi, da bi to knjigo jemali kot referenco ali vodič za ljudi, ki imajo Aspergerjev sindrom. Niti v romanu niti v igri ni omenjeno, da ima Christopher Aspergerjev sindrom. Mark pravi, da Skrivni primer ali kdo je umoril psa ni knjiga o Aspergerjevem sindromu: »To je roman, kjer glavni lik sebe opiše kot matematika z vedenjskimi težavami. To je zgodba o drugačnosti, o avtsajderstvu, o tem, kako videti svet v luči presenečenj in razkritij. Ta knjiga toliko kot o Christopherju govori tudi o nas. Specialist za avtizem bi rekel, da Christopher ni avtentičen avtist, ker ima preveč raznorodnih značilnosti. /…/ Christopherju sem dal nekaj pravil, po katerih živi, nekaj značajskih lastnosti, vse to sem si sposodil pri ljudeh, ki jih poznam, in nihče od njih ni avtist. /…/ Diagnosticiranje Christopherja je brezpredmetno. Gre za individuum kot vsak drug. Ni naloga igralca, da igra dečka, ki ima sindrom, pač pa da odigra lik, ki ima integriteto, globino in unikatnost, gre za najstnika, ki se izraža skozi specifične kaprice, muhe, napake in sanje.«

Režiserka Mateja Kokol: »V predstavi potekata dve intimni vzporedni zgodbi – zgodba detektivke Kdo je umoril psa in zgodba razpadajoče družine. Uprizoritev odpira teme o sprejemanju resnice, drznosti, poguma, laži in dojemanju resničnosti v družbi in družini. Skozi Christopherjev pogled specifično zaznavamo podrobnosti življenja, ki jih sicer zaradi etike, morale, površinskosti ali površnosti nočemo ali ne moremo zaznati. Gre za neposredno zgodbo o drznosti, kjer ni prostora za laži in kjer je resnica ultimativni pogoj zaupanja. V uprizoritvenem smislu sem se ukvarjala predvsem s tem, kako na oder ujeti senzibilen svet fanta, ki ga begata poplava informacij in nejasnost človeške metaforične komunikacije. Predstava je sicer namenjena mladim, a ima obenem še en jasen cilj – približati mlajšo generacijo starejšim.«

***

Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa je svetovna uspešnica Marka Haddona (1962), angleškega pisatelja, ki je po študiju angleške književnosti opravljal raznolika dela; bil je tudi ilustrator za revije in risanke, delal je z otroki in odraslimi, ki imajo mentalne in fizične omejitve … Roman Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa je bil hkrati izdan v dveh verzijah – za otroke in za odrasle. Zanjo je avtor prejel prestižne nagrade, tudi Whitbread Book of the Year 2003, Commonwealth Writers Prize za odrasle in Guardian Children’s Fiction Prize. V Oxfordu živi z ženo in s sinom Alfijem. Piše otroške knjige in TV-scenarije, zanje je dobil nagradi BAFTA in Smarties. Je učitelj kreativnega pisanja na univerzi v Oxfordu.

Dramatizacijo romana je Mark Haddon sam zaupal priznanemu angleškemu dramatiku Simonu Stephensu (v sezoni 2016/2017 smo v Drami SNG Maribor uprizorili njegovo dramo Tisti občutek padanja oziroma Birdland), s katerim sta bila istočasno rezidenta v National Theatre Studiu. »Najina odločujoča skupna točka je bila ta, da sva oba sitna dedca v štiridesetih z otroki. Sedela sva na kosilu, tečnarila o tem, kako neodvisna glasba danes ni več tako dobra, kot je bila v času, ko sva bila midva najstnika,« je njuno skupno točko komentiral Simon Stephens. »Mark Haddonova knjiga je knjiga o pisanju knjige. Ko sem se lotil dramatizacije, sem spoznal, da je nekaj zelo dramatičnega v Christopherjevem pisanju knjige. Njegova knjiga deluje skoraj kot dnevnik. Ljudje, ki pišejo dnevnike, jih pišejo na skrivaj. Dnevniki so vroča lastnina. Če jih nekdo najde, je to lahko za lastnika neprijetno razgaljajoče, tudi boleče. Ampak zagotovo je dramatično. Hotel sem narediti dramo okrog knjige. Zgrozilo me je dejstvo, da Christopherjev dnevnik poleg njega samega bereta še dve osebi. Siobhan in Ed. In njuno branje knjige je veliko bolj dramatično od Christopherjevega branja, saj onadva razumeta stvari, ki jih Christopher ne. Siobhan razume naravo izdaje in varanja v zakonu. Ed spoznava, da je Christopher ne samo na sledi morilcu Wellingtona, pač pa da bo odkril tudi skrivnosti, ki jih on sam skriva pred njim. Spoznal sem, da hoče Siobhan zaščititi Christopherja pred posledicami, da bi Ed našel knjigo. V tem trenutku Siobhan ve, kar ve tudi občinstvo, samo Christopher ne ve. V takih trenutkih, kjer občinstvo ve, zakaj gre, glavni junak pa ne, je dramatična ironija. Siobhan želi Christopherja zaščititi, a kljub temu se mora ukloniti Edovi volji. Ona ni, kar je zelo pomembno in kar sama poudari, Christopherjeva mama. Učiteljica ne more nadomestiti mame. Ne glede na to, kako močno si želi zaščititi Christopherja, ne more nadvladati Eda. Hotel sem utelesiti ta trenutek. Trenutek, ko Ed vzame knjigo iz rok Siobhan, je eden mojih najljubših. Postavlja vprašanje, kdo smo in kje smo. Smo v Christopherjevi šoli, učilnici? Smo doma z Edom? To multipliciranje perspektiv je zelo tipično za pisanje Marka Haddona in zelo tipično za način, kako Christopher razmišlja. Hotel sem poiskati dramski način govora, ki bo to ujel. Pri krstni uprizoritvi se je režiserka odločila, da Ed ne bo vzel knjige Siobhan iz rok, ampak da jo bo našel. Očitno se je strinjala z učiteljico.«

(Iz gledališkega lista uprizoritve)