Že v otroštvu sem si želela postati igralka. Edini stik z lutkami, ki sem ga imela takrat, so bile lutkovne predstave, na katere so me kot majhno punčko vodili starši. Moje prvo resno srečanje z lutko se je zgodilo pred dvanajstimi leti, ko sem se vpisala na Akademijo za igro in lutke v Osijeku, kjer je študij dvopredmeten, ob dramski igri dobiš, hočeš ali nočeš, v kompletu še lutkarstvo. Na sprejemnem izpitu so mi dali v roke ročno lutko, čarovnico, in mi rekli, naj z njo povem monolog, ki sem ga pripravila. Ko sem si jo nataknila na roko, čarovničina glava ni in ni hotela stati pokonci. Trikrat sem začela s svojim monologom in vsakič je glava lutke omahnila. Potem sem globoko vdihnila, pogledala lutki v oči in ji v mislih rekla: „Prosim, pomagaj mi.“ In lutka me je čudežno ubogala. Pravzaprav se je zgodilo to, da sem z vdihom sprostila od treme napeto roko in s tem, ko sem jo v mislih nagovorila naj mi pomaga, lutko oživela. Takrat se je prebudila moja naklonjenost in ljubezen do lutk, s katerimi se zdaj profesionalno ukvarjam.
Že med študijem se mi je zdela lutkovna animacija veliko težja od dramske igre, saj mora pri lutkah igralec odmisliti sebe in svoj ego ter vso svojo energijo in gibe prenesti na lutko. Hkrati pa so lutke hvaležna „bitja“: vseeno jim je, ali je njihov animator majhen ali velik, mlad ali star, suh ali debel, s krivim nosom ali z visokim čelom, katerega spola je, katere rase, veroizpovedi ali spolne usmerjenosti. Lutka ne obsoja. Če jo spoštuješ in ji zaupaš, bo lutka spoštljivo „ubogala“ tebe in naredila to, kar pričakuješ od nje.
Priznani ruski lutkar Sergej Obrazcov je v knjigi Igralec z lutko (1938) napisal, da si, ko se je začel ukvarjati z lutkami, ni mislil, da se bo to spremenilo v » zasmehovan in za mnoge ljudi malo prepričljiv, podcenjevan in omalovaževan poklic, ki se mu pravi - lutkarija.« Očitno je lutkarska umetnost že od nekdaj veljala za manjvredno.
Čeprav se v zadnjem času spet in vse bolj uprizarjajo lutkovne predstave, namenjene odraslemu občinstvu, večina še vedno meni, da so lutke in lutkovno gledališče namenjeni samo otrokom. Tega nikoli nisem razumela. Lutkovno gledališče je za otroke zelo pomembno, saj se v njem prvič srečajo z gledališčem in odrsko umetnostjo, kar vpliva na njihov nadaljnji kulturni in gledališki razvoj.
Kadar komu rečem, da sem lutkarica in da delam v lutkovnem gledališču, večkrat slišim komentar: „ A, ti si tista, ki je skrita za lutko in vleče nitke.“ Ko povem, da imam diplomo iz lutkarstva, še bolj čudno gledajo: „ A za lutke obstajajo fakultete?“ Kdo bi jih obsojal! Kako pa naj vedo, da je v obdobju od njihovega otroštva, ko so si morda ogledali kakšno lutkovno predstavo, postala lutkovna umetnost precej več, kot samo lutke na nitkah. Da poznamo več vrst lutkovnih tehnik. Da se animatorji ne skrivajo vedno za lutko, ampak so včasih tudi vidni ali celo njeni enakovredni partnerji na odru. Da je s sodobno tehnologijo napredovala tudi lutkovna dramaturgija, ki v predstave vključuje tudi video animacije in tako programirane lutke, ki se premikajo same, kot v preteklih dobah mehanične lutke, brez animatorja.
Prav je, da gre tudi lutkovna umetnost v korak s časom, hkrati pa me skrbi, da bodo nove forme izpodrinile tradicionalne lutke in klasično lutkovno animacijo. Morda pa je skrb odveč, saj so zimzelene predstave, kot je na primer Žogica Marogica v režiji Jožeta Pengova, ki letos praznuje 65 let od premiere v ljubljanskem lutkovnem gledališču, še vedno obiskane in v glavnem razprodane. Zdi se mi, da se je v zadnjih letih le nekaj premaknilo v zavesti ljudi in se je odnos do lutkovne umetnosti spremenil ter so postale lutke bolj cenjene, kot so bile včasih.
V Sloveniji, ki ima že več kot stoletno lutkovno tradicijo, delujeta dve profesionalni lutkovni ustanovi, številne neinstitucionalne profesionalne ali ljubiteljske lutkovne skupine, celo dijaške lutkovne skupine, na slovenskih pedagoških fakultetah pa imajo že vrsto let kot učni predmet lutkarstvo. Pred nekaj leti so tudi na AGRFT uvedli predmet lutkarstvo. V Ljubljani je lani na Ljubljanskem gradu odprl svoja vrata Lutkovni muzej, kar je velika pridobitev za našo stroko in za širšo javnost.
Kljub vsemu se mi zdi, da lutkovna umetnost še vedno ni enakovredna dramskemu gledališču in je obravnavana kot drugorazredna umetnost. O „lutkariji“ se še vedno premalo piše, kritik lutkovnih predstav skorajda ni, primanjkuje lutkovne literature v slovenščini, tako domačih avtorjev, kot tudi prevodov tujih. Pred tremi leti je, sicer po več kot desetih letih, ponovno izšla revija Lutka in obudila nekaj upanja. Od leta 2001 imamo lutkarji zopet svoj nacionalni lutkovni festival (Bienale), ki ponuja priložnost za pregled in pretres sodobnega lutkovnega ustvarjanja. Na lanskem Bienalu lutkovnih ustvarjalcev je bil organiziran seminar kritiškega pisanja za lutkovno gledališče, ki je bil zelo uspešen.
Zdaj nas je že kar nekaj šolanih lutkarjev, ki smo se izobraževali na lutkovnih akademijah v tujini, a še vedno nam primanjkuje lutkovnih tehnologov, režiserjev in dramaturgov ter seveda animatorjev.
Močno upam, da se bo to spremenilo. Da bo predmet lutkarstva na AGRFT nekoč prerasel v samostojno študijsko smer. Da bodo kakovostne lutkovne predstave uvrščene v tekmovalni program Borštnikovega srečanja. Da bo lutkovna umetnost, kljub napredni tehnologiji, obstala in razveseljevala otroke in odrasle.
V tej naši mali deželi lutkarjev ni prav veliko, zato smo vsi skupaj kot ena velika lutkovna družina. Na nas je, da ohranimo lutkovno umetnost ter se borimo za njen obstoj in razvoj. Starejši naj prenašajo svoje znanje na mlajše in mladi naj ga ohranjamo, vsi skupaj pa to čudovito umetnost z vsem spoštovanjem gojimo še naprej. Naj živijo lutke!
Aja Kobe, univ. dipl. igralka in lutkarica